Marjan Horvat

22. 12. 2010  |  Mladina 51  |  Družba  |  Intervju

Josip Osti: Pišem in prevajam v jeziku svojih spominov

Josip Osti (65), pesnik, prozaist, esejist, literarni kritik, antologist in prevajalec, se je rodil v Sarajevu in tam tudi diplomiral na filozofski fakulteti. Njegov opus obsega več kot dvajset pesniških zbirk, pet proznih del in trinajst knjig esejev. Iz slovenščine v “srbohrvaščino” ali, kot pravi sam, v “jezik svojih spominov” je prevedel približno devetdeset knjig in šestnajst iger slovenskih avtorjev.

/media/www/slike.old/mladina/vintvelikajosip_osti_bkimg_6054a.jpg

© Borut Krajnc

Od leta 1990 živi v Sloveniji. Zadnja leta predvsem v Tomaju, v rojstni vasi Srečka Kosovela, ki je »sogovornik« njegove poezije v slovenščini. Svoje novo ustvarjalno okolje tematizira v pesniškem »prvencu« Kraški Narcis, prvi zbirki, napisani v slovenščini. Zanjo je prejel Veronikino nagrado. Za svoj pesniški opus je dobil tudi Jenkovo nagrado. Do sredine devetdesetih let je pisal v srbohrvaščini, nato pa se je kot pesnik ponovno »rodil« v slovenskem jeziku, kar je, pesnjenje v nematernem jeziku namreč, fenomen tudi v svetovni literaturi. Josif Brodski, Czeslaw Milosz in drugi pesniki največjega formata, ki jih je doletela usoda izseljenstva, si niso drznili pisati poezije v drugem kot maternem jeziku. Med pogovorom z Ostijem je tekla beseda o njegovem ustvarjanju v Sarajevu in nato v Sloveniji, o tkanju kulturnih vezi pred razpadom nekdanje skupne države in v času razpadanja ter o tem, kako ga je sprejela tukajšnja kulturna srenja

Zdaj večino časa preživite v kraškem Tomaju, vaš dom je med tomajsko gostilno in vaškim pokopališčem, kjer je pokopan Srečko Kosovel. »Na nikogaršnji zemlji. Med življenjem in smrtjo,« ste zapisali v pesmi Kot sem si vedno želel.

Že več kot dvajset let živim v Sloveniji. V Tomaju in v Ljubljani. Zadnja tri leta največ v Tomaju, ki je postal moje stalno prebivališče. Ta kraška vasica je erogena cona mojega življenja in pesniškega ustvarjanja. Na samem začetku pesniških festivalov Vilenica, kjer sem spoznal tudi ženo Barbaro, sva med sprehajanjem po Krasu razmišljala o najini hiši v tej pokrajini. Želja se nama je uresničila. Takrat sem prevajal Kosovelove pesmi v prozi in med sprehodi po Krasu sem preverjal, ali je na Krasu res »vse pesem«, kot je dejal Srečko Kosovel v eni svojih pesmi. Prepričal sem se, da na Krasu najdeš vse detajle, ki so v njegovih pesmih. Sicer pa mi je bila vedno blizu njegova poetika in nekako čutim, da sva si v Tomaju še posebej blizu. V Ljubljani sem lahko pisal prozo, eseje in ocene knjig ali prevajal, toda od leta 1997 sem vse pesmi v slovenščini, razen nekaj haikujev, napisal v Tomaju. Tu zame ni le prijetno okolje in ozračje za pesniško ustvarjanje. Zame je Tomaj nekaj posebnega zato, ker je Kosovelov, del moje poezije je v sogovorništvu z njegovo. V Tomaju se, predvsem kot pesnik, resnično počutim doma.

Sicer pa ste po očetovi strani slovenskega rodu, saj je bil stari oče iz teh krajev?

To so podrobnosti iz mozaika življenja, ki jim ne pripisujem velikega pomena. Moja odločitev za življenje v Sloveniji ni povezana s koreninami mojega rodu, ampak z ljubeznijo do slovenske literature in seveda do žene Barbare. Družina mojega dedka, očeta mojega očeta, je slovenska z italijanskim priimkom in je živela v severni Italiji. Za časa Avstro-Ogrske je ded prišel v Bosno gradit železnico in ostal tam. Pravzaprav sem vseskozi nekakšna dvoživka, saj so me v Bosni imeli za Slovenca, tukaj pa me imajo za Bosanca. Zato me ne preseneti, ko zame kdo pravi, da sem pisatelj, ki ni slovenskega rodu, pišem pa v slovenščini. Tako kot v Bosni nisem veljal za 'pravega Bosanca', v Sloveniji ne veljam za 'pravega Slovenca'. Sicer sem se pa tudi slovenščine naučil sam, z branjem slovenskih avtorjev, saj je oče že bil rojen v Bosni, dedkova družina pa je v času Avstro-Ogrske hodila v nemške šole.

Od kod vaše zanimanje za slovensko literaturo? Ste slovenske pesnike spoznavali že v mladih letih v Bosni?

Za slovensko literaturo in slovenski jezik me je navdušil moj profesor slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Sarajevu, dr. Juraj Martinović, redni član Bosansko-hercegovske akademije znanosti in umetnosti in dopisni član SAZU. S strastjo, s katero je govoril o slovenski literaturi, me je pritegnil in spodbudil za prevajanje.

S Sarajevom, ki je bilo nekoč zelo vitalno mesto, kjer so sobivali pripadniki različnih narodov in verstev, ste ostali tesno povezani?

Bilo je čudovito mesto. Lahko imaš več domovin, vendar vedno le eno mamo in eno rojstno mesto. Če bi izbiral mesto ponovnega rojstva, bi se spet želel roditi v Sarajevu. V njem so mirno sobivale in se prežemale štiri kulture: srbska, hrvaška in muslimanska oziroma bošnjaška, pa še judovska povrhu. Nisem imel želje živeti drugje. Toda življenje ubere svoje poti. Mene je pripeljalo v Slovenijo. Ker sem prevajal dela slovenskih pesnikov in pisateljev v srbohrvaščino, sem bil pred krvavim razpadom Jugoslavije večkrat v Sloveniji. Ko je bil Tomaž Šalamun na daljšem študijskem potovanju po Južni in Severni Ameriki, mi je za več mesecev odstopil stanovanje na Masarykovi. Takrat sem se štiri mesece intenzivno družil s slovenskimi literati in prevajal v Ljubljani. Prihajali so tudi k meni v Sarajevo. Moje stanovanje so poimenovali hotel za Slovence. Dvanajst let, vse do vojne, sem bil direktor sarajevskih Dnevov poezije. Tega pesniškega festivala se je v tistem obdobju udeležilo več kot petdeset slovenskih pesnikov. Z nekaterimi, predvsem z Danetom Zajcem in s Tomažem Šalamunom, smo postali prijatelji. V ta krog je sodil tudi odličen makedonski pesnik Bogomil Đuzel.

Druženje v Sarajevu pa je prekinila vojna ...

... ki je uničila Sarajevo in njegovo etnično, religiozno in kulturno pluralnost.
Člani moje ožje družine, mama, teta in stric, so bili ves čas v Sarajevu in so preživeli. Neizrekljivo tragedijo pa so doživele muslimanske družine, ki so imele po več sto članov. Srhljivo je poslušati njihovo naštevanje svojcev, ki so jih izgubili v vojni. Med vojno v Sarajevu, pa tudi danes zaznavamo paradoksalne situacije. Polovica Srbov je takrat zapustila mesto in z bližnjih hribov so nato streljali na dovčerajšnje prijatelje in celo sorodnike. To je posebna tragedija. A paradoks te zgodbe je, da nekateri izmed tistih, ki so nekoč streljali na mesto, zdaj živijo v njem. Nekateri so se vrnili v svoja stanovanja, živijo v soseščini, srečaš jih v trgovini. Je pa tudi razlika med muslimani, rojenimi v Sarajevu, in tistimi, ki so prišli iz Sandžaka. Priseljeni muslimani so vitalni, osvajajo mesto, kajti njim so se z vojno uresničile sanje: naseliti se v velikem mestu.
Med tistimi, ki so rojeni Sarajevčani, pa velja posebna življenjska logika. Taksist, ki me je peljal na sarajevsko letališče, mi je dejal, da je med branjenjem Sarajeva izgubil brata in sina. »Da je le vojna končana,« je dejal, »saj še imam dva otroka.« To je ta vitalistični odnos ljudi v Sarajevu. Ne bodo pozabili gorja, vendar se pomirjajo s spoznanjem, da vrednota življenja ni v tem, da sovražniku vračaš za storjeno gorje z enakim sovraštvom.

Tudi sami v svojih pesmih opisujete travme Sarajeva. Zbirka Sarajevska knjiga mrtvih je en sam ekspresionistični krik in hkrati po svoje surov obračun s samim sabo, ker ste zapustili mesto. »Bela je moja zastava,« se glasi uvodni verz. Sliši se kot kapitulacija.

Kot rečeno, mesta nisem zapustil, saj sem že pred vojno živel v Sloveniji. To metaforo bele zastave pa uporabljam tudi takrat, ko pišem o ljubezni. Zame ljubezen ni boj. Vdam se takoj. Takoj se predam ... Ko sem obiskal Sarajevo, v času obleganja mesta, so se moji prijatelji strinjali, da je Sarajevska knjiga mrtvih knjiga ljubezni, saj govorim o mami, o mačku, ki je živel pri njej, o sorodnikih in prijateljih, o svojem rojstnem mestu. Zbirke sicer nisem mogel napisati kot človek, ki se mu ta vojna tragedija dogaja, ampak kot človek, ki spremlja dogajanje od strani. Zato imajo večjo težo moje refleksije predvojnega Sarajeva. Zanimivo je, kako je ta knjiga nastala. Moj prijatelj pisatelj Mirko Kovač, ki je konec leta 1991 odšel iz Beograda v hrvaški Rovinj, mi je maja 1992 v Ljubljani dejal, da ne more dokončati romana Kristalne rešetke, ker čas zahteva besedila proti tistim, ki hujskajo k vojni. Strinjal sem se z njim in mu dejal, da mi še na misel ne pride, da bi napisal en sam verz o vojni. Potem me je zagrabilo in v dveh mesecih sem napisal Sarajevsko knjigo mrtvih. Zdi se mi, da je ta knjiga nastala v hipu, takoj potem ko sem si v spomin priklical tibetansko in egiptovsko knjigo mrtvih. Sarajevska knjiga mrtvih je pesniška sled tistega, kar so doživljali drugi in kar sem sam doživljal v času vojne.

Danes še odhajate v Sarajevo. Je mogoče zaznati premike v smislu, da bi mesto znova zaživelo v nekdanji multikulturni dimenziji?

Bomo videli, kaj bo prinesel čas. Žal se je Bosna in Hercegovina prej razdelila v literaturi in šele nato z orožjem in vojno. Leta 1990/91 so tam izšle tri antologije nacionalne poezije: hrvaška, srbska in antologija muslimanske poezije 20. stoletja. Nenadoma zame, ki sem bil prej uvrščen v bosansko-hercegovske, hrvaške in jugoslovanske antologije poezije - to se je zgodilo tudi z nekaterimi drugimi pesniki -, ni bilo prostora v nobeni izmed njih. V nekem intervjuju sem zase dejal, da sem četrta stranica bosanskega trikotnika. Odličen pesnik Abdulah Sidran je med vojno napisal besedilo, v katerem se je spraševal, kaj bo z deli pisateljev, kot so Isak Samokovlija, ki je judovskega rodu, Detko Petrov, ki je bolgarskega rodu, in Josip Osti, če ne bo skupnega doma za literaturo v BiH. Dvomim, da odgovor na to vprašanje zanima tiste, ki so tamkajšnjo literaturo razkosali na nacionalne, za druge in drugačne pa jim ni mar. Jih ne zanimajo. Sam sem se pogosto počutil kot tavajoči Jud. Nimam težav z življenjem drugod, zunaj rojstnega mesta. Prepričan sem, da je za pisatelja domovina tam, kjer je njegova delovna miza.

Torej dvomite, da bi Sarajevo lahko ponovno postalo vitalna multikulturna prestolnica?

Po vojni skupna uredništva literarnih in drugih revij niso zaživela, ker ni bilo denarja. Dokler je nekatere kulturne projekte še financirala Soroseva fundacija, je še kazalo na oživitev multikulturne dimenzije Sarajeva. Ko pa so sredstva od tam presahnila, so šli vsak po svoje po nacionalnem ključu, saj so le nacionalna društva imela denar. To ni bila toliko posledica nacionalne zavesti in opredeljenosti, ampak je delitve povzročil predvsem ta hudičevi denar. Sicer pa v BiH nimamo opraviti le z delitvijo na tri t. i. konstitutivne narode in ščepec Judov, ampak potekajo delitve znotraj narodov. Srbi bolj kot Hrvate in Bošnjake sovražijo sonarodnjake, ki so ostali v Sarajevu. Zmerjajo jih z izdajalci srbskih nacionalnih interesov. Muslimani, ki so podpirali Izetbegovića, ne prenašajo tistih, ki so drugačnega mnenja. Hrvati, ki še vedno zagovarjajo Herceg-Bosno, niso naklonjeni tistim pripadnikom hrvaškega naroda, ki živijo zunaj tega območja, predvsem v osrednji Bosni. Da, v BiH so razmerja zapletena bolj, kot se zdi opazovalcem od zunaj.

Ker ste prevajalec, ste se v jezikovni zmedi v BiH, ko so namesto srbohrvaščine stopili na prizorišče nacionalni jeziki, zagotovo počutili nelagodno?

Presenetilo me je kruto in nenaravno iskanje ločnic med posameznimi jeziki. Največ težav so imeli z jezikom Hrvati, saj so ga skušali čim bolj ločiti od srbščine, iz njega odstraniti srbizme in oživiti stare besede, ki že dolgo niso bile v rabi. Ko je bil dejansko razveljavljen pravopis srbohrvaškega jezika iz petdesetih let, ki je bil plod novosadskega kompromisnega sporazuma, Srbi v Srbiji niso imeli težav z jezikom, ker jim ni bilo treba ničesar spreminjati. Drugače je bilo s Srbi v BiH, saj so bili v primerjavi s Srbi v Srbiji večinoma ijekavci, po dekretu politike pa so postali ekavci. Zabavno je bilo poslušati hrvaške in srbske politike v BiH, ko so oboji jecljali jezikovni novorek. Bošnjaški jezik sprva ni našel svoje ločene različice in prvi slovar bosanskega jezika je bil domala ves prepisan slovar hrvaškega jezika iz leta 1991. Toda očitno pri vseh treh narodih politično nasilje nad jezikom ni obrodilo sadov, saj se v literaturo in pogovorni jezik spet vračajo stare besede.

In kateri jezik uporabljate sami? Čigav literat ste pravzaprav, Josip Osti?

No, v Sloveniji mi pravijo, da me imajo radi, ampak me uvrščajo tudi med »njihove« in veljam za bosansko-slovenskega pisatelja. V Sarajevu pa pravijo, da sem slovensko-bosanski pisatelj. Vendar je res, da me je prihod v Slovenijo razbremenil marsičesa. Tudi ločitve jezikov. Naj moji prijatelji drugod po nekdanji Jugoslaviji pišejo v katerem že koli svojem jeziku, jaz pišem in prevajam - ta termin uporabljam že petnajst let - v jeziku svojih spominov. Iz slovenščine sem prevedel v jezik svojih spominov več kot devetdeset knjig in šestnajst iger. Morda je ta moj jezik nekoliko sporen, tako kot moja diploma, ki nosi naslov Zgodovina jugoslovanskih literatur in srbohrvaškega jezika. Čeprav sem bil uspešen študent, danes ta moja diploma nič ne velja, kajti ni več jugoslovanske literature in ne srbsko-hrvaškega ali hrvaško-srbskega jezika. Nič več ne štejejo niti medalje, ki sem jih dobil kot jugoslovanski atlet, celo državni rekorder, kajti so iz države, ki je ni več. Smešno in žalostno hkrati. Povzroča nasmeh s solzo v očeh.

In če bi se še enkrat odločali, bi se znova odločili za Slovenijo namesto za Beograd?

Pred vojno sem imel največ prijateljev v Beogradu, ampak od leta 1988, čeprav sta tam izšli dve knjigi mojih pesmi, nisem vstopil v to mesto. V Beogradu živi kar precej mojih prijateljev iz Sarajeva. Nekateri med njimi so pristali v prvih vrstah srbskih nacionalistov. Če bi danes odšel tja na obisk, bi se srečal z njimi. Pogovarjali bi se in ne bi se strinjali o številnih stvareh iz življenja v Sarajevu. Pa tudi ne o življenju danes. Če bi pili, bi se prepirali, in če bi popili preveč, bi se morda stepli. Tega si ne bi rad privoščil.
V Sloveniji sem že pred preselitvijo imel veliko prijateljev. Če prevajaš njihova dela, se ob tem skujejo tudi prijateljstva. Ne vem pa, kaj bi bilo, če ne bi začel pisati v slovenščini in bi ostal le prevajalec. Prijateljstvo med avtorjem in prevajalcem je lahko tudi kratkotrajno. Književniki, tako kot v družbi nasploh, znajo biti tudi zavistni ljudje. Ko ga prevajaš, te ima rad, če prevajaš delo drugega, pa je lahko že zamera. Med vojno sem sicer delal kot nekakšen dvojni agent, saj sem s prevodi in z objavami, kolikor se je le dalo, pomagal tudi sarajevskim prijateljem. Ni bilo pomembno, ali so živeli v BiH ali v izseljenstvu. Med vojno v BiH sem v Ljubljani urejal zbirko Egzil-abc. V njej smo izdali sto šestdeset knjig. Petdeset avtorjev je bilo tudi iz okupiranega Sarajeva in petdeset tistih, ki so takrat živeli v drugih državah. Dovolj zgovorno je, da je pismo moje mame potovalo iz Sarajeva do mene v Slovenijo tri mesece, pisateljev rokopis pa le en teden. Dobro smo se znašli in poznavalci pravijo, da je bil ta založniški projekt najpomembnejši v tistih vojnih časih.

Za vas kot prevajalca iz slovenščine v nekdanjo srbohrvaščino, torej jezik vaših spominov, takrat ni bilo težav. Zagotovo pa so se začele z nastankom novih jezikov.

Vse se je spremenilo in zame kot prevajalca so se takrat začeli trdi časi. Prej sem lahko prevode slovenske literature objavljal povsod, na Hrvaškem, v BiH in Srbiji. Ko se je začela vojna, prevodov nisem hotel objavljati v Beogradu, v BiH jih ni bilo mogoče, Črna gora ni imela denarja, na Hrvaškem pa sem skušal objavljati upoštevajoč novo jezikovno normo. Tudi moja hrvaščina sarajevske provenience se je morala prilagajati temu. Zato so imeli lektorji z mano veliko dela. Veliko dela pa so imeli z mano tudi slovenski lektorji, ko sem začel pisati v slovenščini. Od leta 1991 do 2001 sem delal kot stalni sodelavec literarnega uredništva na Radiu Slovenija in moje tekste so lektorji morali krepko obdelati. Na RTV so mi celo prekinili pogodbo in mi povedali, da jo bodo podaljšali le, če bom začel pisati v slovenščini. Bilo je težko. Že tako težko pišem za radio, ker uporabljam dolge esejistične stavke, ki jih napovedovalec težko bere. Toda iz krute eksistencialne zahteve in potrebe sem zmogel. Če se mi sredi devetdesetih let ne bi dogajalo vse to, danes ne bi bil slovenski pesnik.

Kako lahko pesnik ustvarja v tujem okolju? Josif Brodski, vaš soimenjak, je rekel, da se mora, če želi napisati pesem, nenehno peči na ognju jezikovnih idiomov, poslušati jezik povsod, v trgovini, na tramvaju, v vrstah za kavo ...

Res, ni veliko primerov, da pesnik ustvarja v drugem jeziku. Tudi sam nisem verjel, da je to mogoče. Meni so bile okoliščine naklonjene. Prebral sem ogromno slovenske literature in zdi se mi, da sem prišel pod kožo slovenskemu jeziku. Vanj pa sem vstopil na drugačen način, kot vstopi slovenski pisatelj, ki meni, da je rojen v tem jeziku in mu ni treba ne veliko brati ne uporabljati slovarja. Sam sem ugotovil, da so med najboljšimi stilisti prav tisti, ki so se slovenščine učili. Lojze Kovačič je prišel iz švicarskega Basla k stricu in je danes eden najboljših slovenskih prozaistov. Saša Vuga se je šolal na italijanskem koncu Slovenije in je potem končal poklicno kariero na radiu kot najboljši napovedovalec. Po moji sodbi je Saša Vuga danes najboljši stilist slovenskega jezika. Ni pisatelj, ki bi ga priporočal vsakomur za branje, vsakemu slovenskemu pisatelju pa bi priporočil Vugova dela zato, da se sam prepriča o bogastvu slovenskega jezika, ki nam ga razkriva Vuga.
Mene je žena pustila čez teden v Tomaju, in ko je prišla v petek zvečer iz Ljubljane, sem ji dal v roke dve tretjini napisanega rokopisa knjige Kraški Narcis. Ni verjela, da sem ga napisal v slovenščini. Tudi sam skorajda nisem verjel, da mi je uspelo. Delo je kasneje dobilo Veronikino in Župančičevo nagrado. Zame pa je bila največja nagrada to, da mi je uspelo napisati knjigo v slovenščini. Pa se mi je spet zazdelo, da je morda ena knjiga čudež. Ko so ji sledile druge, sem se imel, najprej intimno sam, za slovenskega pesnika.

Kraški Narcis je v bistvu vaš pesniški prvenec ...

... v slovenščini. Tudi v Bosni sem bil pred mnogimi leti nagrajen za pesniški prvenec. Sem med tistimi redkimi pesniki, ki imajo dva pesniška prvenca. Razumem pa tudi zagato tistih, ki se ukvarjajo s slovensko literaturo in se sprašujejo, ali sodi Osti v mlado pesniško srenjo. Po letih zagotovo ne. Po tem, kdaj začne kdo pisati, prav tako ni mogoče določiti pesniku pesniškega kroga. Sem tudi v antologijah slovenske poezije. In kot človek, ki ni nikdar imel velikih želja, sem tega še bolj vesel. Zadovoljen sem z vsako svojo knjigo. Ko izide, jo pobožam in ovoham. Vesel sem jih, vesel pa sem tudi knjig svojih prijateljev.

Ko pesnik vstopi v nov jezik, se mu zagotovo odprejo nova obzorja, novi pogledi in tudi stare teme premisli znova in drugače. To mora biti prava pustolovščina.

Zame je ustvarjanje zanimivejše kot za katerega koli slovenskega pesnika. V moji poeziji so tudi besede, ki jih ne poznajo vsi slovenski pisatelji, še posebej imena rož in ptic ... Pa tudi velik premik v tematiki je. Po Sarajevski knjigi mrtvih sem napisal Salomonov pečat. Zadnja pesem ima naslov Sem ostal brez jezika. To je bila moja zadnja pesem v maternem jeziku. Odtlej sem pisal samo v slovenščini. Zdaj izhajajo moje knjige v BiH v prevodu, ki ga sam naredim. Nikoli si nisem mislil, da bom prevajal svojo poezijo v svoj materni jezik. In če je v Salomonovem pečatu še nekaj odmeva iz sodobnih balkanskih vojn, od Veronikinega prta tega ni več. Pojavili so se drugi pisci o tej temi, morda z bolj pretanjenim občutkom za vojno v BiH in zagotovo z večjim smislom za komercializacijo. Nehal sem pisati o vojni, vendar stojim za vsakim svojim stavkom, napisanim o Sarajevu. Nisem pa bolestno navezan na rojstno mesto, kajti tudi takrat, ko sem tam živel, sem se zmogel za tri mesece zapreti v sobo in prevajati dela Prežiha, Bartola, Kosmača ...
Če me povprašate, čigav pesnik sem, vam ne bi odgovoril, da sem bosanski, ampak sarajevski. In nisem slovenski, temveč tomajski pesnik. Tomaj me je bolj določil kot pesnika kakor Ljubljana, čeprav imam rad stare predele Ljubljane. Toda rad imam, zaradi Krleže, tudi staro jedro Zagreba in zaradi Kafke staro Prago. V Tomaju pa se mi je odprlo drugačno obzorje, verjetno tudi zaradi neposrednega stika s čudovito naravo. Če se povrnem k prevajanju svoje poezije, se srečujem s težavo, saj težko prevedem denimo nepozebnik ali usodnik, ki je grm, ki čudovito cveti. V Bosni imamo besedo zimorad za rastlino, ki sploh ni podobna tisti, ki jo poznamo v Tomaju. Zanimajo me takšna imena, ki so že metaforične in/ali pesniške podobe, ki pa jih je težko najti v drugem jeziku.

Na nekdanjih jugoslovanskih tleh je bilo sodelovanje med literati in pesniki tesno, čeprav so na institucionalni ravni potekali tudi srditi spopadi med njimi. Mislite, da je mogoče te vezi ponovno vzpostaviti?

Ko govorimo o nekdanjem jugoslovanskem kulturnem prostoru, se mi zdi, da se takrat nismo zavedali, kako dobro in obsežno literarno produkcijo imamo. Šele po razpadu Jugoslavije se je pokazalo, da smo imeli pet nacionalnih literatur, ki se lahko kosajo z vsako literaturo v svetu. Nazorno se je pokazalo tudi, da je slovenska literatura po izrazni moči pomembnejša, kot so ji pripisovali takrat. Če bi imela srbska literatura takšnega človeka, kot ga je slovenska imela v Tarasu Kermaunerju, na svetovnem prizorišču ne bi nastal južnoameriški literarni bum, ampak bi se to lahko zgodilo s srbsko prozo. Prebili bi se Danilo Kiš, Mirko Kovač, Borislav Pekić, da ne naštevam drugih, ki jih je z vstopom na literarno prizorišče napovedal Miodrag Bulatović, ki je bil, spomnimo se, celo v času podelitve Nobelove nagrade Ivu Andriću najbolj prevajan pisatelj iz tedanje Jugoslavije.
Nisem jugonostalgik, vendar ne mislim, da je nostalgija nekaj slabega. Kot pribito pa drži, da je razpad jugoslovanske kulturne skupnosti prinesel izgubo vsem. Nikoli več ne bo nobena slovenska knjiga izšla v takšni nakladi kot nekoč. Cankar, Prešeren, Prežih in drugi so bili v šolskih berilih po vsej nekdanji državi natisnjeni v tristo tisoč izvodih v enem samem letu. Dobro je, da mlajši slovenski pisatelji znova vzpostavljajo vezi s hrvaškimi, srbskimi, črnogorskimi, makedonskimi, bosansko-hercegovskimi pisci. Škoda, da v Sloveniji ne prevajajo več avtorjev iz nekdanjih jugoslovanskih republik. In obratno. Več slovenskih avtorjev drugod. V zdajšnjih samostojnih državah so na fakultetah marsikje opustili tudi katedre, kjer so poučevali slovensko literaturo.

Pesnik spreminja ali, bolje povedano, prilagaja formo tematiki. Velja to tudi za vas, ki namenjate v zadnjem času ker precej pozornosti haikuju?

Zadnja leta res pišem predvsem haikuje. Pišem jih v klasični japonski obliki, sedemnajst zlogov. Prej nisem pisal v nobeni strožji pesniški obliki, a z velikim veseljem sem bral mojstre teh oblik. Klobuk dol pred Borisom A. Novakom, ki je mojster najzahtevnejših pesniških form. Pa tudi pred Milanom Jesihom, ki piše čudovite sonete. Ko sem pisal knjige v slovenščini, se mi je včasih zazdelo, da je moj jezik preveč nasičen, včasih bolj, kot bi bilo treba. Meni pomeni vsaka slovenska beseda več kot drugim slovenskim pesnikom, ki imajo več občutka tudi za redukcijo pesniškega izraza, ker je to njihov materni jezik. Svoj pesniški izraz sem zato želel disciplinirati s krajšo pesniško obliko. To pa je haiku. Klasični japonski haiku tematizira naravo in tudi jaz pišem te verze večinoma v neposrednem stiku z njo, na vrtu hiše v Tomaju. Zdi se mi, da se mi je ta oblika pesništva, ki zahteva od pesnika, da z omejenim številom besed pove čim več, posrečila. Morda tudi zaradi pesniške erogenosti Tomaja, pa tudi zaradi, po Barbarini smrti, nove ljubezni z Urško, ki je pomagala Barbari umreti brez bolečin, meni pa živeti z njimi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.