“Ženske so predvsem dekorativni spol”
Kako smo letos gledali klon lanskega izbora za Slovenko leta
Kandidatke za Slovenko leta 2010
© Miro Majcen
Teden, ki ga v nedeljo napove Mitja Ferenc, zgodovinar, specializiran za povojne poboje, sicer pa član ansambla Prifarski muzikanti in zato prekrščen v Prifarskega Mitjo, bi bil lahko dober teden. Ker je Mario na dopustu, nas ob nedeljah zvečer na televizijskih ekranih pač doletijo takšne in drugačne čudovitosti, tudi glasbene. A tako prenos koncerta Prifarskih muzikantov kot tudi torkov prenos izbora za Slovenko leta 2010 sta nam dala spet vedeti, da je nacionalkin razvedrilni program ostal nekje v začetku tisočletja. Ali še globlje v zgodovini.
Če vas zanima, kakšna je bila letos prireditev ob izboru Slovenke leta, se spomnite, kakšna je bila lani. Voditeljico Majo Martino Merljak zamenjajte z Ireno Yebuah Tiran, humorista Gojmirja Lešnjaka in Žiga Saksido pa z Bojanom Emeršičem in Gregorjem Bakovičem. Nadležno godalno priredbo Michaela Jacksona zamenjajte z nadležno priredbo Vivaldija v izvedbi Bora Zuljana in Anje Bukovec in dobili boste letošnjo prireditev. Le da je tokrat verjetno ni gledal nihče, saj med nominirankami ni bilo lanske zmagovalke Katarine Kresal, ki se je letos zgolj smehljala iz publike.
Letošnjemu briljantnemu scenaristu je tako uspelo sklonirati lansko prireditev. A tisti, ki je letos pisal besedilo, se je ujel v vse iste zanke kot lani. Enakopravnost žensk so namreč na prireditvi poimenovali za iluzijo, ki je za en dan postala resnica: na odru so namreč govorili o barvi kože in v ta namen povabili župana Pirana, za katerega sicer še ne vemo, kakšen je njegov prispevek k spolni enakopravnosti. A bolj kot nerodnost pisca in glasbena zastarelost dogodka nas je zmotil, ja, ponovno, humoristični dvojec. Kot ponavadi sta v ravnateljevi loži sedela dva upokojenca, tokrat sta ju igrala Emeršič in Bakovič, in seveda pokala upokojenske vice. In tako kot smo morali lani poslušati, da baba ne sme predaleč od šporgeta, smo morali letos poslušati, da so ženske predvsem dekorativni spol. In kar je še najbolj smešno: slabim vicem so se smejale tudi gledalke v občinstvu.
Slovenka leta je očitno nekakšna zona somraka slovenskega razvedrila. Morda je svoje naredila dvorana Drame, ki očitno onemogoča vse, kar bi dokazovalo, da vendarle nismo več leta 2001, morda pa je bila kriva sama filozofija revije Jana, ki je v isti izbor sposobna uvrstiti mamo geja, borko za kvote in pravo slovensko glasbo ter športnico, ki zna smučati s polomljenimi rebri. Da bo zmagala Petra Majdič, smo tako ali tako pričakovali, malo žensk namreč doleti čast, da nastopajo v vicih o Chucku Norrisu. Da se bo med aplavzom upokojenski dvojec drl: “Bravo, bravo, zdaj pa hitro jest.” - no, tega pa nismo pričakovali.
Ne vemo točno, kako smo se znašli v časovni zanki, kjer je enakopravnost žensk iluzija in kjer je glavni dogodek nedeljskega večera koncert muzikantov, katerih vodja v prostem času izkopava trupla. A dobra stran te časovne zanke je, da nas je v torek zvečer po dolgem času na drugem programu nacionalke pričakal Brane Rončel z oddajo Izza odra.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.