Intervju / Gerald Raunig: "Skupinsko ustvarjanje lahko ponuja nove oblike organiziranja, nove razvojne poti"

Gerald Raunig (47) dela na Visoki šoli za umetnost v Zürichu, na Evropskem inštitutu za progresivne študije, kot habilitirani profesor pa poučuje tudi na Inštitutu za filozofijo v Celovcu. Področji njegovega raziskovanja sta umetniški aktivizem in aktivistična umetnost. O tem je izdal več knjig. Prejšnji teden pa se je slovenskemu bralstvu predstavil s knjigo Umetnost in revolucija, prvim delom v slovenskem prevodu. Z Raunigom, ki je po materi koroški Slovenec, smo se pogovarjali o novih oblikah aktivizma, ki ga omogočajo novi mediji, o uporništvu v času krize in o vlogi, ki jo ima umetnost v času družbenih preobratov in revolucij.

Če se družboslovec odloči za raziskovanje umetniškega aktivizma in aktivistične umetnosti, kar vi počnete že dve desetletji, ga k temu poleg privlačnosti teme zagotovo pritegnejo tudi osebne izkušnje. Zakaj in kdaj so vas pritegnile te teme?

> Bilo je več razlogov. Povezave med umetnostjo in politiko so zmeraj zanimive za raziskovalce. Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja sem bil poklicni glasbenik, vendar sem se v tistem času ukvarjal tudi s političnimi temami. V devetdesetih letih sem napisal doktorsko disertacijo Haron in estetika transgresije. S Haronom, junakom iz grške mitologije, ki je vozil ljudi z obličja zemlje v podzemlje, sem storil prvi korak v smeri teoretiziranja o povezavah med umetnostjo in politiko. Te teme so me pritegnile tudi zaradi praktičnih izkušenj v politiki. Leta 1999 in 2000 sem sodeloval v uporu levičarjev proti Jörgu Haiderju in njegovi Svobodnjaški stranki, ki se je prebila v zvezno vlado. S tem se je le potrdilo, da v Avstriji ni tradicije t. i. »cordon sanitaire«, jasne ločnice med sredinskimi in skrajno desničarskimi strankami, kot denimo v Franciji. Takrat smo poskušali na teoretični ravni in hkrati z različnimi uporniškimi akcijami razkriti pravi obraz takšne vlade. Sam sem bil vpet v aktivistične akcije, ki so zadevale upor umetnikov. Kolektivni upor proti takšni vladi je bil najizrazitejši v gledaliških in deloma tudi plesnih predstavah. V skupini »Get to Attack«, ki je delovala predvsem v vizualnih umetnostih, smo delovali in sodelovali teoretiki, umetniki, kuratorji in kritiki z zelo izdelanimi zamislimi, kako se upreti vladi. O teh oblikah upora govori moja druga knjiga Dunaj 2000. Podnaslov moje prve knjige je bil Estetika transgresije, podnaslov druge pa Estetika upora.