Joschka Fischer

Mali Joseph Martin se pri Fischerjevih rodi kot tretji otrok 12. aprila 1948 v Gerabronnu v Zvezni republiki Nemčiji. Izhaja iz stroge katoliške malomeščanske družine madžarskih Nemcev (oče je mesar, mama pred poroko trafikantka), ki so se dve leti prej prisilno preselili iz predmestja Budimpešte. Najprej pridejo v odročno švabsko vas, kjer oče namesto mesarstva zagrabi pomožna dela. Mali Joschka obiskuje šolo in kot najstnik dobro igra rokomet, znan je predvsem po metu iz skoka.

Družina se leta 1965 preseli v Fellbach blizu Stuttgarta. Spomladi, malo pred koncem desetega razreda, Joschka zapusti gimnazijo in se prične učiti za fotografa. Uka ne konča. Po nekaj priložnostnih delih aprila naslednje leto prvič odide na avtoštop do Londona. V nadaljevanju poletja z iztegnjenim palcem prepotuje še pol zahodne Evrope, malce pa ga zanese celo do Kuvajta. Ko na smrt zboli njegova sestra, se vrne domov. Novembra očeta zadene kap, istega meseca pa umre tudi bolna sestra. Znova poskuša najti delo (spet neuspešno), na pomlad prihodnje leto pa se poroči. Prvič, in sicer v škotskem Gretna Greenu. Z mladostno ljubeznijo Edeltraud (nobeden od njiju še ni polnoleten), hčerko stuttgartskega policista, odideta v Marseille, kjer se preživljata kot umetnika, nato pa zaživita na njegovem domu.

Leta 1967 se dva dni po smrti študenta Benna Ohnesorga (na demonstracijah proti obisku perzijskega šaha v Nemčiji) na stuttgartskem mestnem trgu spontano zbere množica. V njej je tudi Joschka in dojame jo kot upor proti tradicionalnim avtoritetam, zato se pridruži uporniškim levičarskim študentom, ki so se udomačili na družbenem obrobju. Joschka in Edeltraud se leta 1968 preselita v Frankfurt, v stanovanjsko skupnost nemške socialistične študentske zveze. Sprva je - zaradi teoretičnega primanjkljaja - v razpravah bolj poslušalec, zato pa na frankfurtski univerzi obiskuje Adornova in Habermasova predavanja ter se preživlja s priložnostnimi deli. Kmalu postane ljubljenec medijev in najde najboljšega prijatelja v Danielu Cohn-Benditu, študentskem vodji, in krogu okoli časopisa Pflasterstrand. Rdeči Dany igra tisto leto pomembno vlogo pri protestih pariških študentov. Med letoma 1969 in 1970 ustanovijo militantno skupino Revolucionarni boj in ob koncu tedna v gozdovih trenirajo gverilo. Mladi politični zanesenjaki se odločijo, da bodo svoje ideje tudi udejanjali. Zato se s skupino udeležujejo demonstracij in uličnih spopadov. Zaradi vstopa na varnostno območje Joschko obsodijo na šest dni zapora, drugič pa na sedem tednov.

Delovanje skupine skušajo razširiti med delavce. Za začetek si izberejo tovarno Opel in se tam zaposlijo. Joschka s ponarejenimi dokumenti. Svoje zamisli skušajo razširjati v pamfletu z naslovom Želimo vse. Ko Joschka pozove k stavki za nedoločen čas, ga po pol leta nepreklicno odpustijo. Tako odkrije, da "delavci ne želijo revolucije".

Zato pa je bistveno uspešnejši kot poveljnik čistilne enote. Tovrstne gverilske formacije se pretepajo s policijo v bojih za hiše frankfurtskega Westenda, ki jih zasedajo mladi svobodnjaki, pa tudi (in predvsem) na ulici. "Nikoli nisem metal molotovk, uporabljal sem samo pesti in kamenje." Scena dozori, nato precej članov študentskega gibanja prevzame Brandtova SPD. Čas revolucije in herojev mineva. "Opazili smo, da je resnična nevarnost v možnosti, da prevzamemo tisto, kar smo očitali starejšim." Veterani iz zasedenih hiš vidijo vse manj smisla, drugi pa potonejo v podzemlje, terorizem in propad s Frakcijo Rdeče armade. S Cohn-Benditom se zavedata, da je scena svobodnjakov "moralno močvirje in kaos", a se sama ne zganeta. Joschka izgubi voljo do neskončnega puntarstva in se za vsakdanji kruh odtlej spopada za volanom taksija. Ob terorističnih ugrabitvah in umoru RAF-ovcev leta 1977 po lastnih besedah "izgubi iluzije" in dojame, da je "uporaba nasilja za rušitev oblasti huda napaka in velika zabloda".

Leta 1980 se Zeleni oblikujejo kot državna politična stranka. Čeprav frankfurtski revolucionarji ne stojijo za okoljevarstvenimi ali meščanskimi pobudami tistega časa, se pojavi vprašanje, ali naj sodelujejo na listi Zelenih na volitvah za poslance mestnega parlamenta. Joschka se odloči in julija 1981 pristopi k Zelenim, z njim pa tudi precej ljudi, s katerimi je sodeloval v letih militantnosti. Nekdanji revolucionarji pozabijo na preteklost, Joschka se ji celo javno odpove. Nastopijo v novih vlogah (do)z(o)relih revizionistov in reformistov. Niso želeli slediti smerem mladostne neparlamentarnosti, ampak so med načeli in realnostjo izbrali slednjo.

V času Kohlovega vladanja, med letoma 1982 in 1998, se Joschka politično povzdigne. Marca 1983 ga prvič izvolijo v nemški parlament. Postane član komisije za notranje zadeve. V jeansu in z medklici (predsedniku parlamenta: "Gospod predsednik, vi ste navadna rit!") ter predrznimi govori znova pritegne pozornost medijev in si ustvari ime, saj mu je bonska prestolnica pisana na kožo. Leta 1984 se loči od prve žene - med letoma 1979 in 1984 dobi dva otroka z bodočo drugo ženo Inge. Tega leta se zaljubi v šolarko Claudio, hčer uradnika. In izda prvo od številnih knjig.

Po dveh letih mora - zaradi notranjega sistema kroženja poslancev v stranki Zelenih - oditi iz parlamenta. Politično dejavnost usmeri v zvezno deželo Hessen. Ob prihodu v tamkajšnji zbor sproži trenje med poslanci Zelenih, decembra pa postane hessenski deželni minister za okolje in energijo ter prvi član vlade iz stranke ekologov. Na zaprisego pride v športnem suknjiču, kavbojkah in supergah. Seznam očitkov iz tega mandata je precej dolg. Postavi še en mejnik svoji stranki - prve demonstracije Zelenih proti lastnemu ministru!

Po volitvah aprila 1987 postane vodja poslanske skupine opozicijskih Zelenih, decembra istega leta pa se poroči. Tretja žena je Claudia. Opozicijski poslanski mandat v deželnem zboru traja dve leti, nato sledi vrnitev na deželni ministrski stolček.

Na prvih vsenemških volitvah (po združitvi) 2. decembra 1990 Zeleni ostanejo pod petodstotnim parlamentarnim pragom. Joschka zahteva volitve voditelja stranke. Leta 1991 se iz Zelenih odcepi frakcija ekoloških fundamentalistov, pozicijo pa utrdijo pragmatični realisti na čelu z Joschko, ki v stranki predstavljajo desno krilo. Po volitvah v hessenski deželni zbor znova pristopijo k vladajoči koaliciji. Joschka tokrat postane podminister za okolje. Leta 1992 izda knjigo Levica po socializmu, med mandatom pa - kot ponavadi -zbere kopico spodrsljajev.

Joschka oktobra 1994 odstopi s položaja ministra za okolje, da bi se lahko pripravil na volitve na državni ravni. Devetnajstega oktobra 1994 se vrne v Bundestag in s Kerstin Müller postaneta enakopravna govorca koalicije Zveza 90/Zeleni. Ko je bil poslanec v osemdesetih letih, je nasprotoval dodatnemu oboroževanju Nata, julija 1995 pa podpira zamisel o varnostnih območjih v Bosni, ki v stranki znova sproži spor. Leta 1996 ga po 13 letih zapusti Claudia. Joschka premaguje bolečino z novim življenjskim slogom - dieto in vsakodnevnim 10- do 12-kilometrskim tekom. Po enoletni shujševalni kuri mu teža s 112 pade na 75 kilogramov in o tem napiše knjigo Moj dolgi tek k sebi. Odkrije maraton in na newyorškem teče skupaj z mladostnim ideološkim soborcem Wolfgangom Joopom, modnim kreatorjem svetovnega slovesa.

Junija 1998 se v predvolilnem boju zavzema za širitev Nata na vzhod in Sforjev mandat nemški vojski v Bosni. Po volitvah 27. oktobra postane podpredsednik vlade in zunanji minister rdeče-zelene koalicije. Ima proevropsko vizijo. Decembra v parlamentu pove, da je osebno za posredovanje Sforja v Bosni, a se s tem ne strinja stranka.

Leta 1999 ob začetku nemškega predsedovanja EU Joschka, veliki evrofil, napove uresničitev Agende 2000. Še naprej se ne oddaljuje od svojega sloga. Kritizira Kitajsko (v imenu EU) zaradi nenehnih kršitev človekovih pravic. Pri 51 letih se 17. aprila četrtič poroči z 29-letno novinarko Nicole, maja ga na izrednem kongresu stranke (navkljub podpori večine) zadene vrečka rdeče barve, zadetek pa mu poškoduje ušesni bobnič. Ob prvem nastopu v OZN zahteva spremembo pravice do veta stalnih članic VS in uvedbo obvezne utemeljitve tega.

Joschkovo prvo pravo zunanjepolitično dejanje je privolitev Zelenih v vključitev Bundeswehra v Natove spopade na Balkanu. Zato ni nenavadno, da se z Madeleine Albright obožujeta. Hkrati je to prva nemška vojaška operacija zunaj matične države po drugi svetovni vojni, ZRJ pa prekine diplomatske odnose z Nemčijo in Fischerja obsodi na zaporno kazen. Po padcu Miloševića minulo jesen obišče Beograd s 50 milijoni DEM pomoči.

Njegovi kritiki med njegovimi glavnimi značilnostmi omenjajo zdravo kmečko pamet, podmazan jezik in ravno pravšnjo mero brezobzirnosti. Očitajo mu, da je človek brez hrbtenice. Nekdanji vojaški poglavar frankfurtskih bojevnikov je pragmatist. Militanten levičarski revolucionar je skozi številne poklice postal eden najpomembnejših uslužbencev (nekoč tako osovražene) države. Nanj prej vplivajo zunanje okoliščine kot notranja prepričanja.

Z leti v javnost prihaja vse več podrobnosti iz njegove preteklosti. Hči pokojne teroristke Ulrike Meinhof, Bettina Röhl, zbere arhive in fotografije (v javnost jih da pred izidom svoje knjige). Te kažejo Joschko v Frankfurtu leta 1973, kako pretepa policista. Opraviči se policistom, ki jih je napadel v 70. letih, in ne želi odstopiti. Röhlova ga hoče ovaditi še za en poskus umora drugega policista; dan po samomoru njene mame, 10. maja 1976, na demonstracijah v njeno podporo dva policista dobita hujše poškodbe. Med štirinajstimi aretiranimi je tudi Joschka, a ostane v preiskavi le dva dni.

Šestnajstega januarja 2001 nastopi na frankfurtskem sodišču (med 75 pričami), tako kot francoski zeleni evropski parlamentarec Daniel Cohn-Bendit. Njun prijatelj iz frankfurtskih študentskih časov, Hans-Joachim Klein, je obtožen sodelovanja v trojnem umoru in ugrabitvi naftnih ministrov Opeca leta 1975. V Joschkovem avtu marca 1973 najdejo orožje, s katerim osem let pozneje neznanci ustrelijo hessenskega ministra za gospodarstvo. Umor še dandanes ni pojasnjen. Avto takrat popravi avtomehanik Klein, sicer Carlosov soborec, ki ga ta sedaj obilno bremeni. Kleina v letih bega (finančno) podpirajo številni prijatelji iz študentskih dni, med drugimi Cohn-Bendit. Njihovi odnosi bodo po vseh pričanjih morda malce bolje razjasnjeni, z njimi pa še kak drobec Joschkovih mladostnih zablod. A kljub tem in nemiru, ki je značilen zanj, je v dolgoletni karieri postal najbolj priljubljen nemški politik. Javno mnenje je, tako kot politično, tudi v zadnji aferi na Joschkovi strani. Več kot 70-odstotno.

Projekcija: Joschka Fischer (po Schröderjevem odhodu) postane zvezni kancler, nato pa kariero nadaljuje v EU. Je prvi Evropejec, ki ob devetih zakonih in 43 knjigah še najde čas za uresničitev združitvenih sanj in postane prvi evropski zunanji minister.