Matjaž Hanžek

Matjaža rodijo 13. avgusta 1949 v Slovenj Gradcu. Njegova mama je mlada medicinska sestra, oče pa znan slovenski esejist Taras Kermauner. A Matjaž pravega očeta v rosnih letih sploh ne pozna, živi z očimom, od njega prevzame tudi priimek Hanžek. Mladost na Koroškem preživi v Kasarni, stanovanjskem objektu, ki ga civilistom zapustijo vojaki. Na zemljišču, kjer danes stoji tovarna Prevent, takrat večinoma prebivajo pripadniki nižjih slojev, pijanci in reveži, blizu, na drugi strani, v barakah, pa še južnjaki na sezonskem delu v Slovenj Gradcu. Kljub temu se Matjaž tam dobro počuti.

Njegova mladost ni težka, kot paglavec se rad igra indijance in kavboje ter seveda v tistih časih politično korektnejše partizane in Nemce. Med potepanjem po gozdu ga pot pogosto zanese pod Pohorje, včasih se potrudi celo do vrha visoke Uršlje gore. V osnovno šolo hodi v Rottenturn, staro graščino, kjer je danes slovenjegraško županstvo. Že v osnovni šoli Matjaž pokaže literarni talent, uspešno piše proste spise in svoje pesmi objavlja v lokalnem časopisu Mislinjska dolina.

Eden izmed njegovih mladostnih prijateljev je njegov sošolec in predsednik razreda Ivo Ban. Ko v sedmem razredu šolske oblasti izključijo prijaznega učitelja fizike, Ivo, Matjaž in drugi sošolci pripravijo pravi pravcati štrajk. Razlog za izključitev je banalen, priljubljeni učitelj med razlaganjem snovi ljubeznivo potreplja nemirnega učenca po glavi, užaljeni nagajivec pa ga zatoži očetu, ki je, seveda čisto po naključju, šolski inšpektor. Solidarnim učencem nazadnje uspe, učitelj se vrne, užaljeni tožibaba pa odide na drugo šolo. V osmem razredu Matjaž zapusti rodno mesto in se preseli v Borovnico, kjer konča osnovno šolo.

V srednji šoli se začne Matjaževo boemsko življenje. Prvi dve leti obiskuje Gimnazijo Bežigrad, edino slovensko šolo, kjer pustijo mladim fantom nositi dolge lase. Za Bežigradom so takrat bistveno strpnejši kot na umetniški oblikovalski šoli, kjer si morajo dolgolasi fantje kupiti posebne lasulje, da sploh lahko obiskujejo pouk. V Matjaževi generaciji za Bežigrad zahajajo še bodoča kiparka Duba Sambolec, režiser Boštjan Vrhovec, pesnik Vojin Kovač - Chubby, leto pred njim pa šolske klopi guli že takrat gostobesedni Slavoj Žižek. Poleg umetniških ima Matjaž tudi pomembnejše sošolce - v isti razred kot on hodi celo sin Staneta Dolanca. Matjaž se v strpnem okolju dobro znajde, pusti si rasti lase in pripravi nekaj literarnih večerov. Leta 1965 objavi pesmi v študentski Tribuni, zaradi pesniške dejavnosti pa v srednji šoli prvič sreča svojega slavnega očeta.

Kljub dolgolasemu videzu, ki je seveda oblika političnega izzivanja, vodstvo gimnazije njegovo drugačnost sprejema; dokler Matjaža pouk še zanima, nima večjih težav. Zaplete pa se pri stavah, ki jih sklene s svojimi prijatelji. Najprej stavi z bodočim slikarjem Bardom Iucundusom, kateri bo imel več cvekov. Prvo polletje prepričljivo dobi Bard in odide z gimnazije. Drugo polletje Matjaž stavo ponovi s Chubbyjem in ob koncu leta je izid izenačen. Oba s šestimi negativnimi ocenami odideta na drugi ljubljanski gimnaziji, Chubby na poljansko, Matjaž pa na Vič. A v novem okolju ga ne marajo prav preveč. Ko se zaradi dolgih las zaplete v spor s profesorjem predvojaške vzgoje, zapusti Vič in odide na Poljane, kjer končno maturira.

Matjaž postane tipičen predstavnik generacije '68, dolgolasi upornik proti sistemu, ki pa ga politika in družbeni aktivizem pravzaprav ne zanimata, bistveno bolje se počuti v vodah avantgardne umetnosti. Proti koncu srednje šole s Chubbyjem zaideta k skupini OHO, začneta obiskovati legendarni Šumi in objavljati pesmi. Ko leta 1968 Rusija napade Češkoslovaško, Matjaž in Chubby v znak protesta skupaj s somišljeniki pred Figovcem zažgeta rusko zastavo. Takrat se Matjaž na štiri oči prvič sreča z ljudsko milico in ta ga med zaslišanjem seznani tudi z dejstvom, da so neuki protestniki po pomoti namesto ruske zastave zažgali kar partijsko.

Leta 1969 Matjaž objavi prvo pesniško zbirko, ki nosi naslov Iščemo pesmi, kje so. Je avantgardni poet, ki piše pesmi kot jezikovno igro in prisega na konkretno poezijo. Po srednji šoli se vpiše na Visoko šolo za sociologijo, politične vede in novinarstvo, ki se kmalu preoblikuje v FSPN. Na faks Matjaž ne zahaja veliko, obiskuje le nekaj predavanj, navadno le tista, ki ga resnično zanimajo. Malo nenavadno, a za poezijo, ki jo ustvarja, skoraj logično, so to predavanja iz matematike, metodologije in statistike. Pri teh predavanjih ga učitelji dodobra spoznajo, zmeraj malo zamudi in zato sedi v praznih prvih klopeh. Za zamudo pa ima opravičljiv razlog: že z dvaindvajsetimi leti dobi hčerko, tako da jo ponavadi že pred predavanji pelje v vrtec. Mama male Bogomile je Polona, dekle, ki jo je Matjaž spoznal v Borovnici. S težavami prvih klopi se podobno kot Matjaž spoprijema njegova kolegica, mlada mamica Manca Košir.

Pesniški aktivist za fakulteto pravzaprav nima veliko časa, pol leta po ustanovitvi Radia Študent postane njegov urednik za literaturo in kulturo, v prvi polovici sedemdesetih let pa skupaj z Blažem Ogorevcem prevzameta razsuti Škuc. Študentska kulturna institucija je takrat dobesedno na psu, brez denarja in prostorov. Z Blažem uradujeta v bifeju Ona on, nasproti Emonske kleti, vsa dokumentacija pa je spravljena v lesni omari v Kazini, kjer je uredništvo Tribune. Škuc se takrat znajde v pat poziciji, uradne institucije ga nočejo financirati, ker nič ne dela, Škuc pa ne dela, ker preprosto nima denarja.

Matjažu in Blažu z veliko volonterskega dela in s pollegalnim financiranjem uspe izdati pesniške plakate in nekaj knjig. Leta 1975 izideta knjigi Desperado tonic water Iva Volariča Fea, ki čez noč postane kultna, in Prisilno zreli paradižniki Blaža Ogorevca. Matjaž z instinktom pravega menedžerja Blaževo knjigo pošlje svojemu vojvodinskemu pesniškemu prijatelju Vojislavu Despotovu in ta jo prevede v srbohrvaščino. Knjiga potem dobi zvezno nagrado mladost, slavo pa žanje tudi na mednarodnih Struških večerih poezije v Makedoniji. Tako se Škuc nekako izmota iz povprečja, dobi prostore na Starem trgu in začne normalno delati. A Matjaž se tiste dni ne ukvarja le s Škucem in RŠ-em, ampak ureja še Tribuno in kasneje tudi Probleme.

Ko se v eni izmed številk Problemov na zadnji strani znajde poziv Emila Filipčiča, s katerim se znanim politikom ponuja za osebnega biografa, Matjaža pokličejo v tiskarno. Zaradi nedolžne šale zadnja stran Problemov dobi črno nalepko. A Matjaž je premeten, uradni cenzorji spregledajo enako besedilo, ki nesramežljivo ponuja iste storitve na eni izmed notranjih strani publikacije. Na koncu mladosti pa Matjaža kot vsakega zavednega fanta čaka še služenje vojaškega roka. Z državljansko dolžnostjo se ne ukvarja prav dolgo, po nekaj tednih vojaški psihiatri v Beogradu soglasno ugotovijo, da je ta Slovenec gotovo nor. Dobi odpustnico in se zmagoslavno vrne domov. Ko postane diplomirani sociolog, se umiri, počasi odide v službo in ponikne v globino avantgardnega spomina.

Najprej nekaj let dela na Inštitutu za sociologijo, potem gre na Zavod za družbeno planiranje, kasnejši Urad za makroekonomske analize in razvoj. Iz umetnosti in uporništva presedla na sociologijo, ukvarja pa se predvsem s socialnimi vprašanji. Še enkrat se poroči in dobi dve hčerki. Kljub nekakšnemu umiku z barikad umetniškega ustvarjanja ohrani stike z mladostnimi prijatelji. Ker ima rad knjige, nekaj let celo vodi založbo Lumi. Ko leta 1985, verjetno kot prva žrtev aidsa na Slovenskem, umre njegov veliki prijatelj Chubby, je Matjaž zadnji človek, ki ga obišče v bolnišnici. V Chubbyjevi oporoki je zapisano, da vse morebitne pesniške honorarje zapušča prav prijatelju Matjažu. Petnajst let kasneje Matjaž Chubbyjev honorar zapije na pogrebščini še enega velikega šumijevca, pesnika Tomaža Kralja, na poslovilni zabavi blizu Žal sodeluje tudi Vlado Kreslin, ki primakne nekaj denarja k Chubbyjevi zapuščini.

Skozi pesniške svetove Matjaž sredi osemdesetih let spozna kosovsko vprašanje. Njegov vojvodinski prijatelj ga poveže z albanskimi književniki, med njimi npr. z Ibrahimom Rugovo, ti pa ga seznanijo z zgodbo Albancev na Kosovu. Ko konec osemdesetih let v Sloveniji ustanovijo Odbor za človekove pravice na Kosovu, ga poiščeta Peter Božič in Jaša Zlobec. Matjaž, opremljen s poznavanjem problematike in z dobrimi zvezami, odide na Kosovo kot nekakšen opazovalec. Ko se jeseni 1989 začne sojenje Azemu Vlasiju, je Kosovo pravi sod smodnika. Na Sončnem hribu, vzpetini poleg Prištine, se nekaj Albancev zabarikadira v klet nekega bloka in Matjaž, skupaj z novinarjem Mladine Alijem H. Žerdinom in pooblaščencem ene od mednarodnih organizacij za varovanje človekovih pravic Antoinom Garapom, opazuje dogajanje.

Srbski policisti, takrat že dodobra na koncu z živci, vse tri s puškami odženejo s kraja dogodka in le malo manjka, da se ne začne streljanje. Kljub ostremu nadzoru pa Matjažu nekako uspe preveriti albanske trditve o mučenju ljudi. V reševalnem vozilu se, oblečen v zdravniško obleko, pretihotapi v strogo varovano bolnišnico, kjer na svoje oči vidi operacijo, med katero albanskemu ranjencu zdravnik vleče kroglo iz hrbta. Z opažanji želi Matjaž seznaniti evropske ustanove, izobraženega Slovenca namreč gospodje iz Strasbourga bistveno bolj upoštevajo kot vpletene Albance.

A seveda ne gre vse kot po maslu, zaradi nerodnosti ne dobi francoskega vizuma, zato je sestanek z evropskimi funkcionarji vprašljiv. Albanski prijatelji pa se spet znajdejo, povprašajo naokoli in odkrijejo vas na švicarsko-francoski meji, kjer policisti vsako jutro že od desetih dežurajo za šanki vaške gostilne. Tako Matjaž s prijatelji v nedeljskem popoldnevu brez težav ilegalno prestopi mejo, najprej poroča v Strasbourgu, leto kasneje pa govori še v Ženevi na zasedanju Mednarodne federacije za človekove pravice. Zahod se o vprašanju kosovskih Albancev izreče šele slabih deset let kasneje, Matjažev PR pa Albanci cenijo še danes. V prodajalnah sadja in zelenjave skoraj zmeraj dobi dobro mero.

Kljub zavzemanju za albansko stvar ohrani dobre stike z vsemi stranmi, vpletenimi v zadnje balkanske vojne, saj sredi devetdesetih let kar pri sebi doma prireja neformalna srečanja književnikov z območja nekdanje Jugoslavije. Od leta 1997 je v službi odgovoren za Poročilo o človekovem razvoju. V njem dokaže tezo, da se Slovenija razmeroma hitro razvija, hkrati pa so v mladi državi vedno pogostejši negativni stranski učinki hitrega razvoja: revščina, demografska ogroženost in okoljske težave. Čeprav ni doktor, postane eden izmed najbolj znanih sociologov. Z umetnostjo se ne ukvarja več toliko, v zadnjih nekaj letih pa vseeno postavi nekaj razstav svoje likovne poezije. V javnosti se ne pojavlja prav dosti, redno objavlja in ureja knjigo revijo Srp. Leta 2000 za izjavo "Nekateri bogatijo, ker so pripadniki neke politične opcije, medtem ko drugi vse dneve delajo za drobiž" dobi Večerovo nagrado bob leta.

Na začetku leta 2001 Matjaž nekoliko presenetljivo kandidira za varuha človekovih pravic. Je nadstrankarski kandidat in najprej ga podpre Milan Kučan, potem pa še velika večina slovenskih parlamentarcev. Na predstavitvi pred parlamentarci novi ombudsman s svojo nekonvencionalno podobo užali Zmaga Jelinčiča; ta mu očita, da bi moral nositi kravato. Matjaž se mu prijazno opraviči in mu razloži, da je ena izmed človekovih pravic tudi različen življenjski slog. Nekaj ur kasneje se Matjaž pojavi na manifestaciji proti nestrpnosti do tujcev in obljubi medijem, da jih bo izkoriščal, politikom pa, da bo tečen.

Projekcija: V šestletnem mandatu Matjažu uspe dvigniti raven človekovih pravic na višino, ki jo Sloveniji zavidajo celo Skandinavci. Slovenija postane edina zahodna država, kjer so na pomembnih sestankih oblečeni v športna oblačila, v bankah pa uslužbenci hodijo v domačih copatah. Matjaž po izteku mandata zapusti sociologijo in se vrne k poeziji, izda zbirko otroških pesmi in na največje slovensko platno, Triglavsko severno steno, z ogromnimi projektorji projicira svoj novi pesniški dosežek. Za odmevni kulturni akt dobi Prešernovo nagrado za življenjsko delo in častni doktorat newyorške akademije umetnosti. Tako končno postane doktor.

povezava