Bobby Fischer

Bobbyja rodijo pod imenom Robert 9. marca 1943 v Chicagu. Njegov oče je Hans-Gerhardt, nemški fizik, ki je emigriral v ZDA - po dveh letih pobegne tudi od družine in mali Robert odrašča v Brooklynu v New Yorku. Mati Regina, ki zdaj skrbi sama za deco, je kot bolniška sestra cele dneve na delu, tako da za Roberta skrbi starejša sestra Joan.

Da bi si kupila malo svobode pred malim davežem, mu sestra kupi sofisticirano igračko - šahovski komplet. Robert jo pograbi kot malega boga in od jutra do večera prestavlja figurice. Zanj je zdaj svet popoln: šah igra sam s seboj in minejo leta, ko spozna, da je to v resnici igra za dva.

Ko tudi mama Regina opazi njegovo strast, da oglas v lokalni časopis, v katerem išče zasebnega šahovskega učitelja, ki bi z dečkom igral šah.

Ko se s sedmimi leti vpiše v Manhattan Chess Club, se začne pot čudežnega dečka. Leta 1956 sodeluje na Rosenwaldovem turnirju New Yorku in dobi nagrado za najlepšo partijo, za zmago nad velikim Donaldom Byrnom. O njegovi partiji pišejo šahovski časopisi in evropski velemojstri se čudijo, kakšne genijalne strategije je zmožen 13 letnik, o njem govori celo svetovni prvak Mihail Botvinik: "Na tega dečka bomo morali še paziti." A čudenju pride hiter konec, že leto kasneje postane Robert prvak odprtega prvenstva ZDA, pred dvema velemojstroma Reshevskim in Bisguierjem, kar ga odpelje na prvo pot v Evropo.

V Portorožu se l. 1958 udeleži medconskega turnirja, na katerem mladenič v puloverju premaguje mojstre v elegantnih oblekah.

Kolo pred koncem se mu nasmiha uvrstitev med prvih 6, kar bi mu omogočilo nastop v turnirju izzivalcev svetovnega prvaka Mihaila Botvinika. V usodni bitki s Svetozarjem Gligorićem odigra Robert Najdorfovo sicilijanko. Avditorij v dvorani je osupnil: to je samomor, zakaj pred tremi leti je s to noviteto na medconskem turnirju trojica Argentincev poskušala presenetiti trojico Rusov, ki pa je našla rešitev in Najdorf ter tovariši so podpisovali predaje eden za drugim. Tokrat se zdi, da gre na led Fischer, a le do trinajste poteze, ko potegne: Th7, demonsko potezo, s katero si zagotovi uvrstitev na turnir kandidatov in kot najmlajši v zgodovini osvoji naslov velemojstra.

Ko se vrne iz Portoroža, po treh letih zapusti Erasmus High School, kjer sicer briljira v matematiki in španščini, a kot perfekcionist odstopi od akademske kariere. Za seboj kljub temu tudi tu pusti nedosegljivo sled: na šoli mu izmerijo IQ: 186!

Leta 1959 je zdaj Bobby že drugič v Sloveniji, na Bledu sodeluje na turnirju kandidatov, kjer doživi veliko razočaranje, ko kar s 4:0 izgubi z bodočim prvakom Mihailom Taljem.

Toda revanš se mu ponudi 2 leti kasneje, ko igrajo veleturnir na Bledu, kjer premaga tri najmočnejše Sovjete: Talja, Petrosjana in Gellerja, ter za Taljem zasede drugo mesto. Senzacija, to je prvi velemojster, ki razbije ruski kompleks; za svetovnega prvaka so se bojevali med seboj, ne da bi kogarkoli drugega pustili medse.

Časopisi se začnejo spraševati: ali prihaja novi svetovni prvak?

Ko l. 1962 zmaga na medconskem turnirju v Stockholmu, se zdi, da mu je pot na Olimp odprta. Toda, takrat začne spopad s šahovsko organizacijo - FIDE.

Bobby, ki opazuje, kako zvezdniki golfa pobirajo deset tisoče dolarjev nagrad, se ne zadovolji več s prgiščem bankovcev. "Za zmago, kjer sem igral 6 tednov, sem dobil 212 dolarjev; to sem dobil za simultanko, ko sem bil star 14 let!"

Na turnirju kandidatov v Curacau je ves čas v sporu s FIDE. Protestira, da so sovjetski šahisti Petrosjan, Keres, Geller in Korčnoj sklenili nenapadalni pakt, med seboj na hitro remizirajo in se potem v miru pripravljajo za spopade z njim, zahteva, da prestavijo njegovo igralno mizo pod boljšo svetlobo; glavni sodnik ga ignorira, a Bobby uspe prepričati nasprotnika, da skupaj dvigneta mizo in jo preneseta pod luč. Rezultat je zanj polom: za Petrosjanom zasede četrto mesto in v reviji "Life" napove, da ne bo nikoli več sodeloval na turnirju kandidatov. Obtoži FIDE, da favorizira Sovjete: če na turnirju osmih kandidatov nastopi pet Sovjetov, se ti dogovorijo med seboj in nemogoče je, da bi kdaj tekmovalec z Zahoda lahko postal izzivalec svetovnega prvaka.

Po turnirju zato kar mimo FIDE direktno izzove svetovnega prvaka Botvinika na dvoboj, v katerem bi mu dal 2 točki prednosti. Od dvoboja ni nič, pač pa je Bobby mož beseda, saj izpusti naslednji medconski turnir, sodeluje le na ameriških prvenstvih, kjer leta 1964 doseže sanjski izid: 11 zmag iz 11 dvobojev. Toda pot do šahovskega trona mu je zaprta. Največjega to tako zlomi, da za dve leti preneha nastopati na šahovskih tekmovanjih. Svet že pozabi nanj, ko ga pokliče kubanski minister za šah Barreras in mu ponudijo takrat sanjskih 3.000 dolarjev za nastop.

Bobby nepričakovano sprejme ponudbo, zaprosi zunanje ministrstvo za vizum, toda ameriška vlada, ki bojkotira Kubo, mu ne dovoli odpotovati na otok komunizma. Bobby s svojimi odvetniki najde rešitev: sodeloval bo na turnirju v Havani, a to tako, da bo iz salona v New Yorku pošiljal poteze po teleprinterju, na njegovem igralnem stolu v dvorani pa bo poteze namesto njega vlekel sin nekdanjega prvaka Capablance!

Spet je največja zvezda šaha, množice na Kubi in po svetu navijajo zanj, ki po dveh letih neigranja spet briljira in osvoji drugo mesto, pol točke za zmagovalcem Smislovom.

Po petih letih se nato zopet pojavi na medconskem turnirju. Vmes je namreč FIDE popustila njegovim zahtevam in enotni turnir kandidatov zamenjala z izločilnimi dvoboji. Leta 1967 tako v tunizijskem letoviškem mestu Soussi v prvih sedmih partijah kraljuje Bobby, ki zbere kar 6 točk. Ko kaže, da mu je pot do izzivalca prvaka Petrosjana odprta na široko, se zopet spre s FIDE in ga preprosto ni na dvoboj osmega kola. Ko izgubi tekmo brez boja, plača račun v hotelu in zapusti medconski turnir. V naslednjem kolu je tako zehal za šahovsko mizo Samuel Reshevsky, čakajoč, da Bobbyju, ki ga sploh ni v dvorani, pade zastavica. Naenkrat pa ta privihra kot duh, seže v roke osuplemu Samuelu, pogleda na uro, na kateri mu tiktaka samo še pet minut, in nonšalantno potegne potezo v partiji, v kateri potem zmelje nasprotnika. Poraženi Reshevsky se po tekmi pritoži, češ, da je bil hendikepiran, da je igral pod stresom, saj ni pričakoval, da bo igral s Fischerjem!?? A Bobby je spet v elementu, po zmagi v naslednjem kolu, je znova na vrhu. Takrat pa novi šok, ker FIDE ne anulira njegovega poraza brez boja, ga znova ni v šahovsko dvorano, izgubi še drugo partijo brez boja in odpotuje v Tunis. Spopad s FIDE je na vrhuncu, tako da vmes posežejo celo diplomatski pogajalci in Bobby z organizatorji turnirja podpiše posebno pogodbo, v kateri prizna dva poraza brez dvoboja in se zaveže, da turnirja ne bo več zapuščal.

Toda, zdaj nastopi sobota, ko on praznuje sabat, po katerem ne sme do sončnega zahoda početi ničesar. Sonce zaide ob 20 uri, torej gre lahko šele takrat na makadamsko pot v 130 km oddaljeno Sousso, dvoboji pa se začno natanko ob 20. Prosi za preložitev za eno uro, a ko mu prošnjo zavrnejo, v drugo zapusti šahovski svet.

Tekmovalni seveda, iz Nemčije mu prijatelj velemojster Schmidt pošilja stare nemške knjige o šahu, v katerih proučuje pozabljene strategije in variante. Po večletni pavzi se veličastno vrne na dvoboju Sovjetska zveza : Ostali svet. Najprej preseneti z ženeroznostjo, ko se odpove prvi deski, ki jo prepusti Larsenu, nato pa začne poslednjo veliko serijo: najprej premaga viceprvaka Petrosjana s 3:1, nato zmaga na turnirjih v Zagrebu, Buenos Airesu in na medconskem turnirju v Palmi de Mallorci. V dvobojih kandidatov zmaguje kot tank. 6:0 Tajmanov, 6:0 Larsen in nato še 6,5:2,5 Petrosjan.

Leta 1972 naposled doseže želeno: postane izzivalec svetovnega prvaka Borisa Spasskega in simbolizira spopad zahodnega svobodnjaštva zoper železno zaveso sovjetskega stroja. Hladna vojna se preseli na šahovska polja, njemu pa uspe uvrstiti šah med zvezdniške tekme; leta 1969 je Spasski dobil za naslov svetovnega prvaka 1.600 dolarjev, zdaj je nagrada 250.000 dolarjev. Stanje pred dvobojem je bilo 4:1 za Spasskega, ki dotlej še nikoli ni izgubil z Bobbyjem. Dvoboj v Reykjaviku je klasičen, prvo tekmo zmaga Spasski, pred drugo partijo zahteva Bobby, da iz dvorane odstranijo vse televizijske snemalce, ker tega ne store, ne sede za šahovsko mizo in prvak vodi že z 2:0, v zraku je spet protestni odhod ... Ameriški državni sekretar Henry Kissinger naj bi posredoval v telefonskem pogovoru in ga prepričal v patriotski pomen dvoboja. Bobby nadaljuje s psihološko vojno: zahteva, da igralno ploščo zmanjšajo za 3 milimetre, da odstranijo gledalce iz prvih sedmih vrst v dvorani, da ima hotelski bazen izključno zase ...

Spasski mu vrne z zahtevo, da preiščejo celotno igralno dvorano, da bi našli elektronska in kemična telesa, s katerimi Bobby vznemirja njegove možganske valove; na koncu po pregledu z rentgenom najdejo v Bobbyjevem stolu dve mrtvi muhi.

Dvoboj dobi prepričljivo Bobby z 12,5:8,5 in postane šahovski kralj.

Največji med šahisti, s takrat najvišje izmerjenim ratingom v zgodovini, se ne pojavi več na šahovskih tekmah. Postane pomemben član in veliki donator verske ločine Svetovna cerkev gospodova. Po treh letih neigranja se naposled pojavi izzivalec prvaka Rus Anatolij Karpov. Bobby pred dvobojem kot prvak zahteva, da FIDE upošteva staro tradicijo, da v primeru neodločenega izida, krona ostane staremu prvaku. Ker njegovo zahtevo zavrnejo, se ne pojavi na dvoboju z izzivalcem in FIDE proglasi Karpova za novega prvaka. Desetletje kasneje FIDE udejani Bobyjevo zahtevo, tokrat v korist Kasparova, ki navkljub neodločenemu izidu z izzivalcem ostane prvak.

Zdaj se Bobby umakne še pred javnostjo, pojavlja se le sporadično z obtožbami, da ga je svetovno židovstvo skupaj s Sovjeti sistematično odrivalo s šahovskega Olimpa. Angažira se tudi politično, ko napade politiko ZDA in Izraela, ki navkljub resoluciji Združenih narodov ne zapusti zasedenih območij zahodnega brega Jordana. Njegovi prijatelji pa vedo povedati, da je spopade za šahovsko mizo zamenjal z igranjem po igralnicah, kjer izvaja strategije, kako zmagovati nad igralniškimi mašinami.

Šahovski come-back se zgodi leta 1992 na Svetem Štefanu v Črni Gori, ko v času mednarodnih sankcij zoper Jugoslavijo odigra dvoboj za svetovnega prvaka z izzivalcem Borisom Spasskim. Organizator je prefrigani gazda Jezda (banka Jugoskandic), kasneje poznan po milijonskih pravarah bančnih varčevalcev, ki se obnaša kot dobra vila: Bobby zahteva 4 srajce, dobi jih 16, 3 obleke, dobi jih 12, seveda pa mu ponudijo v šahovskem svetu rekordno zmagovalno nagrado 3,5 milijona dolarjev.

A tudi tokrat ni marioneta v političnih rokah, dvoboj morajo za nekaj dni prekiniti, ker Bobby zahteva popolni mir v dvorani, kar mu omogoči šele posebej zgrajena steklena stena med igralno mizo in publiko.

Njegov zmagovalni pohod spremlja šahovski svet, ki predvsem ugiba, ali bi bil kos tedanjemu prvaku Gariju Kasparovu. Na dvoboju pa Bobby patentira igralno uro in princip Fischerandom, po katerem pred vsakim dvobojem tekmeca izžrebata, na katerem mestu bodo stale figure v prvi vrsti, s čim je v veliki meri onemogočeno vnaprejšnje računalniško študiranje pozicij, ki barabam a la Kasparov in Karpov omogoča dominat in uničuje šahovski duh. Ko je v igri 960 začetnih pozicij, je računalniška predpriprava nesmiselna, tu odloča le šahovski genij.

Po dvoboju Bobby zopet izgine, živi v Budimpešti, kjer se druži s sestrama Polgar, dokler v začetku novega tisočletja ne odjekne intervju z enim najboljših šahistov Nigelom Shortom. Ta pripoveduje, da je po internetu igral šah z neznancem, ki ga je premagal šestkrat zapored v raztegnjenih partijah stare šole. To bi bil lahko samo Bobby. Učinek je sanjski, v hipu se na internetno stran prijavi 2.000 novih kandidatov in plača članarino. Nekaj tednov pozneje, po 11. septembru, da Bobby intervju za filipinski radio, v katerem pozdravi akcijo Al-Kaide. Ne, kot gorečnež, ampak s povsem racionalno kritiko ameriško-judovske politike, ki desetletja pobija in masakrira Palestince, zdaj, ko je dobila udarec nazaj, pa tako veliko zgražanje. Intervju ni toliko navdušenje kot trpkost, ko Bobby spregovori, kako je Bela hiša sprejela olimpijsko zmagovalko Olgo Korbutovo, njega, ki je l. 1972 simboliziral zmago nad imperijem zla, ki je iz pojma Amerike, ki je bila takrat predstava nogometne in bejzbolske nacije, napravil pojem intelektualne nacije, pa niso nikoli povabili v predsedniško palačo niti sprejeli njegovih političnih idej.

Po 11. septembru je Bobby redni gost na filipinskem radiu; novinarji ga sprašujejo o šahu, on vmes pritrdi, da bi sprejel Kasparova za izzivalca, vendar samo po pravilu Fischerandom, vse bolj pa pripoveduje o politiki, kritizira ameriške vojne v Iraku in Afganistanu, le da to Noam Chomsky in Michel Moore počneta v ZDA, on pa v Aziji. Ni fanatik, še vedno ga krasi gibčni um: ko mu junija 2003 novinar v napovedi pove, da je v njegovem srcu še vedno on svetovni prvak, ga Bobby zbode: Kdo je pa v vaši glavi?

Julija 2004 ga aretirajo na japonskem letališču in v zraku je zahteva ameriške vlade, da ji ga izročijo zaradi kršenja mednarodnih sankcij, za kar mu grozi 10 let zapora. Naenkrat se torej izkaže, da je Bobby pravzaprav klasični politični emigrant.

Projekcija: ameriška administracija srčno upa, da Bobby dobi politični azil, saj bi si z njegovim morebitnim sojenjem v ZDA nakopala kultnega idola intelektualnega anarhizma.