Anton Rous

Antona rodijo 8. septembra 1939 v Beltincih kot predzadnjega od desetih otrok. Oče Štefan je tesar, mama Gizela pa gospodinja. Kot verna katoličana otroke krstita in vpišeta k verouku. Med drugo svetovno vojno mali Tonček s prstom po zemljevidu spremlja brata na fronti. Najstarejši brat Štefan je mobiliziran v madžarsko vojsko in se bori pri Stalingradu, leto dni mlajšega Franceka mobilizirajo v nemško vojsko.

Ko v Beltince pridejo ruski vojaki, Tonček očetove cigarete zamenja za sladkor v kockah, pozneje pa od bolgarskih vojakov nažica cigarete v zameno za česen s sosedovega vrta.

Mama je zagreta članica Osvobodilne fronte, zato leta 1945 v njihovi hiši poteka zbor krajanov, ki se ga kot častni gost udeleži tudi ustanovitelj OF Josip Rus. Po osnovni šoli se s petnajstimi leti vpiše na šolo za sanitarne tehnike v Ljubljani in štiri leta guli klopi v župnišču protestantske cerkve, kjer so locirane šolske učilnice. Med prepevanjem v kopalnici dijaškega doma Ivana Cankarja njegov pevski talent opazi sostanovalec in poznejši dirigent Anton Nanut. Čeprav je Tone dijak in Prekmurec, ga kot izredno nadarjenega povabi v Akademski pevski zbor primorskih študentov, ki deluje pod umetniško taktirko skladatelja Lojzeta Srebotnjaka. Pri sedemnajstih ga v Zvezo komunistov Slovenije zvabi sošolec Rudi Dujmovič, poznejši namestnik za posebne zadeve pri ministru za notranje zadeve Tomažu Ertlu.

Prvo zaposlitev najde v občinskem okraju v Murski Soboti, od tam pa leta 1959 odide na občinski komite v Gornjo Radgono. Pri dvajsetih se poroči s predsednico radgonske občinske mladinske organizacije, ki mu rodi tri otroke. Po končani prvi stopnji pravne fakultete tri leta dela kot pripravnik na sodišču v Gornji Radgoni, nato je dve leti načelnik občinskega oddelka za družbene dejavnosti in še dve leti načelnik oddelek za gospodarstvo.

Po vrnitvi iz vojske ga občinska skupščina delegira za predsednika odbora za sanacijo radgonskega kmetijskega kombinata. Poveljuje 700 zaposlenim, 40.000 svinjam in večtisočglavi množici goveda ter posodobi proizvodnjo šampanjca.

Ker kombinat reši iz rdečih številk, v začetku sedemdesetih prevzame še sanacijo Avtoradgone. Podjetje izdeluje bivalne kontejnerje, poleg tega pa s 400 avtovlaki prevaža Radensko po republikah SFRJ. V enajstih letih število zaposlenih s 110 dvigne na 1500. To je tudi obdobje prijateljevanja z Miho Marinkom, ki mu podeli naziv častnega člana kolektiva Avtoradgona. Ko zaradi posla odpotuje na Kitajsko, ga v glasilu Komunist napadejo, češ kaj vse si privoščijo slovenski gospodarstveniki, o njegovi službeni poti pa razpravljajo celo na Centralnem komiteju Zveze komunistov. Poletne počitnice preživlja v počitniškem domu Gornja Radgona v Lovrečici pri Umagu, kamor se kot pravi gizdalin vozi s kabrioletom.

V osemdesetih se loči od prve žene in si s tem nakoplje zamero ženinega dobrega prijatelja, sekretarja republiške konference SZDL in poznejšega predsednika države Milana Kučana. Menda je to tudi eden od razlogov, da nikoli ni povabljen v Kučanov Forum 21. Preseli se v Ljubljano in prevzame funkcijo predsednika SOZD Integral, ki velja za največje transportno in hotelirsko podjetje v Jugoslaviji, saj zaposluje več kot 7000 delavcev in ima v lasti hotelsko-turistične kapacitete v Lendavi, v Fiesi, Kranjski Gori, na Bledu, Veliki Planini in Poreču. Znotraj podjetja deluje več delovnih organizacij: tovorni promet pokriva Viator, potniški promet SAP, mestni promet LPP, turistične kapacitete pa Golfturist. Anton v podjetje vključi še Avtoradgono, iz nekdanje službe pa potegne poslovno sekretarko Cvetko, ki bo pozneje njegova druga žena in mati dveh otrok. V osmih letih vodenja Integrala poskrbi za dograditev zadnjega nadstropja hotela Park in gradnjo depandanse hotela Golf na Bledu. Po koncu prvega mandata na direktorskem stolčku mu predsednik mestne organizacije SZDL in predsednik nogometne zveze Slovenije Tone Florjančič pojasni, da lahko v podjetju ostane še drugi mandat, a le, če je pripravljen prevzeti funkcijo predsednika nogometnega kluba Integral Olimpija. Pozneje se bo pohvalil, da mu je iz Maribora v Olimpijo uspelo potegniti odličnega vratarja Janka Irgoliča in da je Olimpijo iz druge jugoslovanske lige vrnil v prvo. Po Antonovem odhodu Integral razpade na posamezne delovne organizacije, z lastninskim preoblikovanjem pa iz matičnega podjetja nastanejo delniške družbe, med njimi tudi Viator-Vektor.

Ob koncu osemdesetih se preseli v Maribor, kjer je dve leti namestnik Jožeta Florjančiča, generalnega direktorja Hidromontaže in poznejšega ministra za finance v vladi Milke Planinc.

Leta 1989 je kot neodvisni kandidat izvoljen za predsednika izvršnega sveta občine Maribor. Izbiro njegove tajnice prevzame žena Cvetka, zaradi varnostnih razlogov pa med vsemi ženskami na občini izbere najstarejšo in najmanj atraktivno kandidatko. Poleg predsednika IS Anton opravlja še funkcijo predsednika mariborske turistične zveze, predsednika upravnega odbora zavoda za turizem in predsednika mariborskega konjeniškega kluba.

Pozornost vzbudi, ko na konju prijezdi na otvoritev slikarske razstave v mestnem središču. Domačini bodo to komentirali kot prikaz premoči nad takratno mariborsko županjo iz vrst SZDL in poznejšo veleposlanico v Parizu Magdaleno Tovornik, ki z Antonom ni v najboljših odnosih.

V začetku devetdesetih simpatizira s programom predsednika zvezne vlade Ante Markoviča. Ko se na Pekrah začne usposabljati slovenska TO in učni center obkoli JNA, Anton pozno ponoči sedi na sestanku občinskega vodstva in predstavnikov JNA.

Sredi sestanka v sobo vdre do zob oborožena specialna enota JNA iz Niša in ugrabi poveljnika teritorialne obrambe za severno Slovenijo Vladimirja Miloševiča.

Geslo za začetek akcije je "Hočem vodo", toda Smiljan Pušenjak, takratni občinski predstavnik za stike z javnostjo, tega ne ve, zato ob besedah poveljnika JNA Delića skoči s stola in s steklenico steče po osvežitev. Pozneje bo Anton priznal, da mu je vdor specialcev pognal strah po kosteh, saj bi lahko že najmanjši povod sprožil streljanje.

Na mariborski občini je napeto tudi med desetdnevno osamosvojitveno vojno, saj JLA grozi, da bo pognala v zrak mestno hišo. Člani izvršnega sveta se sestajajo na tajnih lokacijah, s hrano in pijačo pa jih zalaga Pušenjak. S plastičnimi vrečkami, polnimi kruha, privleče pozornost JLA in nehote razkrije skrivališče izvršnega sveta na Delavski univerzi, tako da si je Antonova ekipa prisiljeni poiskati novo zatočišče.

V ekipi članov izvršnega sveta ima kar nekaj bodočih poslancev LDS. Tako je Milan Petek podpredsednik za komunalno dejavnost, Rudi Moge in za njim Tone Partljič pa predsednika za družbene dejavnosti. Aprila 1993 v izvršni svet povabi še direktorja podjetja za izdelavo oblazinjenega pohištva in poznejšega ministra za malo gospodarstvo Janka Razgorška, ki na tem delovnem mestu ostane poldrugo leto. Anton uporablja nenavadne delovne metode. Seje IS pogosto sklicuje kar sredi noči, za povečanje učinkovitosti mestne uprave pa najame avtobus, vanj posede direktorje javnih podjetij in jim med krožno vožnjo razkazuje glavne mestne težave. Pritožbe krajevnih skupnosti rešuje z zvrhano mero humorja. Ko na primer krajani Limbuša od občine zahtevajo večjo finančno pomoč, jim prinese pladenj svežih krofov in reče: "Občina vam ne more dati denarja, lahko pa vam pokloni krofe." Na vsakem koraku razkazuje ljubezen do petja, zato ga je mogoče videti tudi v cerkvici sv. Barbare na Korenu, kjer prepeva s takratnim ministrom za okolje Miho Jazbinškom. Z Lojzetom Peterletom in profesorjem Antonom Trstenjakom položi temelji kamen za izgradnjo Koroškega mostu čez reko Dravo. Ker gradnji mostu nasprotujeta minister za promet Igor Umek in državni sekretar Boris Dvornik iz SKD, se Anton projekta loti na lastno pest. Večino sredstev zagotovi v občinskem proračunu, z gradbenimi deli pa začne, še preden so podpisani vsi potrebni dokumenti. Hkrati zgradi še poslovno-trgovsko hišo, ki bo pozneje znana pod imenom City. Ob Slaviji namreč že leta zeva velikanska gradbena jama, ki jo nekdanja podpredsednica izvršnega sveta Florijana Bohl naroči izkopati z namenom, da bi podjetje Progres v njej zgradilo hotel s 600 posteljami. Ker jama ogroža stabilnost glavne mestne vpadnice, se Anton odloči za akcijo. V investicijo pritegne SKB-banko, pogodbo o sofinanciranju gradnje pa skupaj s takratnim direktorjem banke Ivanom Neradom slovesno podpiše kar na dnu več kot deset metrov globoke jame, zaradi česar se domačini radi pošalijo, da je Anton tisti, ki je "napolnil Florijanino luknjo".

Pritožuje se nad državnim zborom, češ da si je ta uzurpiral pristojnosti. Kot odgovor na centralizem ustanovi nestrankarski Forum slovenske Štajerske. Prepričan je, da bi bila Slovenija večja, "če bi Ljubljančani bolj poslušali Štajerce". Leta 1994 vodstvu mariborske skupščine in mariborskim poslancem v državnem zboru pošlje predlog, naj zahtevajo odstop Drnovškove vlade, ker ta v letu dni ni pripravila obljubljenih ukrepov za reševanje gospodarske problematike v Mariboru. Hkrati napove, da bo predlagal glasovanje o zaupnici izvršnemu svetu, če delegati skupščine njegovega predloga ne bodo upoštevali.

Jeseni 1994 na listi Demokratske stranke kandidira za mariborskega župana in s 16.500 glasovi volivcev zasede tretje mesto med sedmimi tekmeci. Prehitita ga le Alojz Križman in Boris Sovič, ki se pomerita še v drugem krogu. Po volitvah se prijavi na zavod za zaposlovanje, kjer dve leti čaka, da izpolni pogoje za predčasno upokojitev. Leta 1996 se za poslanca poteguje na listi Slovenskega foruma, ki ga vodi Ljerka Bizilj, a spet pogori. Še isto leto se včlani v Desus, toda na listi te stranke se mu nikoli ne uspe prebiti med poslance državnega zbora. Zato pa njegovo članstvo v Desusu postane predmet žgočih debat z ženo najstarejšega brata Franceka, saj je ta zvesta simpatizerka Janševe SDS.

Leta 1998 prevzame funkcijo podpredsednika Turistične zveze Slovenije, štiri leta pozneje pa ga delegati Desusa na kongresu izvolijo za predsednika stranke. Edinega protikandidata, nekdanjega direktorja zavarovalnice Triglav Stjepana Šauberta, premaga za pičlih osem glasov. Začuda nikogar v stranki ne zmoti, da štetja glasovnic ne opravijo takoj po glasovanju, ampak šele naslednje jutro. Razširijo se govorice, da je Anton zmagal s tiho podporo Zavarovalnice Triglav, mediji pa celo namigujejo, da naj bi se s takratno predsednico uprave zavarovalnice Triglav Nado Klemenčič dogovoril, da bo stranka podprla model privatizacije zavarovalnic, kakršnega želi Triglav, v zameno pa naj bi zavarovalnica stranki nakazala denar. Anton govorice sicer označi za popolne izmišljotine, zanimivo pa je, da predsednik vlade Anton Rop prekine koalicijska usklajevanja in predlog zakona o privatizaciji zavarovalnic po hitrem postopku pošlje v potrditev vladi.

Od leta 1996 je Desus vključen v vse vladne koalicije. Izjema je le šestmesečno obdobje, ko je na oblasti Bajukova ekipa. Ker desno vlado podpre Desusova poslanka Eda Okretič Salmič, jo poslanski kolegi izobčijo iz svojih vrst.

Desus se izkaže kot precej nezahteven partner, saj se v desetih letih sodelovanja v vladnih koalicijah zadovolji z dvema ministroma brez listnice za področje sociale in regionalnega razvoja ter tremi državnimi sekretarji.

Predlog, da bi Anton postal ministrski svetnik za področje sociale, naleti na gluha ušesa. Res pa je, da dva od Desusovih državnih sekretarjev vodita za upokojence zelo pomembnimi področji. Tako Franc Žnidaršič na ministrstvu za delo več let skrbi za področje vojnih veteranov, Branko Omerzu pa je na istem ministrstvu zadolžen za preprečevanje dela na črno. Nič čudnega, da je med 44 tisoč osebami, ki imajo status upokojenca borca, več kot tri tisoč takšnih, ki so bili ob koncu vojne stari manj kot petnajst let, ali da je Slovenija v študiji evropske komisije med vsemi članicami EU navedena kot primer države, kjer med udeleženci dela na črno prevladujejo mladi upokojenci, ki so se v prehodnem obdobju predčasno upokojili in se po starosti še uvrščajo med delovno sposobno prebivalstvo, staro do 65 let.

Junija 2002 Desus ostro nasprotuje postavitvi spomenika duhovniku in profesorju ljubljanske teološke fakultete Lambertu Erlichu, češ da je bil Erlich v času druge svetovne vojne kolaboracionist in izdajalec slovenskega naroda, s postavitvijo spomenika pa želijo predstavniki rimskokatoliške cerkve v Sloveniji ob podpori nekaterih poslancev v državnem zboru kolaboranta ter narodnega izdajalca v javnosti povzdigniti v mučenika in junaka naroda. Leto dni pozneje se Desus zavzame za takojšnjo vrnitev spomenika ženskim demonstracijam v okupirani Ljubljani na Ciril Metodovem trgu pred škofijo.

Konec leta 2002 po tihem upa na kandidaturo za predsednika republike, vendar v stranki za ta podvig ne najde dovolj posluha. Desus tako kandidira neodvisnega kandidata dr. Antona Beblerja, v drugem krogu pa podpre dr. Janeza Drnovška. V času najbolj vročih razprav o izbrisanih zagovarja stališče, da je izvor vseh težav v nedoslednosti nekdanje Demosove vlade, zgraža pa se nad NSi in SDS, češ da na hrbtih prizadetih kujeta politični kapital.

Ko pred poletjem 2004 zavarovalnica Vzajemna napove 13,5-odstoten dvig zavarovalnih premij za zavarovance, starejše od 60 let, Desus na čelu z Antonom zagrozi z izstopom iz vladne koalicije, če vlada ne bo ukrepala. Grožnje ne uresničijo, saj zavarovalnica sama zamrzne predlagani dvig premij. Med poletjem 2004 Koalicija Slovenija vloži interpelacijo, v kateri vladnim strankam, torej tudi Desusu, očita, da so s spremembami načina usklajevanja pokojnin zelo poslabšali položaj upokojencev. Tako naj bi pokojnine v zadnjih dveh letih krepko zaostale za rastjo plač in celo inflacijo, zaradi česar naj bi bili upokojenci prikrajšani za skoraj dve pokojnini.

Anton očitke zavrne kot neutemeljene, vložitev interpelacije med poletnimi počitnicami pa označi za necivilizirano dejanje, ki moti počitek upokojencev.

Pred parlamentarnimi volitvami 2004 napove, da bo Desus dobil med šest in osem poslanskih sedežev, kar se kmalu izkaže za prevelik optimizem, saj stranka doseže komaj 4,04 odstotka oziroma najslabši volilni rezultat v svoji zgodovini. A prav štirje poslanski sedeži Desusa so jeziček na tehtnici, ki prvaku zmagovite SDS Janez Janša lahko omogočijo sestavo nove vlade, zato je upokojenska stranka v središče javne pozornosti. Janša, ki sprva dvomi, da je Desus sploh presegel parlamentarni prag, po spoznanju, da upokojencev iz parlamenta ne bo pregnalo niti ponovno preverjanje volilnih glasov, pozabi stare zamere, rekoč: "V SDS si želimo, da bi Desus sodelovala v novi vladni koaliciji, in to kot enakopravna partnerica." Anton mu odgovori, da v Desusu vnaprej ne izključuje sodelovanja v nobeni koaliciji.

Projekcija: Anton podpiše koalicijsko pogodbo z Janšo. Ker je zaprisežen ljubitelj konj, mu je dodeljen resor za konjerejo.