Pierre Favre in Yang Jing: Two in One

Katalog in dejavnost švicarske založbe Intakt - založbe sodobnega jazza, nove muzike in improviziranih godb - vzbudita kar malo prijetne zavisti. Založba ne popušča, skrbi za svoje preverjene domače in mednarodne ustvarjalce, odkriva nove in z njimi drugačne glasbene svetove in možnosti za snovanje glasbe, ki ni world music šlamastika, modro svetuje in brez običajnih neokolonialnih pretenzij pomaga založnikom v razdejanih koncih sveta, denimo v Bosni. Two in one je natančno takšen album. Francoz Pierre Favre je eden najbolj prefinjenih tolkalcev na evropski novojazzovski sceni. Je že kar njen veteran. Yang Jing je kitajska državna umetnica, dolgoletna solistka v Kitajskem državnem orkestru, a tudi priznana skladateljica sodobne, se pravi "netradicionalne glasbe". Do podrobnosti je izmojstrila igro na zahtevni štiristrunski lutnji pipa, iz starodavne Perzije izšlem glasbilu, ki je v posodobljenih različicah razprostranjeno in še igrano v učenih godbah Japonske, Kitajske in Koreje. S tradicijo, tehnikami igranja in zvensko-tonalnimi značilnostmi obremenjena glasbila se lahko v rokah odprtih glasbenic spremenijo v sijajno improvizacijsko napravo. To sta v bližnji preteklosti pri nas demonstrirali Korejka Jin Hi Kim na citrah komungo v duetu s kitaristom Elliottom Sharpom in Japonka Miya Masaoka na citrah koto v duetu s kitaristom Fredom Frithom. S pomenljivo nezaslišano intervencijo, da obe igrata tudi na električno ojačane citre.

Za nameček vse tri glasbenice sprevračajo socialno-zgodovinsko delitev glasbeniških vlog po spolu, saj so bila "ženska glasbila" na Daljnem vzhodu vendarle največkrat potisnjena v zasebno sfero. Takšno produktivno nažiranje konvencij in emancipacija od "tradicije", ki jo največkrat zahtevajo, če ne kar vedno znova izumljajo glasbeni puristi in drugi skrbniki za njeno ohranjanje, največkrat s polnimi pljuči zadiha ravno v improvizacijskem srečanju in sprotnem glasbenemu dialogu. Ta že po definiciji in konvenciji predpostavlja enakopravnost, sodelovanje, medsebojno poslušanje, iskanje novih sozvočij (četudi so za evropsko dur-mol funkcionalno temperirano uho "disonantna"), drugačno izvedbeno dinamiko in neortodoksne tehnike izvabljanja tonov, skratka vse, kar vsebuje umetnost improviziranja.

Favrovo občutljivo ravnanje s tolkali, predvsem z niansirano igro na činelah in zvoncih, je skorajda idealno za bogatenje zvočnega okolja in ustvarjanje podlage za impresivno "odbito" igro Jingove. Odlikuje jo pantonalna senzibilnost, sijajna ataka, hrupni, skorajda brutalni arpeggio ali na dromu osnovano tkanje melodijskega sola, ki se odmika tako od "zapovedanih kitajskih modusov" kot od standardnega vokabularja strunarjev. (Za ponazoritev: njena pipa igra, kot Eugene Chadbourne lomi fraze Charlieja Parkerja na bendžu). Imenitno srečanje glasbenih imaginacij.

+ + + + +