Sindrom zlate ribice

Bilo je sončno popoldne, kot nalašč za posedanje ob kavi v ogrevanih vrtovih gostinskih lokalov, za lovljenje zadnjih valov zamolkle sončne toplote, za vonjanje pečenega kostanja in sladkega posušenega listja, za ščepec jesenske melanholije in razmislek o estetiki odmiranja, ki bi presegal odločitve o lila ali beli barvi razkošnih pokopaliških krizantem. Toda namesto da bi se prepustili umirjenemu užitkarjenju, nas je zagrabila misel, da bi si ogledali Bienale industrijskega oblikovanja. Morda je bila to posledica tega navdiha jesenskega odmiranja.

Če ne to, pa vsaj oddaljena reminiscenca srednjeveškega mučenja.

Kajti hip za tem, ko se je porodila zamisel o ogledu oblikovalske razstave, so me preplavili spomini na 16. Bienale industrijskega oblikovanja pred dvema letoma. In na finskega znanca, industrijskega oblikovalca, ki me je takrat po elektronski pošti nenehno spraševal, kako je na našem bienalu. Pa da ne bi prehitro postali prevzetni, da dober glas o našem bienalu potuje po Evropi - znanec je tako rekoč gastarbajter, ki že dvajset let živi na Finskem in je že prej poznal tudi naš bienale. Samo zanimalo ga je, kako je to videti sedaj, ko smo vendarle na zemljevidu gospodarsko razvitih držav in naj bi bilo oblikovanje esencialen del gospodarstva, če ne celo progresivna sila, ki bi slovenski industriji odprla pot na zahtevnejše trge. Čeravno ni imel dobrega mnenja o slovenski oblikovalski srenji - zdela se mu je zatohla, zlobirana, akademska in pri vsem tem se je čudil, češ kako to, saj smo vendarle tako blizu Italiji, dizajnerski meki.

Potem ko je prišel v Ljubljano in si ogledal Bio, je bila njegova kritika preprosta, a iskrena: "Razočaran sem!"

Ja, mi tudi. Vsaki dve leti. Celo tako zelo, da se absolutno in brez ugovarjanja strinjamo z eno točko nacionalnega kulturnega programa, ki ga je kot dokaz svoje uspešnosti sestavil trenutni kulturni minister Rudi Šeligo - vse pohvale za stavek, da - je potrebno "na novo ovrednotiti in prilagoditi vsebinska izhodišča tradicionalnih prireditev tipa Bienale industrijskega oblikovanja." O tem ni dvoma. Če bi sicer lahko ugovarjali tezam o številu posnetih filmov, če bi se lahko prerekali o potrebah in pristojnostih urada za slovenski jezik in bi lahko dvomili o upravičenosti glasbenega muzeja, se moramo strinjati vsaj v tej točki - slovenski dizajn je treba primerno predstaviti. Pa to ne pomeni otvoritve nove Kogojeve zbirke. Tako nekako kot lahko mednarodni grafični bienale funkcionira kot ugledna prireditev, bi lahko funkcioniral tudi Bio. No, prav, res je, da grafika ni tako popularna in razširjena kot industrijsko oblikovanje, to pomeni, da ima Bio veliko hujšo konkurenco, ampak vseeno - z leti tradicije bi si lahko naprtili vsaj malo slave. Namesto tega pa je vsak bienale novo mučenje. Ampak priznam vam, na vsakega se odpravim polna upanja, da letos bo pa vse drugače.

Da takoj razjasnimo nekaj stvari - tega članka ne piše oblikovalka ali arhitektka, ki bi bila polna teoretičnega znanja o oblikovanju. To je po svoje dobro - zavoljo druge stroke v glavi nimam avtocenzurnih pomislekov, da česa ne bi smela napisati, ker potem ne bi dobila tega in tega posla, ker bi se zamerila temu in temu oblikovalsko-arhitekturnemu klanu. Ampak zaradi čudnih naključij - zato se vsem, ki so jih omogočili, od srca zahvaljujem - sem se imela čast pogovarjati s kar nekaj trenutno vročimi svetovnimi oblikovalci, tako da si resnično želim spoznati le še Starcka. Trije med njimi svoje izdelke razstavljajo tudi na Biu, pa ne zato, ker bi sami tako želeli, ampak zato, ker so jih na bienale prijavili tukajšnji zastopniki podjetij, za katera med drugim oblikujejo. To sploh ni slabo: v poplavi povprečnosti so vsi ti "reklamni" izdelki več kot samo opazni, celo še bolj zasijejo v svoji oblikovalski veličini in so edini stik Bia s trendi v svetovnem oblikovanju. Pri tem mislim tistih nekaj kozarcev Konstantina Grčiča, skodelice Stefana Lindforsa pa vrelnik za vodo Rossa Lovegrova za Hackmana in kozarce Marca Newsona za Iittalo, ki spadajo v isti paket. In ne boste verjeli, tudi tkanine Marimekko so v tem aranžmaju. Kurioziteti sta še stol Rona Arada za Vitro in podstavki za mizo Enza Mara za Magis. In to bi bilo vse. Seveda z opombo, da vse te izdelke lahko kupite v ljubljanskih oblikovalskih trgovinah. Zanimivo je tudi, da smo ljudje, kar zadeva Bio, kot zlate ribice: uboge reve v dveh minutah pozabijo, kaj se jim je zgodilo, mi pa v dveh letih pozabimo, kaj smo doživeli na Bienalu industrijskega oblikovanja. Zlate ribice zato lahko nenehno krožijo v okroglem kozarcu, slovenski ljubitelji oblikovanja pa lahko vsaki dve leti kupijo vstopnico za Bio.

Da pa bi si osvežili spomin, smo pobrskali po arhivih. Pred dvema letoma je bilo v katalogu bienala zapisano, da je razstava industrijskega oblikovanja "kurioziteta za domače okolje." V istem besedilu pričakujejo tudi "pričakovan odziv" medijev in industrije ob kontinuiteti bienala. Ja, mediji - tudi tu je vedno isto. Dnevno časopisje objavi seznam nagrajencev in fotografijo z otvoritve, revije, ki želijo pisati tudi o kulturi bivanja, pa izberejo tistih pet ali šest omembe vrednih izdelkov in jih objavijo na promo fotkah, kar je tako kot bi mis Slovenije vedno videvali le nališpano. Ko pa zagledate njeno "civilno" fotografijo, vas presune njena preprostost. Potemtakem se res tudi za Bio zdi, da je veličasten. Tudi letos so One, Jane in podobni objavili nekaj lepih fotografij z Bia. In to je bilo naše izhodišče. Odkriti, ali je Bienale industrijskega oblikovanja letos res tako bleščeč. Videli smo grozovitosti, potem pa je vendarle prevladal naš čut za estetiko in tudi naše fotografije so "spodobne."

Kolk specialno!

Po preizkušenem receptu sta tudi letos razstavišči dve: fascinantne proizvodne dvorane razpadajoče tovarne Rog na Trubarjevi in delček Ljubljanskega gradu. Na prejšnjem bienalu so bili v Rogu razstavljeni študentski projekti oz. oblikovalske zasnove, na gradu pa "ta veliki". Letos je prav nasprotno. To se zdi neverjetna drznost - predstaviti tako veličino, kot so izbrani kosi industrijskega oblikovanja, v razpadajoči tovarniški dvorani! Čeprav to že nekaj let počnejo na skoraj vseh predstavitvah kakršnega koli dizajna ali mode. Toda letošnja zamenjava se je izkazala še z eno prednostjo: na grajski hrib v teh lepih jesenskih dneh pride razmeroma veliko ljudi. In nekaj si jih ogleda še Bio. Študentski izdelki so tudi letos zanimivejši kot redna zbirka, zato je bolje, da jih vidi več ljudi kot pa varno na koncu Trubarjeve spravljene artefakte.

Na gradu smo bili ravno v trenutku, ko je prostor napolnila skupina osnovnošolcev. Verjetno najpreprostejših kritikov oblikovanja. Njihovi komentarji so bili spontani in navdušujoči. Ob lučeh jih je zanimalo čisto preprosto vprašanje: "A misliš, da dovolj sveti, da lahko bereš?" V bistvu jih je vedno zanimala le funkcionalnost. Razen pri nakitu Mateje Krašovec Pogorelčnik in oblekah Jane Mršnik, kjer so dekleta poznavalsko oznanila, da "to bi morala nositi naša mis". In so skritizirala misico in njeno slovesno obleko. Povzetek debate: saj bo vendar popolnoma neopazna! Ah, ta otroška preprostost!

Največ navdušenja so poželi prototipi kuhinj. "Kolk mi je specialna! Glej, vse se zloži! Prideš k nekomu na obisk, pa sploh ne veš, kje ima kuhinjo!" so dekleta navdušeno komentirala projekte minimalnih kuhinj, ki so jih za Gorenje delali študentje ljubljanske akademije. Racionalnejši komentar se je glasil: "Saj je fajn in izgleda kul, ampak a ni premajhna?" Tako so jih zaskrbele dimenzije zložljive kuhinje Kapsula oblikovalke Ksenje Marinčič. Najbolj zagoneten pa je bil pralni stroj Fizzy. "Kva je to?" je bilo standardno vprašanje ob pogledu na zaobljeno piramidno gmoto. Ko so ugotovili, da je pralni stroj, je sledil le še vzklik: "Fensi!" V sveti preprostosti so se tudi spraševali, ali niso morda stoli premalo udobni, in za enega izmed njih so ugotovili, da je gotovo narejen za meditiranje. Stol Štirje letni časi Ernesta Nograška pa jih je navdušil šele, ko so jim razložili, da se prozorno naslonjalo s suhimi cvetlicami lahko menja, pač glede na to, kakšne rožice bi radi imeli. "Ej, saj v dnevni sobi imaš lahko samo ta stol, pa si že zadovoljen."

Tako kot bi bil človek zadovoljen, če bi bil Bio samo razstava študentskih projektov. Morda res ne bi bilo slabo razmisliti o tem, da bi koncept okrepili prav na področju mlade scene. Morebiti bi Bio lahko postal celo osrednja razstava evropskih študentov oblikovanja. In ker je vedno tako, da si take razstave ogledujejo iskalci talentov in novih zamisli, bi se k nam na študentski bienale zgrinjale množice "kadrovikov", urednikov pomembnih oblikovalskih časopisov, uglednih profesorjev in nemara tudi slovečih oblikovalskih imen, ki bi iskala pomočnike. Utopija? Ni pa slaba zamisel. Če ne drugega, bi študentski bienale prinesel vsaj malo ustvarjalnosti, zavzetosti, zamisli s presežkom.

Umivalnik

Tako pa smo šli v Rog. Si ogledali še izbor najboljšega. Čeprav se obiskovalec, ko zagleda razstavo, sprašuje, čemu je izbran tak ambient, ki v ničemer ni izkoriščen. Razen v tem, da so ostanki starih radiatorjev in skladiščnih luči veliko bolj fascinantni primerki industrijskega oblikovanja kot razstavki.

Postavitev razstave je bila standardna: na sredini dvorane podij, na njem izdelki. To je vse. Drug ob drugem stojita kemijski analizator in majhna steklenička za sok Cappy. Črna kitara in pribor. In reklamne čepice, na sredi pa avtomat za kokakolo. Na koncu visi še nekaj plakatov, med njimi je v izbor prišla tudi celostna podoba za prejšnji Bio. Saj ne, da bi bili zahtevni, ampak resno - tako postavitev Bia prekaša vsak vaški muzej. Zdi se, da je bil vrhunec postavitve prikaz celostne podobe Vitanove: škatlice, nalepljene na zid, a kaj ko so se odlepile in z zidno barvo vred odpadle. Se zgodi.

Tako kot je do konca zagoneten koncept izbora razstavkov (kaj ni zanimiva ta beseda, ki jo dosledno uporabljajo v katalogu?). Dejstvo je, da je pri takem izboru najlaže podeliti nagrade: vse, kar zbudi pozornost, je nagrajeno. Vse drugo pa ... tam je sicer kup predmetov, res malo pa je takih, za katere bi lahko trdili, da pomenijo vrh dveletne bere industrijskega oblikovanja. Poleg že omenjenih reklamnih eksponatov so omembe vredni postelja Saratoga Mihe Klinarja, akustična basovska kitara Tomaža Gorjupa, podstavek za kolo Ernesta Skočirja ... hm, pa nam jih že zmanjka ... ne, še samopomivalno okno, ki je tako ali tako najbolj mega stvar, pa ne zaradi oblikovanja, temveč zaradi naše pospravljalske lenobe. In ko smo že pri pospravljanju - zakaj bi bil sesalnik Marjana Žitnika za Liv Plastika iz Postojne oblikovalski dosežek? Prav v ničemer se ne razlikuje od katerega koli deset let starega sesalnika Electroluxa. Ne, ne, ne, po nečem se vendarle razlikuje: pri Electroluxovih sesalnikih je nastavek za cev kar se da skrit v ohišju, pri našem pa nerodno štrli ven in zaradi tega zahteva več prostora v omari ali shrambi.

Razstava brez koncepta je torej "kr neki", za kar dajeta denar Gospodarska zbornica Slovenije, ministrstvo za kulturo in mesto Ljubljana. Razliko med "ta malo" in "resno" razstavo pa ponazarja zelo banalen predmet: umivalnik. V Rogu je razstavljen umivalnik Qhar designa za Gorenje. Rok Kuhar ali Qhar design je svoje oblikovalske sposobnosti dokazal z oblikovanjem armatur in projektorjev. Ampak ta umivalnik se v ničemer ne razlikuje od povprečnega umivalnika iz povprečne slovenske kopalnice in je precej nekonkurenčen v primerjavi z zelo povprečnimi italijanskimi umivalniki. Da sploh ne omenimo trenutnega trenda kopalniške opreme, ki je v popolnoma drugih vodah, da torej beli bloki izginjajo in jih nadomeščajo steklo, kovina, les. Je navaden bel umivalnik res vse, kar zmoremo? Ne, na razstavi zasnov je bil tudi umivalnik Gašperja Demšarja in Igorja Dragišiča, ki je "zelo trendi, zelo kul", kot so rekle osnovnošolke. Kako to, da to vedo one, ne pa ustvarjalci Bia? Še dobro, da imamo nacionalni kulturni progam.