Iz njihovih grl v božja ušesa

Tadej Sadar je mlad in čeden mož, ki na Radiu Ognjišče opravlja funkcijo urednika za resno in sakralno glasbo - to se sliši veliko bolj resno in sakralno, kot v resnici je. Pa ne da ni resno, le da po njegovem pod definicijo duhovne glasbe ne sodi zgolj tista klasična, temveč lahko v ta sklop brez večjih težav uvrstimo tudi popevke. V svoji redni tedenski oddaji Sakralna glasba, ki je na sporedu vsako nedeljo malo po šesti, se trudi pop/rockovski verziji Jezusovega izročila nameniti upoštevanja vreden kos programskega sklopa. Ne samo da predvaja vse vrste s klasičnimi rockovskimi instrumenti podprtih gospelov, avtorje novih tovrstnih CD-jev ob izidu tudi rad povabi v studio in skuša poslušalcem ponuditi čim več informacij o njih.

Na radijski postaji, ki ima svoj lični in prostorni sedež postavljen pod ljubljanskimi Škofijskimi zavodi, zelo radi predvajajo domač in tuj krščanski rock. "Kar dobimo, z veseljem zavrtimo." Popevk se je z leti nabralo kar precej, s tem da gre tu žal predvsem za prevode tujih avtorjev, čeprav nekaj naših slovenskih avtorskih besedil vsekakor je. O tovrstnih "zvezdah" je po njegovem pri nas sila težko govoriti, pač zaradi velikosti slovenskega mikrokozmosa. Številni ljudje si želijo postati zvezde prav zaradi možnosti salamenskih profitov, v pastoralnem rocku pa je pri nas tudi pri uspešnejših projektih komajda dovolj priliva, da se pokrijejo osnovni stroški. "Večinoma pokurijo vse, da stroj sploh obratuje." Tipična pot krščanskega benda se pri nas glede na Tadejeve izkušnje začne v dijaških letih, zenit dosežejo, ko so študentje, potem pridejo poroka, družina in neizogiben zaton.

Vse skupaj je seveda vsekakor logično: glede na naš obupno majhen trg se že med normalnimi sekularnimi artisti vsake kvatre komajda najde kaj napol prebavljivega, torej mora biti na tem visoko specializiranem področju še dodatna stiska. "Saj ne, da bi bilo malo pesmi in ustvarjalnega potenciala, le kakovostnih končnih izdelkov je glede na skromne produkcijske zmožnosti bolj malo." Pri tem morate računati, da kakemu Janu Plestenjaku kljub zanikrnemu marketu ni videti prav nič hudega, vendar tobažni performerji velik del svojih prihodkov potegnejo direktno iz koncertnih nastopov, pri krščanskem rocku pa je tak pristop milo rečeno kočljiv. Po eni strani organiziraš množičen zbor, katerega primarni namen je kolektivno približevanje Jezusu in propagiranje samaritanskega načina življenja, po drugi pa do električnih kitar in včasih celo dolgih las že tako sumničavemu življu zaračunaš še mastno vstopnino. Če se nočeš samoiniciativno vpisati v sluzasti parazitski klub, katerega ponosni člani so tudi razni ameriški TV-evangelisti, imaš resen problem. Naši glasbeniki so ga večinoma rešili s prostovoljnimi vstopninami.

Še en problem bi bil, da je težko biti zvezda, če nimaš medija. "Edini primeren medij za ta pristop h glasbi smo mi," pravi Tadej, "mi pa smo razmeroma mladi." Člani znanega in dobro sprejetega benda so mu pred kratkim zaupali, da se je njihov položaj, torej dostop do poslušalcev, z ustanovitvijo Radia Ognjišče tako zelo poboljšal, da so za njegov obstoj globoko hvaležni Bogu. Pri nas naj bi glede direktne cerkvene tematike v popularni glasbi vsaj pri znatnem delu znanih pop/rockovskih glasbenikov veljala precejšnja zaprtost in prenapetost: še posebej se je to pokazalo pri pripravljanju tistih nekaj zabavnih/religioznih kompilacij, ki jih je Radio Ognjišče pomagal spraviti skupaj ob kakšnih posebnih priložnostih, kot je bila, recimo, Slomškova beatifikacija. Mnoge zvezde, ki jim je drugače krščansko izročilo zelo blizu, so sodelovanje pri takih projektih gladko zavrnile, ker so bile preprosto prestrašene, da jih ne bi taka dejavnost trajno zaznamovala v očeh številnih laičnih konzumentov. Po drugi strani so organizatorji naleteli na nekaj sploh ne pobožnih muzikantov, ki so bržkone zaradi zdravih kapitalističnih nagonov ali celo pristne strpne drže svoje zvoke z veseljem posodili, to pa se Tadeju zdi žarek upanja in znanilec nekih drugih, bistveno manj obremenjenih in zapacanih časov.

Slava

S komerkoli sem se o tej temi pogovarjal, vsak je kot najbolj opazno predstavnico tovrstne glasbe omenil ljubljansko megaskupino Gloria. Megaskupino zato, ker njeni člani skupaj muzicirajo že celih 18 let, hkrati pa zaradi njene številnosti, gre namreč za pisan konglomerat petih zakonskih parov: štirje pojejo, eden pa skrbi za tehnične zadeve, tudi pazenje otrok. Teh premore Gloria, tudi v tem pogledu več kot soliden predstavnik krščanskega etosa, trenutno 13. Skupina je nastala daljnega leta 1982 kot eden izmed mnogih mnogih poganjkov tega modernejšega godbenega drevesa: takrat se spominjajo, da so take zadeve spodbujali kar župniki - sami temu pravijo, da je bilo opaziti izrazito "postkoncilsko razpoloženje" v smislu novodobnih načinov približevanja vere ljudem in čim aktivnejšega vključevanja vernikov v sam proces.

Ko so konec srednje šole začeli, so imeli en sam namen, in to je druženje. V veroučne skupine je s sabo marsikdo tako ali tako pogosto privlekel kakšno kitaro in tam so se pele verske in tudi tiste bolj posvetne, pa so si rekli, zakaj ne bi napisali še kakšne svoje. Danes sicer precej neradi uporabljajo besedo revolucija, čeprav se potem nazadnje nekoliko nakremženo strinjajo, da je to za tiste čase po svoje vendarle bila. Dolgo dolgo, celih deset let, so gradili izključno na akustiki - na dveh kitarah -, šele kasneje so prek svojega mojstra za aranžmaje Tomaža Pirnata počasi posvojili precej kompleksnejše podlage, značilne za njihovo glasbo iz devetdesetih let. Leta 1988 je izšla njihova prva kaseta Gloria; šest let po uradnem nastanku skupine, kar se zdi seveda razmeroma pozno - še posebej, če upoštevamo, da so jih farani po vsej Sloveniji opazili že veliko prej. "Prav zato so nas v snemanje kar malo... potisnili," pravi Marjan Bunič, ki ga vsi, razen samega sebe, štejejo za idejni in izvedbeni motor skupine.

Konkretna pobuda je prišla od njihovega velikega zaščitnika, dolgoletnega viškega župnika patra Zdravka. Poglejte, kako vas ljudje poznajo in vas imajo radi, zakaj se ne bi tudi posneli? Snemati so začeli v cerkvi in končali v Studiu Tivoli. Položaj za tak bend vsekakor ni bil rožnat: "Če bi kaseto prinesel v prodajalno plošč, bi jo pač dobil nazaj v glavo. Pa ne zaradi svinčenosti časov, temveč zaradi ekonomskega vidika, kot so ga takrat videle založbe. Ja, dajte no, kdo pa to sploh posluša?!" Kljub temu je bil projekt tako uspešen, da je bil potreben ponatis, v petih letih pa so prodali in podarili malce manj kot 4000 kaset. Lep uspeh, še posebej, če računate, da niso za promocijo porabili niti ficka. "Saj to sploh ni bil namen: mi smo se fino imeli, imeli smo svoje kitarice, smo malo pojčkali, potem smo te svoje pesmice celo posneli, ker so nam rekli, da bi bilo to fino, in nazadnje so nas začeli na veliko vabiti naokrog. Ma, krasno je bilo!"

Da jih ni nikoli gnal dobiček, priča dejstvo, da niso v dolgi in plodni karieri za koncert niti enkrat zaračunali vstopnine. Da niso glasbe, drugače od druženja in širjenja krščanskega evangelija, nikoli zares postavljali v ospredje, dokazuje njihova druga plošča, za katero so si vzeli ustvarjalni čas celih sedem let. "Naše pesmi ne nastajajo po naročilu, temveč po navdihu - mi pravimo, da se medijo. Ta način dela pa ne omogoča petih hitov na leto." Leta 1995 je po velikem povpraševanju in na veliko navdušenje pozitivnih vibracij pričakujočih oboževalcev izšel njihov drugi album - "Album?! A se hecaš? No, pa saj je v bistvu bil, seveda je bil, ampak mi res nismo navajeni o sebi razmišljati na ta način in s temi besedami, zato se nam zdi malo hecno." - Trenutek. Bil je glasbeno bistveno bolj dodelan kot prvenec in so ga tudi glede na sedaj veliko večjo prepoznavnost v nakladi 4000 izvodov tokrat prodali v enem samem letu. Ta kaseta jih je uradno ustoličila na njihovem prestolu, na njej pa najdemo tudi njihov daleč največji uspeh Daj mi roko, brat!, ki se je po župniščih, Ognjiščih in veroučnih združenjih že tako ugnezdil, da se zanj bojijo, da bi lahko kaj kmalu postal hudo zlajnan.

Prav zdaj imajo v načrtu tretji album. Zelo si ga želijo izdati pred božičem, delovni naslov pa se glasi Pesem skupaj nas drži. To je njihov kratkoročni cilj, dolgoročni bi bil predvsem ta, da bi še naprej ostali tako dobri prijatelji. Sicer se kot glasbeniki ne jemljejo smrtno resno, vendar ob tem vedno znova poudarijo, da je to ustvarjanje zanje izjemno iskrena in intimna izkušnja. Skupina jim pomeni "tisto drugačnost v življenju" oziroma "nekaj za dušo", skupaj pa so toliko časa ostali zato, ker niso imeli nikoli nobenega načrta, ker se znajo od časa do časa tudi odpočiti drug od drugega, ker si dajejo nadvse proste roke in ker znajo med seboj prenašati in celo razumeti drugačnost.

Ob poslušanju njihove glasbe in impromptu rendiciji ene izmed njim ljubših pesmi, ki so mi jo izvedli ob gostoljubno obloženi mizi v Marjanovem stanovanju na Viču, mi je postalo zelo hitro jasno, kako globoko ti ljudje ljubijo muziko. Sami se napol smeje, napol brundajoče definirajo kot soft pop s primesmi rocka, v bistvu pa gre za tipične predstavnike old skool slovenske popevke. Na leto imajo člani Glorie dobrih dvajset samostojnih nastopov, v vseh teh letih delovanja pa so bili deležni pravzaprav neznatne količine kritike tistih pregovorno bolj zatohlih in atavističnih cerkvenih krogov - še najhuje je bilo, ko jih je nekoč nekdo v Mariboru napol ozmerjal z "anarhisti".

Zelo se trudijo, da bi živeli v splošnem duhu krščanstva, karkoli naj bi to že bilo. Tudi kar se tiče področja, ki mu sami pravijo "krščanska folklora" in "provizorično krščanstvo" - torej vestno dogmatično sledenje samim ritualom -, bi jim kdorkoli težko kaj očital, zraven pa se skušajo zavedati, da je to tisti manj pomemben del vere, da je zares pomembno tisto, kar nosiš v srcu. In upajo, da so kljub vsemu dovolj cepljeni proti vsiljevanju samih sebe in svojih vrednot tja, kjer v resnici niso zaželeni.

Hudički

Miha Turk za revijo Ognjišče že tri leta piše o popularni glasbi. Študent italijanščine in teologije je razvil v tem obdobju še posebno občutljivost za pop glasbo s krščansko vsebino in je v zadnjem času kot izvršilni producent sodeloval tudi pri stvarjenju dveh plošč, ki ju je publika precej dobro sprejela, to sta plošči Saša Mugerlija in Roberta Roliha. Problem te branže glasbe vidi v tem, da so izvajalci potisnjeni nekam na rob in zelo težko pridejo do množičnih medijev. Gibljejo se lahko samo v precej togo določenem krogu, in sicer pogosto kar po svoji krivdi, ker se preprosto preveč zapirajo v strogo cerkveno tematiko. Za kompilacijo Petrova barka, ki je nastala v počastitev papeževega obiska, sicer ni bilo pretežko zbobnati glasbenikov in se je tudi lepo prodajala, vendar bi bil z obema postavkama, če Janez Pavel za naslovnico ne bi posodil svoje figure, bržkone precejšen problem.

Mihu se zdi, da je pri nas vse preveč predalčkanja, poleg tega je slovenska scena za te potrebe tako majhna, da če prodaš celotno naklado, komaj komaj pokriješ stroške. Produkcija je pogosto tudi v krščanskem popu na zavidanja vredni ravni, s tem da ne stane nič kaj bistveno manj kot produkcija sekularnih hitov. Na lokalni župnijski ravni sicer po njegovih izkušnjah še vedno ne primanjkuje neformalnih prijateljskih zborov, ki od časa do časa skupaj kakšno zapojejo, posnetih avtorskih nosilcev zvoka pa sicer nekaj je, vendar izvajalsko niso vedno ravno na najvišji ravni. Splošno raven bi bilo treba dvigniti, a tu človek vedno znova trči ob vprašanje trženja, denarja. Rešitev te težave vidi Miha v dveh pristopih: resnično je treba paziti, da je končni izdelek najboljši, kar je sploh lahko, zraven pa ne pretirano poudarjati, da je to verska glasba, namenjena samo vernim ljudem. Tu se seveda spet pojavi težava z zameglitvijo osnovnega sporočilnega namena, zaradi katerega večina izvajalcev sploh zagrabi za kitaro.

Za uradno stališče slovenske RKC do pop-dratarskih posodobitev njene verzije Resnice se mi je zdelo smotrno povprašati gospoda Ivana Štuheca, a je ta gospod te dni tako razgrabljen od medijev, da me je s komaj skrito utrujeno odrezavostjo v glasu napotil v Maribor k Branku Cestniku, tamkajšnjemu škofijskemu referentu za mladino, rockovskemu entuziastu in tudi avtorju prav zdaj uspešno predvajane biblijske rockovske kantate Ogenj v kosteh. Ko omeniš uradno stališče RKC do poskočne glasbe, se gospod Branko samo nasmehne in ti razloži, da je za tako stališče potreben uraden dokument, uradnih krščanskih dokumentov o rock'n'rollu pa pri nas še nimamo. Zatorej lahko govori le o splošnemu filingu.

Splošni filing bi pri nas po njegovem lahko opisali predvsem kot veliko nezaupanje uradnih cerkvenih struktur. Gre za tipičen primer tega, da se pri novem in večplastnem pojavu obesiš praktično izključno na njegove temne plati. "Rečeš rock in takoj potegneš vektor do satanizma," mi je razložil v župnijski avli, petnajst minut pred vajo za četrto uprizoritev svoje kantate, ki se je imela zgoditi dve uri kasneje. "To je seveda izjemno krivično do rocka. K4 preprosto ne more biti merilo, kaj rock je." No, prvi na tej strani Alp se bom sicer strinjal, da je K4 najhujša možna odvratna greznica z obupnim poneumljajočim glasbenim repertoarjem, temu primerno klientelo in nezaslišano drago pijačo, ampak kakšnega pretiranega satanizma bi jih bilo pa tudi kar nekam smešno obtoževati ... "Saj vem, sem malce karikiral. Stvar je v tem, da ima rock več obrazov. Konec koncev ni dolgo, kar sta skupaj nastopila papež in Bob Dylan!"

Po mnenju mojega sogovornika a priori negativen odnos do rocka znotraj njegove firme ne izvira iz kake zavrtosti, temveč predvsem iz nerazgledanosti. Tudi tisti naprednejši sektor cerkve rocka samega po sebi morda res ne obsoja, posluša pa tudi ne. "To je zame energična, vendar sploh ne nujno agresivna glasba. Krasna je tako za sentimentalno kot za protestno obliko izražanja." Ena izmed resolucij sinodalnega kongresa je tudi tista, ki govori o ustanovitvi posebne komisije, ki bi določala, ali se posamezna glasba znotraj cerkve sme igrati ali ne. "Dejstvo je, da so naše maše v glavnem toge. Slovenski vernik ni za zdaj, v nasprotju z različnimi črnskimi kongregacijami, še prav nič ritmičen vernik."

Božja opera

Branko Cestnik pa je za tale članek še posebej zanimiv kot oče Ognja v kosteh, domišljene amaterske rockovske ekstravagance, ki vleče vsebino neposredno iz svetega pisma. Branko, ki je magistriral iz iskanja Boga v delih Eugena Ionesca, je navdih našel pri preroku Jeremiji, torej v delu biblije, ki je precej kritičen do vsake vrste oblasti, pa naj bo cesarska ali religiozna. Ob prvih treh uprizoritvah je avtorja presenetil predvsem prijazen odziv starejšega občinstva, ki nastopajočih ni že takoj na začetku odpisalo kot mladih razbijačev. Premiere so se udeležili tudi trije mariborski škofi in vse skupaj naj bi jim bilo prav všeč. "Bilo je lepo, vendar izjemno naporno. Takega pristopa tu v župnijski dvorani preprosto niso vajeni - preden so se navadili, da bomo morali imeti vaje, da bo bobnelo ... In prav nič ni pomagalo, da je nad dvorano dom ostarelih bolnih duhovnikov." Vse skupaj je moralo tako temeljiti na dobri volji in zaupanju, da se bo nazadnje izcimila dobra in neoporečna stvar. Kritik je nekaj bilo, najostrejše zaradi uporabe nekaterih plesnih gibov, ki bi se lahko na odru zdeli preveč erotični, vendar igralci temu ugovarjajo, češ da človek ponavadi vidi tisto, kar pač hoče videti. Večina odzivov pa je bila zelo topla.

Pred predstavo so opravili še zadnjo vajo in šele ob tej mi je postalo jasno, kako ogromno truda so morali vložiti v projekt. Vsega skupaj dvajset ljudi, točneje dvajset huronsko vriskajočih, hece na vse pretege pokajočih in Zlatorog samo minimalno zlorabljajočih mladcev in mladenk - za razsvetljavo so vseskozi skrbele predstavnice tistih bolj kulturno ambicioznih mariborskih viol -, ki jih je treba, vsakega s svojimi muhami in gorečimi prepričanji, kako se posamezni stvari streže, vklopiti v en sam koherenten, ubran in učinkovit proces.

Predstava je bila velik uspeh, tako kot prve tri povsem razprodana. Občinstvo je sestavljal pričakovan asortima prijetnih mladih ljudi, očkov in mamic prijetnih mladih ljudi, tu in tam pa se je našla tudi kakšna prijazno kimajoča nuna. Domačno, sproščeno ozračje je dalo nastopajočim potrebno samozavest, da so lahko, kot se spodobi, uprizorili zanimivo Jeremijevo zgodbo: pridigati, čeprav veš, da te ne bo nihče poslušal; zavestno govoriti v prazno, a v imenu Boga vseeno govoriti. Skupina dvajsetih mladih na odru je pokazala predvsem, kako se da z minimalnimi sredstvi in zvrhanimi koši entuziazma ustvariti več kot solidno predstavo, ki je bogata sporočilno in estetsko.

Dogajanje je sicer preneseno v današnji čas - to pomeni, da se z neba, zavito v vabljiv celofan, spusti prazno ogrodje TV-sprejemnika - vendar ni kritika družbe, smrtonosne v svoji oholosti in votlosti, nič manj ostra. Kar je treba pri zaporedju igralskih vložkov in popevkarskih sporočil najprej poudariti, sta izvrsten glavni vokal - Jeremija je tokrat dama - in zelo všečna glasbena podlaga, ki na trenutke meji celo na sijajno. Te najboljše komade bi lahko opisali kot The Walkabouts, ki prijateljujejo z do skrajnosti spiritualizirano Neco Falk, s tem da je podlaga razgibana in se ne brani niti primesi precej čistega rapa. Prerokinji vmes sicer uspe združiti kot zombije drsajoče posameznike, ki se vanjo derejo reči, kot so "Sieg heil!" in "Druže Tito, mi ti se kunemo!", v za roke se držečo veselo verižico, vendar je njen uspeh samo začasen, saj Jezusa kljub temu pribijejo na križ. Medtem ko visi Božji sin, ozaljšan z galaktično meglico, na podporne tramove privezan s širokim lepilnim trakom, Jeremijina gručica zvestih podpornikov sede na sam premec odra in izvede akustično, žalostno balado Zame premočan, brez dvoma najtemnejši moment predstave. "Zapeljal si me, Gospod, in dala sem se zapeljati. Zakaj sem prišla iz materinega naročja, da okušam trud, žalost in samoto? Čemu ljudem tvoja sveta beseda, ko zavračajo up, vero in pravico? Ogenj v ustih, ogenj v kosteh. Ogenj v ustih, ogenj v kosteh. Trudim se, da bi te ugasila, a kaj bi mi potem sploh še ostalo?"

No, kot vsi vemo, je krščanstvo pod to mračnjaško krinko vendarle en sam nepopisen joy, zato se kantata konča ne samo na pozitivni, temveč na naravnost ekstatični noti. "Odel si me v oblačila luči, ovil me v ogrinjalo pravice. Zahvaljujem se ti, ker si me rešil, hvala ti, ker me ljubiš, ljubiš in ljubiš. Aleluja, aleluja - zemlja bo žarela!" Oder so preplavile bleščeče luči, prav vsi, skupaj s tehničnim osebjem, pa so nanj prihrumeli plesat, vriskat in preprosto slavit Gospoda. Orgija tega prešernega čaščenja je bila seveda nagrajena z navdušujočim aplavzom, prijetni mladi ljudje so bili na nogah. Ploskanje se ni in ni poleglo. Res je, domače občinstvo, ampak s povsem pragmatičnega stališča bi se bilo zanimivo naslednjo nedeljo sprehoditi po vseh mariborskih cerkvah in število prostovoljno mašujočih mladih primerjati s številom obiskovalcev te zabavne, a vseeno poučne rockovske kantate.

povezava