Lepota grozljivega

"Grdo je lepo," piše v Macbethu. Nihče nam v gledališču našega časa tega ne pokaže tako prepričljivo kot italijanska skupina Societas Raffaello Sanzio, ki bo 1. decembra tretjič nastopila v Ljubljani.

To italijansko gledališko družino vodi štiridesetletni Romeo Castellucci, ob strani mu stojita sestra, dramaturginja Claudia Castellucci, in žena Chiara Guidi, ki je tudi sama režiserka osupljivih predstav. V najnovejši predstavi Geneza nastopajo celo tri hčerke in trije sinovi, otroci, ki so se Romeu in Chiari rodili v zadnjih desetih letih.

Njihovo gledališče smo v neposredni soseščini spoznali že leta 1990, ko so obiskali zagrebški festival Eurokaz. Tedaj so veljali za skupino fanatičnih levičarsko-punkerskih mladcev, ki se je najprej imenovala celo Teatro Khmer, zato so po festivalu krožili trači, da so sprva simpatizirali z ideologijo Rdečih brigad. Njihova predstava Gilgameš je šokirala Zagreb in, presenetljivo, še danes ostaja tako natančno v spominu, kakor da bi se zgodila včeraj.

Notranjščino neke stare, napol razpadle, skrivnostne zagrebške elektrarne so prebarvali v kardinalsko rdečo, kot nas fascinira na platnih renesančnega genija Rafaela, po katerem se imenujejo. Rdeč prostor so osvetljevale le bakle, ki so metale mistične sence. Na prizorišču sta se pojavila razgaljena fanta v težkih čevljih, Gilgameš in Engidu iz mezopotamskega epa o smrti in prijateljstvu. Njuna "soigralca" sta bila čudovita psa, veliki črni dogi z lesketajočo dlako in gracioznimi mišicami. Med igralcema in dogama se je razvilo čutno, skorajda seksualno razmerje. "Gilgameš je luč, ki sveti v senci spomina," so zapisali člani gledališča Raffaello Sanzio. Njihovo gledališče naj bi prodrlo v gledalčevo nezavedno, razsvetlilo zatemnjeni spomin, povrnilo izgubljeno večnost, ki jo iščemo in v katero se vračamo v smrti in erotiki, včasih pa se je dotaknemo tudi v umetnosti.

Skupina je v Ljubljano prvič pripotovala s predstavo Masoch. Navdih so črpali iz romana Leopolda von Sacher-Masocha Venera v krznu, ki je letos izšel v slovenskem prevodu, in iz pogodb, ki jih je ta nenavadni avstrijski pisatelj sklenil s svojo ženo; postala je gospodarica njegove vesti, krvi, njegovih misli, njegovega življenja in smrti, on pa njen suženj, brez odpora podrejen vsem njenim ukazom. V Masochu je Castellucci našel analogijo med gledališčem in mazohizmom, kajti oba, mazohist in gledališče, potrebujeta pogled nekoga drugega, da lahko obstajata. "In igranje je najlepši poraz telesa," je razmišljal, "je kazen, kajti telo postane vidno. Darovati samega sebe, ponižati se. Darovati samega sebe s ponižanjem sebe je kakor strast pasivnosti, ki pride na plan. Ko se človek izpostavi, se na obrazu pokaže trpljenje. Tam stoji izpostavljen, gol in osramočen. Ko pa se kasneje v iskrenem obžalovanju spet pokaže odprto lice, takrat se pokaže tudi krasen problem gledališča: druga plat zunanjosti."

Možganske rane

Zdi se, kot da Castellucci ustvarja prizore, ki se nam zarežejo v možgane kot rane - tudi ko se zacelijo, se nikoli ne znebimo brazgotin. Takšna brazgotina ostaja prizor mladega moškega, sužnja, ki kleči na kolenih sredi mračne, jeklene kletke. Nago telo je ovito v rdeč žamet, ki mu kakor Materi božji pokriva tudi glavo. Mirno sedi pri ognju in v rokah pestuje ogromen križ, izklesan iz kosa ledu. Križ se počasi tali in postaja vse manjši in manjši, drobne, bleščeče kaplje pa polzijo po njegovem sključenem, ponižanem telesu.

Potem smo si pri nas ogledali apokaliptičnega Julija Cezarja. V predstavi (po Shakespearovi drami) so Castelluccija zanimali predvsem mehanizmi in moč retorike ter umetnost prepričevanja. Julija Cezarja je uprizoril z nenavadno igralsko zasedbo. Vsak "igralec" je imel telesno hibo ali pa je trpel za kakšno boleznijo, zaradi česar so nastali številni škandali med "moralistično" gledališko javnostjo. Najbolj šokantni sta bili dekleti, Elena in Christiana, ki sta odigrali Bruta in Kasija. Bili sta namreč anoreksični bolnici, njuni drobni telesi sta se po odru gibali kot skeleta, kot večen in neizbrisen opomin. "Zanimalo me je, ali je v gledališču mogoče delati z bolnimi ljudmi in na kakšen način," je dejal Castellucci. "Presenetilo me je, da so bila vsa anoreksična dekleta takoj pripravljena sodelovati. Nobena ni nasprotovala, celo zelo so si želele, da bi se razkazovale. Ena od izbranih igralk pred sodelovanjem v predstavi enajst let ni stopila iz hiše. Njena silovita želja, da bi to storila, me je prepričala, da sem jima zaupal drugi del predstave. Nisem pa izhajal iz terapevtskega problema, ampak iz dramaturškega dejstva, iz lastnosti Bruta in Kasija v naši igri. Pred bitko, ki je že izbojevana, pri Brutu in Kasiju prevladujeta občutek tesnobe in ideja praznine."

Prvo dejanje je potekalo v klinično belem prostoru, hladnem kot secirnica, nastopajoči pa so eksperimentirali z besedo in glasom. Drugo dejanje je bilo popolnoma sivo, oder prekrit s pepelom, svet po kataklizmi. Po pepelu so se plazile nagačene živali z rotirajočimi glavami, Brut in Kasij sta nam kot živa okostnjaka pripovedovala večno zgodbo o zgodovini. "Kako lep je svet," so bile zadnje besede, ki jih je v predstavi izrekla Elena. Julij Cezar nas je kakor tenka, ostra igla okužil z resnico in gledališče Societas Raffaello Sanzio je z njim obredlo svet. Pridobilo si je množico iskrenih, evforičnih privržencev in tudi zagnanih nasprotnikov. Žal pa je v času življenja te predstave umrlo kar nekaj "igralcev", ki so v njej sodelovali.

Kmalu se bomo z gledališčem Societas Raffaello Sanzio v Ljubljani srečali tretjič. Prihajajo s predstavo Geneza - Iz muzeja spanca. "Bolj me je strah Geneze kot Apokalipse," pravi Castellucci, "saj gre tu za grozo pred čisto možnostjo, na odprtem morju vseh možnosti." Predstavo, v kateri se soočimo z Adamom, Evo, Kajnom, Abelom in Luciferjem, primerjajo s Picassovo Guernico ali Munchovim Krikom. Raffaello Sanzio tokrat črpa iz Biblije, knjige knjig. Genezo sestavljajo trije nepozabni prizori: Na začetku, Auschwitz ter Kajn in Abel. Skrajno nenavadni zvočni svet te "igre" je ustvaril Scott Gibbons, član benda Lilith. Stvarjenje sveta: na poljani, posuti z rdečo zemljo, na kateri se vrti ogromen jeklen obroč, se srečata brata, Kajn in Abel. Kajn se približa bratu in ga zaduši s svojo izrojeno, izmaličeno roko. Mrtvo telo ovohavata izgubljena, potepuška psa.

Societas Raffaello Sanzio so odrasli. Iz jeznih mladičev je nastala skupina, ki ji matična država (ker gre za najbolj ideološko in subverzivno skupino italijanskega gledališča) odreka subvencije, na srečo pa jo podpirajo ugledni producenti z vseh koncev sveta. Tako Castellucci in njegovi vendarle lahko ustvarjajo. Letos so prejeli prestižno priznanje za pomemben prispevek k razvoju evropskega gledališča. Skupina Societas Raffaello Sanzio ustvarja grozo in srh, obenem pa neskončno lepoto, ki se rojeva s premislekom.