Mati vseh mater

Neizmerno smo srečni, da lahko sporočimo, kako je slovenska estrada končno dobila, kar je pričakovala že najmanj deset let: Heleno v Hali! Namreč, ko je pred leti Helena Blagne Zaman nesporno kraljevala na slovenski estradni sceni, ni nikomur od naših glasbenikov padlo na pamet, da bi koncert priredil v Hali Tivoli. Dvorana Tabor v Mariboru že še, Hala Tivoli pa je bila za estrado tabu. Eden poglavitnih razlogov za to je bila nedvomno urbana ljubljanska publika, ki po bencinskih črpalkah nikakor ni kupovala kaset Brendija, Dobriča, Simone, Wernerja, Irene in kdo ve katerih izvajalcev klenega slovenskega estradnega popa. Še huje - večina teh imen je bila v urbanem okolju neznanih, veljali so za nekaj takega kot smeškote s podeželja, zabavljače drugega razreda, narodno zabavo, cepljeno na kvazi popevkarstvo, in definitivno le za zvezde vaških veselic. Medtem pa so ti izvajalci kraljevali na vasi, njihove kasete in pozneje cedejke so dosegale najvišje prodajne številke, njihova preprosta besedila so prepevali v gostilnah, skratka bili so frajerji in frajerke ruralne slo scene. Zato niso imeli problemov s tem, da bi napolnili dvorano Tabor v Mariboru, Golovec v Celju ali kateri koli zadružni dom katere koli slovenske vasi, prestolnica pa je ostala nedotaknjena. Tudi za Heleno Blagne.

Potem se je po čudnem naključju in spletu okoliščin zgodila Simona Weiss, ko je izkoristila trenutek začasnega umika primadone, ki se je po veličastni poroki prepustila družinskemu življenju. Simona se je tako iz zapostavljene blondinke spremenila v prvi glas in prvi glamur slovenske estrade in kot prva blazno pompozno zavzela Halo Tivoli. Simona z gosti - Al Bano je nedvomno ime, ki vabi - se je reklamirala na jumbih in tv prodaji, posebnih propagandnih spotih in je vabila svoje zvesto občinstvo. Koncerti so postali tradicionalni, kar pomeni, da je bil letos pred novim letom že drugič.

Sedaj pa je končno udarec vrnila še vračajoča Helena Blagne. Z veliko hrupa in celo napovedmi, da v Hali nima šans, kakor so bistro ugotovili v Magu, češ da je isti večer tudi podelitev alter glasbenih nagrad bumerang. Kar je recimo približno tako neprimerljivo, kot bi trdili, da na zborovanju v Kočevskem rogu ne bo veliko ljudi, ker sočasno na Rožniku komunisti kuhajo golaž.

Ona in ona

Kakorkoli - Helena si je skupaj z možem organizirala koncert z gosti. Dvorana je bila razprodana in to že teden pred koncertom, kar so razglašali tudi na jumbo reklamah. Publika: na naše veliko začudenje pretežno ženska. Kaj ni bila Helena nekoč celo seks bomba? Vse tiste ženske, ki so prišle s svojimi prijateljicami in so furale imidž tajnic, komercialistk, nižjih državnih uradnic. Pred vhodom so napadale redarje, jih prosile, če smejo v dvorano, kljub temu da nimajo vstopnice, saj bodo plačale, niso vedele, da je razprodano ... Mrki obraz varnostnika ni izražal simpatij do fenic: "Gospe, ne bo šlo, ljudje so plačali, da lahko sedijo v dvorani." "Saj bomo stale, prosim," so moledovale še naprej. Nič. "Bomo pa poskusile na drugih vratih," so se odločile. In ne, to niso bile najstnice, temveč dame srednjih let. Zakaj Helena? "Ker je simbol slovenskih žensk," so se pridušale. Ne morem verjeti.

Pridušene luči in Straussov Tako je govoril Zaratustra, apokaliptično, zadimljeno, off glas, ki napove "primadono slovenske televizije, Mišo Molk". Glamurozen bel plašč, rdeč pas, te ustnice... Miša razglasi, da je ta koncert namenjen ženskam pri štiridesetih, ki še vedno ustvarjajo, in da je "ena tistih žensk, ki moških ne sovražijo".

Začeli sta se dve uri in pol neprepričljive patetike, ki je prisegala na ponavljanje istih vzorcev tradicionalnih vrednot. Najprej je nastopilo nekaj ogrevalcev - Sebastian, Mesečniki, Zlatko Dobrič - potem pa napoved: "edina nepremagljiva prva dama slovenske pop glasbe". Luči na tribuno: "Osamljena." Grozljiv krik publike: "Pa saj to ni Helena!" Luči so posvetile še na drugo tribuno - drug imitator: "Osamljena." Medtem je gospod Zaman, ki je do takrat v prvo vrsto vodil VIP goste, po stopnicah na oder pospremil svojo ženo. V dolgem belem krznenem plašču s srebrnimi črtami, glamurozna in "Osamljena" še tretjič. Aplavz. Trik z imitatorji je bil nedvomno prvovrsten presežek, ker je Helena Blagne edina, ki je dosegla to raven slave, da so njeni imitatorji postali zvezde - Salome brez Helene ne bi prišel do dvojke.

Helenin koncert je bil bolj dolgočasen. Pravzaprav je dokončno ustoličil značilen slovenski fenomen, da največje zvezde ne priredijo samostojnih koncertov, temveč več kot polovico koncertnega časa napolnijo z gosti. Menda iz nesamozavestnega strahu, da sicer ne bi napolnile dvorane. Hm, mar res mislijo, da pride publika na koncert le zato, da sliši en komad od smrkavega Sebastiana, ne pa 10 komadov od bajne Helene? Še bolj noro je, da je potem pevka odpela venček svojih hitov v kompresirani varianti, čeprav bi oboževalci prav radi vse te skladbe slišali v denimo pol ure. Tako po vseh teh koncertih z gosti v resnici še vedno čakamo na pravi samostojni koncert katerekoli estradne zvezde.

Helena se je v času koncerta petkrat preoblekla, barvna paleta je segala od bele do rdeče, črne in srebrne, kroji so bili presenetljivo ozki, kar je pomenilo, da je izgubila nekaj kilogramov. Dobila je kakšnih deset šopkov, polovico uradnih, polovico so jih prispevali oboževalci, ki so prihajali na oder. Ker je malo manj baročna, je odplesala latino koreografijo na Mačota, hotela biti prava rokerica ob predstavitvi benda, se zahvaljevala gospodu Jankoviču za sponzoriranje in bila ves čas zelo, zelo resna. Zdi se, kot da se je Helena ujela v past imidža z nenehnim ponavljanjem velikanske vloge materinstva, ljubezni, neprecenljivega pomena publike, moža in sina, pa še malo boga ... Najbolj so fascinirale te leporečne fraze: "Imela sem srečo, da mi je bog poslal dva angela: mojega soproga in sina." In sledila je projekcija fotografij njenega sina na platno ob strani. In še: "Otroci so božji dar" Ter komad čestitk in pozdravov Mama: "O mama, tisočkrat hvala, na tvoji zemlji življenja ..." Po komadu pa še pripomba: "Hvala bogu, da imam še mamo in da sem sama mama." Družinska idila se je nadaljevala z bratom Hajnijem, ki se je v teh nekaj mesecih javnega nastopanja tako navadil na oder, da je izdal svoj prvi samostojni projekt, od sestre pa prevzel neprepričljivo zahvaljevanje publiki in daljše lase.

Vrhunec večera pa ni bil nastop z Nedo Ukraden ali operni zaključek, ampak duet Helena + Miša Molk. Človek lahko ostane le brez besed. Najprej sta malo poklepetali o proletarskem pedigreju in plastičnih operacijah, potem sta ubrano zapeli o domu. Aaaa, bjutiful!

povezava