Sekira in zidarska žlica

Po Vojkovi jo je proti središču mesta z dolgimi koraki mahal fant, ki je neustavljivo privabljal radovedne poglede. Pa ni bil rejver ali panker ali recimo šminker, bil je definitivno drugačen. Bela majica, široke črne hlače, ravno tak telovnik in jopič. Pa črn klobuk, nekakšen polcilinder, in zelena rutica okoli vratu. Kasneje se je izkazalo, da mladenič z Vojkove ni bil edini, ki se je po našem glavnem mestu gibal v nenavadni opravi. Bilo jih je devet; osem fantov in dekle, ki bi bolj sodili v prejšnje stoletje, pa so bili le člani skupine Axt und Kelle, združenja potujočih obrtnikov in obrtnic, ki neguje bogato nemško obrtno tradicijo. Čeprav je njihova obleka zaznamovana s tradicijo, tako kot tudi pravila, ki se jih držijo, pa bi lahko ravno nasprotno trdili za njihove pričeske, bradice, piercinge ... Člani skupine Axt und Kelle zase pravijo: tuširamo se kot vsi drugi in uporabljamo internet in take stvari. So torej sodobni mizarji, tesarji, krovci, klesarji in zidarji, ki nadaljujejo izročilo iz 16., 17. in 18. stoletja.

Pravila za javnost

V Ljubljani so ugotavljali, kakšne so možnosti za poletno delo. Osemindvajset članov skupine Axt und Kelle ("Sekira in zidarska žlica") bo med 9. julijem in 20. avgustom v gosteh pri Teatru Gromki, Društvu za zaščito ateističnih čustev in KUD Mreži, poskrbeli pa bodo za funkcionalno in estetsko ureditev zunanjosti kulturnega centra Metelkova mesto.

Ampak kdo sploh so nenavadni potujoči obrtniki, ki sestavljajo najmlajšega od sedmih nemških cehov? Pred stoletji je tako delovalo na tisoče obrtnikov, v glavnem moških, sedaj je med njimi tretjina žensk. Novodobna različica združenja deluje od leta 1982, ko se je zbralo skoraj 30 zainteresiranih. Po političnih spremembah se je oblikovala zdajšnja skupina. Člani so stari od 20 do 38 leti. Vsi so izšolani obrtniki, doslej pa so prihajali iz krajev od Baltiškega morja do Alp ter od nizozemske do poljske meje, celo iz Švice.

"Imamo pa nekaj pravil," sta takoj na začetku povedala Lem, zgovorni dolgolasec iz nekdanje Vzhodne Nemčije, in Stefan, Bavarec s prebodeno obrvjo: "Nekaterih pravil ti sicer ne moreva povedati, saj jih poznamo samo mi in ljudje, ki so potovali z nami. Zato smo znani v Nemčiji. Skozi stoletja nas noben kralj ali diktator ni mogel prepovedati. Tradicija gre tako naprej." Kot pravita fanta, nihče "normalen" ne ve točno, kako živijo ali kaj delajo. Kaj pa potem lahko izvemo? "Eno pravilo je, da gremo za najmanj dve leti in en dan od doma in se v tem času tja oziroma v 50-kilometrski krog okoli doma ne vračamo. Ko potujemo, štopamo ali hodimo. Nimamo svojih avtomobilov, koles." Tudi javnih prevoznih sredstev ne smejo uporabljati. "Pomembno je še, da nimaš stanovanja. Če se nam hočeš pridružiti, ne smeš imeti svojega denarja, otrok in ne smeš biti poročen." Pravil pravzaprav sploh ni malo ...

Predpisana so tudi oblačila. Ker v njih delajo, so narejena iz posebno trpežnega materiala. "Zato nimamo petih parov hlač kot vi," malo za šalo, malo zares pribije Lem. Oblačila, enaka nosijo fantje in dekleta, so narejena po posebnih krojih, opravo pa lahko dobite v dveh barvnih kombinacijah. V črni za tiste, ki delajo z lesom, in v sivi za tiste, ki delajo s kamnom. In da se razumemo, "to ni uniforma, ni niti delovna obleka niti noša, kakršne nosijo v Švici in Avstriji".

Zaščitni znak skupine sta prekrižani sekira in zidarska žlica in odločili so se, da ga bodo poudarjali na visečih uhanih, ki jih ob včlanitvi prejme vsak obrtnik. Točno takšnih uhanov v trgovinah ne boste našli, so pa na trgu dokaj verodostojne kopije. Isti motiv imajo izrezljan na pasovih. "To pa je naša potovalna palica," na grčasto podolgovato reč, na koncu katere je z vrvjo navezana prava kost, pokaže Stefan. Poleg tega rokodelci pri potovanju ne uporabljajo nahrbtnikov, temveč kar cule, če pa kdo že ima kovček, je ta zagotovo usnjen.

Kako pa je s klobuki? Fanta, s katerima sem govorila, sta bila namreč razoglava. "Kadar delamo ali gremo ven, si nadenemo črn klobuk. Ne nadenemo si ga niti za kralja niti za policijo, za nikogar. To naredimo, ker tako hočemo." Odložijo pa ga, recimo, ko jedo.

Za svoje delo praviloma ne zahtevajo plačila v denarju, zaželeno pa je plačilo v naravi, s čimer so mišljeni prenočišče, hrana in pijača. Pa jim finančno znese? Stefan: "Ja, a ne vedno. Ne delamo vedno zastonj. Če delamo za podjetje, hočemo tolikšno plačilo, kot ga dobijo delavci, ki tam delajo. Če v Nemčiji dobiš 20 ali 25 mark na uro, hočemo toliko tudi mi." Kdo odloča, v katero smer sveta jih bo vodila pot? Dobim kratek in enoglasen odgovor: "Mi." Šefa nimajo, ker se o vseh zadevah lahko dogovorijo na letnih srečanjih. Združenje tako vodijo vsi mladi popotniki in popotnice, starejši kolegi, ki ne potujejo več, pa so zgolj njihovi svetovalci. Ne potujejo vsi skupaj, se pa dvakrat na leto zberejo na srečanjih, ki jih za vse aktivne in pasivne člane, simpatizerje in tiste, ki bi se skupini Axt und Kelle radi pridružili, prireja skupina. Poletno srečanje je namenjeno praktičnemu delu, se pravi popravilom, tesarjenju, kritju streh, zimsko pa ovrednotenju minulega obdobja, spoznavanju in kovanju načrtov.

Obnova Metelkove

In na letošnjem zimskem srečanju na gradu Rieneck v bližini mesta Würzburg je bilo Metelkovo mesto v konkurenci dveh nemških, enega italijanskega in enega švicarskega centra izbrano za prizorišče novega letnega delovnega tabora. Zakaj ravno Slovenija? "Lanskega septembra sem delal v Turčiji in na poti nazaj smo slišali za Ljubljano in Metelkovo. Hoteli smo jo videti," se spominja Stefan. Lem takoj povzame: "Naša skupina se zelo zanima za kulturne centre, kot je Metelkova. Za nas je pomembno, da vidimo take centre. Lani smo bili v Švici v Bernu, kjer smo tudi delali za kulturni center, kakršen je Metelkova. Za delo, ki ga bomo opravljali, pa nočemo plačila." Kaj se bo torej tri poletne tedne dogajalo na Metelkovi? Trideset obrtnic in obrtnikov bo prekrivalo strehe, mizarilo, izdelovalo nadstreške, klopi in mize. Sanirali bodo najbolj dotrajano zidovje in izdelali nekaj unikatnih kamnitih izdelkov. Naredili bodo letni vrt in kovinski stolp. Torej - po mnogih letih gospodarske migracije Slovencev v Nemčijo bodo tokrat, ravno nasprotno, Nemci migrirali v Slovenijo. Čeprav izstopajo po videzu, pa, kot pravi Len, živijo normalno življenje. "Smo popolnoma svobodni, danes tega nima veliko ljudi." Stefan se strinja: "Danes je to alternativen način življenja." Kako pa obrtnike alternativce sprejema javnost? "V glavnem so zelo prijazni z nami. V Nemčiji, Švici, Avstriji, Franciji ljudje vedo, kaj delamo. Vidijo nas in vedo, kdo smo. Tukaj pa se bomo ljudem verjetno zdeli nori." Bomo videli, počakajmo do poletja.