Nagi otroci prepovedani

Leta 1863 je Edouard Manet šokiral Pariz. Čeprav so bili slike in kipi nagih teles v umetnosti že od nekdaj prisotni, njegova slika Le Dejeuner sur l`Herbe ni bila razstavljena na pariškem salonu, ker naj bi bila obscena. Manet in vsi drugi zavrženi so priredili alternativno razstavo, slika pa je postala nenadomestljiv del umetnostne zgodovine.

Ta primer je le eden izmed primerov puritanskih posegov v umetnost. In ko se nam je že zdelo, da je sodobna družba tako liberalna in svobodna, da se kaj takega ne more več zgoditi, se je izkazalo, da družba umetnosti še vedno ne razume kot območja popolne svobode izražanja. Sredi marca so pripadniki londonske policije vkorakali v St. John's Wood Gallery in preverili, ali so tam res razstavljene fotografije, ki namigujejo na pedofilijo. Na razstavi I am a Camera je predstavljenih sto fotografij iz zbirke Charlesa Saatchija, ki velja za enega najpomembnejših svetovnih zbiralcev in mecenov sodobne britanske umetnosti. Tarča so bile fotografije ameriške fotografinje Tierney Gearson. In kaj je na fotkah? Njena otroka, šestletna Emily in štiriletni Michael, ki se bolj ali manj oblečena razposajeno igrata. Najbolj naj bi bila javnost motila fotografija, kjer fantek lula na sneg. Inšpektor Brian Ward je zadevo vzel resno, zato si je inkriminirane fotografije najprej ogledal inkognito, šele nato je kuratorje obvestil, da se bo vrnil z nalogom za zaplembo, če slik ne bodo umaknili, češ da so prejeli tri pritožbe javnosti. Galeristi so bili šokirani. Fotografije se jim ne zdijo sporne, saj trdijo, da je v vsakem družinskem albumu najmanj ena fotografija nagih otrok, čeprav bi lahko hudobno natolcevali, da starši nage otroke slikajo zaradi podzavestnih nizkotnih vzgibov. To je sedaj eden izmed argumentov antipedofilskih borcev.

Kakorkoli: policija je posegla v vlogo umetnostnega kritika. Čeprav niti Saatchijeva zbirka ni tako zelo nedolžna. Za marsikaterega poznavalca sodobne umetnosti je zbirka Sensation: Young British Artists from the Saatchi Collection antologijska zbirka s preloma stoletja. Najprej so jo postavili v Londonu, potem je gostovala v Berlinu, leta 1999 v New Yorku in na Japonskem, v Avstraliji pa so jo sicer napovedali, a potem odpovedali, ker je pred tem v New Yorku povzročila vihar zgražanja in celo župan Giuliani jo je označil za "bolno perverzijo" in zahteval ustavitev državnih subvencij za Brooklynski muzej, ki je razstavo pripravil. In kaj je takrat Newyorčane tako razkačilo? Kipi otrok, ki so imeli namesto ust spolne organe; razrezane krave; plastični kip mrtvega razgaljenega očeta; črna Devica Marija; avtoportretni kip, narejen iz krvi ... Pa kaj potem? Jake & Dinos Chapman, ki sta bila v javnosti obtožena pedofilije, sta postala slavna; Damien Hirst, ki je razrezal kravo, je postal referenca, ki jo citirajo celo v profanih hollywoodskih filmih; Chris Ofili, ki je naslikal črno Marijo, je lahko kontroverzen samo v najbolj puritanskih krogih ...

Nauk zgodbe: v sodobni umetnosti si prostor v medijih najlaže pridobiš s provociranjem? Ni nujno, pomaga pa. Sodobna umetnost se je tako izpela, da lahko producira le še šok? Ni nujno, je pa pogosto tako. Svet je postal tako globalen, da enake umetniške vsebine motijo vse družbe sveta? Nikakor. Pedofilija pri nas definitivno ne bi naletela na tako javno zgražanje, ker boj proti njej pač ni v agendi družbene korektnosti. Črna Marija mogoče, čeprav ko je v Moderni galeriji gostoval polulani Jezus, se ni nihče zgražal, le Marija s podganico je vzbudila cerkvene očete, pa za tisti ovitek ne bi mogli trditi, da je zares umetnost. Vse oblike nasilja v umetnosti bi morda lahko zanimale rumeni tisk, pa performansi, denimo iz Kapelice, le redko pridejo na prvo stran Slovenskih novic. Ergo: umetnost sama po sebi je za nas očitno tako odmaknjena tema, da njena vsebina širše javnosti po definiciji ne more zanimati. In zato imajo slovenski umetniki absolutno svobodo izražanja.

povezava

povezava