Robert Ludlum (1927-2001)

Gotovo ste se kdaj vprašali, zakaj Stephen King piše take špehe. Njegovi romani so namreč prave gore: 600, 700, 800 strani. Tudi več. Ni konca. Kaj je z njim? Misli, da je Tolstoj? Bi rad v Guinnessa? Ne more spati? Se ne more ustaviti? Ga ne morejo ustaviti? Ne, nič od tega. Založniki bi ga z lahkoto ustavili - hej, Štef, 300 strani je dovolj. Toda problem je v tem, da 300 strani ni dovolj. In zakaj? Oh, iz preprostega razloga: ljudje berejo predvsem na počitnicah, Kingovi romani pa so tako debeli, da zadoščajo za cele počitnice. Recimo: Desperation. Reč je preverjena...iz druge roke. Kar morda ni ravno najbolje za bralca, je pa idealno za Kinga in njegovega založnika - ker bo bralec cele počitnice pokuril za Kingov roman, ne bo segel po konkurenci. In tako vsake počitnice. Vedno King. Na letališču, v letalu, na Karibih, na letalu, na letališču. Hja, človek tako potem celo življenje bere Kinga. Ergo, King z debelino romana ščiti svoje interese, svoj monopol. Tip zahteva čas. Veliko časa. S špehi se ne le zaščiti pred konkurenco, ampak jo ubije.

Ljudje, ki berejo Stephena Kinga, ne berejo Roberta Ludluma. Jasno, tudi Ludlum je bil take sorte zaprta trgovska država. Špehi, neskončni. Ob njih ni nihče niti pomislil na konkurenco. Ludlum je bil za vedno. Človek, ki je kupil Ludlumov Matareški krog ali pa Holcroftovo pogodbo, drugega romana ni potreboval. Ne, človek, ki je na plaži žulil Ludluma, ni mislil na Kinga. In obratno. Oba sta hitro postala sinonim za bestseller. In seveda, oba sta eksplodirala v sedemdesetih, v času založniškega booma, v času velike založniške revolucije, v času, ko so romani postali fiction factory, v času triumfa statistik, prodaje, komercializacije, instinktov in literarnega supermarketa, v času, ko je izraz bestseller dobil pompozne derivate a la bestsellerism in bestsellerdom, v času, ko je bestseller dokončno postal - heh, kot bi rekla George Eliot - "duhovni gin". To je bil pač čas, ko je šel roman na vse ali nič - ali so ga brali vsi ali pa nihče. Ne preseneča, da je Anthony Burgess, avtor Peklenske pomaranče, ponorel, ko mu je založnik za novi roman ponudil le 1000 funtov: "Kako naj se držim nazaj, če pa Mario Puzo dobi dva milijona in pol dolarjev za 500-stranski roman, v katerem liki izrekajo stavke kot - Vedel sem, da serje." Hja, Fredericku Forsythu so založniki izplačali 250.000 funtov, ko jim je pokazal zgolj sinopsis za Hudičevo alternativo, medtem ko je Judith Krantz predložila le rezime svojega novega romana, Princese Daisy, pa so ji že nakazali rekordne 3,2 milijona dolarjev. James Michener je svojim založnikom razkril le lokacijo svojega novega romana - in že so mu na račun skipali milijone.

No, Robert Ludlum je verjetno razkril le naslov svojega novega romana, pa so se že rolali milijoni. Naslovi njegovih romanov so bili namreč tipični, prepoznavni, nezgrešljivi, formulaični. Vedno so bili namreč sestavljeni iz treh besed: prva je bila vedno člen The, druga ime, tretja pa - eh, kak samostalnik. The Prometheus Deception... The Matarese Countdown... The Apocalypse Watch... The Bourne Ultimatum... The Icarus Agenda... The Aquitaine Progression... The Parsifal Mosaic... The Matlock Paper... in tako dalje. In seveda, vedno je šlo za trilerje, polne napetih situacij, hitrih akcij, še hitrejših refleksov, paranoje, seksi agentov, fatalnih bejb, srhljivih obratov, amnezij, neodvisnih tajnih služb, saboterjev, adrenalinskih pregonov, bojev za oblast, sofisticiranih orožij, neonacijev, finih trupel, tržnih mahinacij, eksplozivnih konfrontacij, internacionalnih lokacij, mračnih korporacij, zapletenih iger vojaško-industrijskega kompleksa, brutalnih političnih intrig, bombastičnih razkritij, genialnih, labirintnih, globalnih, transzgodovinskih zarot... ter retoričnih vprašanj, klicajev in kurzive. Prodali so jih v 210 milijonov! Ni čudno, na letaliških štantih so bili nezgrešljivi. Le kako bi se jim lahko uprli? Ludlum je bil idealen za letalo - ob njem si pozabil na to, da si v smrtni nevarnosti. Dovolj je bilo to, da so bili v smrtni nevarnosti njegovi junaki. In to non-stop. Kako živi človek, ki je 800 strani v smrtni nevarnosti, mi ni jasno, toda to itak ni njegova stvar, ampak avtorjeva. In če kdo, potem je znal prav Ludlum bralca prepričati, da je junak v vsakem trenutku v smrtni nevarnosti. Ko spi. Ko je. Ko fuka. Ko hodi. Ko govori.

Ludlum, rojen 25. maja 1927 (New York), je pisateljsko kariero začel zelo pozno, šele pri štiriinštiridesetih. Prej je bil namreč igralec, v glavnem gledališki in televizijski, bolj ali manj epizodist, toda pridrsal je celo na Broadway. Ker pa so mu dajali predvsem vloge barab, morilcev in podobnih negativcev, je sklenil, da bo postal producent, tako da je leta 1960 ustanovil prvo gledališče, bazirano v nakupovalnem centru (Paramus, New Jersey). No, njegov prvi triler, The Scarlatti Inheritance (1971), ni vžgal - temeljil je pač na podmeni, da so vzpon Hitlerja financirale internacionalne banke, kar se je vsem zdelo preveč absurdno in za lase privlečeno. Heh, danes je to fakt. Tudi drugi triler, danes zelo slavni The Osterman Weekend (1972), ni bil prišel daleč - ta je temeljil na podmeni, da CIA na veliko nadzoruje navadne državljane, kar se je spet vsem zdelo za lase privlečeno. Šur, danes je to fakt. Ludlum, ki se je ob koncu II. svetovne vojne boril tudi v Jugi, je v bestsellersko orbito poletel šele s svojim četrtim trilerjem, The Rhinemann Exchange (1974), ki ni temeljil na nič manj absurdni podmeni - da sta Amerika in Nemčija sredi II. svetovne vojne izmenjali tehnologijo. Hja, Amerika je dala Nemčiji industrijske diamante, ki jih je potrebovala za raketni program, Nemčija pa je dala Ameriki v zameno višinske krmilne sisteme za bombnike.

Po prvem bestsellerju se ni več oziral nazaj. V njegovih trilerjih se tudi poslej ni manjkalo šokantnih "razkritij" (npr. Jezus na križu ni umrl, Četrti rajh obstaja ipd.), toda kljub letališkemu slogu je za razliko od večine drugih pop piscev ohranil liberalno držo - v svojih romanih namreč ni skrival, da mu gredo najbolj na živce orto desničarji, fanatiki "novega svetovnega reda" in politiki, ki zlorabljajo oblast, v romanu The Chancellor Manuscript pa organizacija, ki hoče zaščititi demokracijo, ukrade dosjeje J. Edgarja Hooverja, fašistoidnega šefa FBI-ja. Nič, Robert Ludlum, možak nizke postave, ki je nenehno kadil, je vstajal ob pol petih. In pisal. Pred smrtjo je dokončal še tri romane. Kar pomeni, da bo še nekaj let tako, kot da se ni nič zgodilo.

povezava