Filozof iz budoarja

Naš človek, ves razburjen po trganju tridesetih devištev, med katerim mu seveda ni prišlo, skoraj gol, s kurcem od naslade prilepljenim ob trebuh, plane v peklensko jazbino. Zažene vse hudičeve naprave in petnajst mučilnic začne delovati naenkrat.

Zlikovec se sprehaja po kleti; četrt ure opazuje vsako mučenje in žrtve zasipa z bogokletnimi žaljivkami. Ko naposled ne zdrži več, ko je njegova strahovito dolgo zadrževana sperma pripravljena na izbrizg, se zavali v naslanjač, ki mu omogoča hkraten razgled na vseh petnajst mučilnic. Pristopita dva hudiča, mu nastavita svoji riti in ga umirjeno drkata, dokler iz zlikovca ne šine seme, ki ga pospremijo tako živalski kriki, da preglasijo vreščanje in vpitje vseh petnajstih žrtev. Potem zapusti klet. Tiste, ki še niso mrtve, pokončajo, zakopljejo njihova telesa in vse je ponovno na svojem mestu za naslednjih petnajst dni.

Iz odlomka je moč razbrati - seveda če ste bolj racionalne sorte in vam predsodki ne ožijo zornega kota -, da je imel pisec zgornjih vrstic velik smisel za humor. Kaj humor, če bi bil še živ, bi lahko na filofaksu predaval o pomenu in učinku parodije. Ni dovolj, da po telesu udrihaš z macolo, macola mora biti še razbeljena. Ni dovolj, da nekoga razčetveriš, torzo se mora za dobro mero še scvreti v žerjavici. In ni dovolj, da nekomu iztrgaš žile, moraš jih še prebadati z iglo. Žarečo, kajpada. Pisec torej ni hotel zgolj prebujati tako imenovanih nizkih strasti. Pornografija lahko pretirava, toda če hoče rajcati, ne sme parodirati. Avtor odlomka, ki ga nismo prosto prevedli iz kake pogrošne publikacije, kot bi utegnil pomisliti nepoučen bralec, ampak smo ga našli v enem izmed najbolj kontroverznih, preganjanih, zažiganih, trganih in kakopak temeljnih del svetovne literature, je potemtakem domišljijo snel z verige s točno določenim namenom, ki ga je francoski filozof in pisatelj Georges Bataille, raziskovalec (kratkih) stikov med problematikami erotizma, misticizma in kapitalizma, koncizno podal v enem samem stavku: "Če se želite dokopati do bistva tistega, kar pomeni biti človek, potem branje njegovih del ni zgolj priporočljivo, ampak nujno." Gospe in gospodje, Donatien Alphonse Francois, markiz de Sade, gospod La Costa in Saumana, sogospod Mazana, splošni namestnik za pokrajine Bresse, Bugey, Valromey in Gex.

Božanski markiz

Jasno, od človeka s tako baročnim imenom in tolikimi impresivnimi naslovi bi bilo neresno pričakovati, da bo spisal kaj, kar ne bi bilo baročno in impresivno. "Po materi povezan z vsem, kar je bilo v kraljestvu največje; po očetu v zvezi z vsem, kar je bilo v pokrajini Languedoc najbolj odlično; rojen v Parizu v naročju razkošja in blaginje sem bil, odkar sem zmožen mišljenja, od nekdaj prepričan, da sta se narava in usoda povezali, da bi me obsuli s svojimi darovi," je markiz svoje družbeno poreklo opisal v takoimenovanem filozofskem romanu Aline in Valcour. De Sade za skromnost ni imel niti najmanjšega razloga. Njegov rodovnik je segal vse do 12. stoletja, ironija usode pa je hotela, da se je njegov prednik Hugues de Sade leta 1325 poročil z dekletom po imenu Laure de Noves, se pravi s tisto Lauro, po kateri je v svojih sonetih nesmrtno hrepenel veliki Petrarca. Jep, po markizovih žilah se je torej pretakala kri ene najbolj opevanih renesančnih muz. De Sade se je rodil šestdeset let pred Prešernom, točneje 2. junija 1740, in okrogla obletnica rojstva, ki je padla na apokaliptično leto 2000, je prinesla obilo priložnosti za temeljitejše spoznavanje njegovega opusa ter ponovno vrednotenje njegove metaforike.

Da bi bil mali Donatien bleščeč tudi navznoter, karseda omikan in žlahtno vzgojen, so ga starši pri štirih letih zaupali stricu, opatu iz Ebreuila, razsvetljencu, zgodovinarju in vsestranskemu intelektualcu, ki se je svoj čas dopisoval z velikim Voltairom. Na nadebudnega nečaka je nesebično prenesel ljubezen do pisanja in klasične literature, to pa seveda nista bili edini ljubezni, ki se jima je stric opat predajal. Užival je v družbi izkušenih žensk in silno rad zahajal v bordele, kjer se je prepuščal prvinskim nagonom in lepoti pregrehe. Ko zaradi tega ali onega ni mogel v kupleraj, je poskrbel, da je kupleraj prišel k njemu na dvor. Donatien je v teh vedenjih vsak dan vse bolj napredoval, stričeva razuzdanost pa mu je služila kot model za neštete spolno izprijene like iz cerkvenih krogov. Stric se je najbrž v nečakovih delih velikokrat prepoznal, saj je bil v poznih letih eden izmed najbolj zagrizenih nasprotnikov v sorodstvu, ki je veliko pripomoglo k preganjanju in uničevanju markizovih del.

Življenje ječa, čas v njej rabelj hudi

Oktobra 1763 so markiza de Sada prvič zaprli. Razuzdanost, blasfemija in žalitev Kristusovega dela in lika, so zapisali. Za štirinajst dni so ga vrgli v ječo v trdnjavi Vincennes blizu Pariza, ker je pet mesecev po poroki orgijal z igralkami, umetnicami in kurtizanami. Od takrat so bile ječe njegov drugi dom, vanje pa se je vračal iz enega in istega razloga: razuzdanost, blasfemija in žalitev Kristusovega dela in lika. Enkrat ga je naznanila beračica Rose Keller, ki jo je zvabil k sebi, slekel in prebičal, ona pa je trdila, da jo je nameraval umoriti. Drugič ga je ovadila žlahta, ker se je onegavil z mlajšo sestro soproge Renee-Pelagie Cordier de Launay, ki mu je povila dva sina in hčerko. Tretjič se je pritožila služničad, češ markiz nas biča in sili, da bičamo njega, poleg tega pa še homoseksualno občuje. Četrtič mu jo je zagodla prostitutka, ki naj bi jo markiz in njegov pajdaš med spolnim aktom hotela zastrupiti, v resnici pa sta ji le ponudila bonbone z izvlečkom kantaride oziroma španske muhe, po katerih je bilo punci neznosno slabo. Drži, markiz je postal strelovod za vse grehe takratne dobe, dežurni krivec, ki se je zaman branil in razlagal svojo resnico. Njegovih zagovorov ni nihče poslušal. Če pa jih slučajno je, potem jih zagotovo ni upošteval. Markiz je moral nenehno bežati pred stigmo ultimativnega pokvarjenca. Ko ni bežal, je sedel. In leta 1784 obsedel v Bastilji, ki je inspirirala njegova najbolj razvpita dela. Leto kasneje je začel s prepisovanjem fragmentov znamenitega romana 120 dni Sodome, iz katerega smo si sposodili uvodni odlomek. De Sade se je zavedal radikalnosti svojega pisanja in se upravičeno bal, da mu bodo zaplenili rokopis. Sklenil je, da naredi prepis romana, še preden ga zaključi. Prepis, ki ga ne bo težko skriti in čuvati. Noč za nočjo je v dobrem mesecu dni na drobno popisal stotine listkov, ki jih je zlepil v trak, širok 12 centimetrov, dolg več kot 12 metrov in do zadnjega kotička popisan na obeh straneh. Gilbert Lely, vodilni izvedenec za de Sadovo življenje in delo, je skoraj štiristo strani obsegajoč roman, s katerim je markiz prekoračil vse meje dostojnosti, ki si jih je meščansko licemerje postavilo v svojevrstno obrambo lastnih interesov, označil kot "krvave solze božanskega markiza". Ne gre zgolj za izredno živopisen portret takratnega obdobja, okolja in običajev, ki jih markiz s pozicije žrtve sistema neusmiljeno ironizira, temveč za podrobno slikanico, ki daleč pred Freudom odkriva neštete nianse psihopatologije seksualnosti, ki definirajo človekovo osebnost. Do leta 1788 je de Sade za zidovi Bastilje poleg romana napisal še okoli petdeset zgodb, črtic in novel. Nekatere od teh je kasneje razširil v romane, recimo Juliette ali vesele zgode pregrehe in znamenitega Justine ali nezgode kreposti, ki sta pri nas izšla leta 1986 v zbirki Dotik, v prevodu ter ob izčrpni spremni besedi Zoje Skušek-Močnik, in ki vse do danes predstavljata edino de Sadovo knjižno izdajo v slovenščini. V nekdaj bratskih jezikih jih namreč obstaja kar nekaj, zagotovo pa so najimpresivnejša de Sadova dela zbrana v šestih knjigah, ki so leta 1989 izšla pri beograjski založbi Rad. Zbirka poleg že omenjenih treh romanov obsega še dve zbirki kratkih zgodb z naslovom Zgodbe in kratke zgodbe in Zločini iz ljubezni ter filozofski roman Filozofija v budoarju, namenjen dekletom, "ki jih vežejo okovi izmišljenih vrlin ter odvratne vere."

Francoska revolucija

De Sadu so 2. julija 1789 prepovedali vsakdanji sprehod po terasi na vrhu Bastilje, ker so zaradi nemirov v okoliškem predmestju v stolpih nabili topove. To ga je tako razbesnelo, da je pograbil lijak za izlivanje odpadkov v trdnjavski jarek in ga uporabil kot megafon. Drl se je, da v trdnjavi davijo in koljejo ujetnike ter da se je treba temu čim prej upreti. Zaradi pozivanja k vstaji so markiza, ki se ga očitno ni dalo več nadzirati, iz Bastilje premestili v Charenton, ustanovo, s katero so upravljali menihi, predstavljala pa je kombinacijo zapora in norišnice. Dvanajst dni kasneje je Bastilja padla in začela se je francoska revolucija, politični in socialni preobrat, ki je korenito zaznamoval svetovno zgodovino. De Sade je imel iz Charentona odličen razgled na zadnje izdihljaje absolutizma francoskih kraljev in ko je prešteval glave poraženega plemstva, ki so se kopičile ob vznožju neumorne giljotine, si je verjetno mislil, da morda res ni najboljši človek na svetu, vendar pa je v primerjavi s sodobniki pravi angel. Kot zagrizen nasprotnik smrtne kazni je imel priliko opazovati represivne metode starega in novega režima. Ko je imel sedemnajst let, so se pred vrati pariške cerkve zbrale množice, da bi videle, kako bodo kaznovali nekega izdajalca Damiensa, ki naj bi Ludviku XV. stregel po življenju. Damiensa so obsodili na mučenje z žarečimi kleščami, s katerimi mu bo rabelj trgal kose mesa s telesa, medtem ko bodo njegovo desno roko žgali z žveplom. Proglas je obljubljal še, da bodo Damiensove rane zalili s staljenim svincem, vrelim oljem, voskom in žveplom, nato pa ga bodo razčetverili štirje konji. Njegove ostanke bodo vrgli v ogenj in njegov pepel bodo razpihali vetrovi. Zaradi rabljeve nesposobnosti se je predstava povsem izjalovila, a Damiensove muke so bile kljub temu pristne. Da bi bila komedija še bolj absurdna, niti konji niso bili kos svoji nalogi. Damiensove noge so morali z nožem ločiti od telesa in ko so njegov torzo vrgli na grmado, je bil Damiens še živ. Pravici, publiki in Ludviku XV. je bilo kljub temu zadoščeno.

Scenarij brutalnega šova naj bi sestavil Compte de Charolais, zvesti prišepetovalec Ludvika XV., ki je iz čistega dolgčasa pobijal ljudi nižjih slojev in potem kralja na kolenih prosil odpuščanja. "Odpuščam ti," je Ludvik XV. zdolgočaseno zamahnil z roko in pristavil: "Tudi tistemu odpuščam, ki bo ubil tebe." Njegove besede de Sade citira v Filozofiji v budoarju. Compte de Charolais, ki ga "žensko meso ni zanimalo, razen če je krvavelo", je služil kot navdih za de Sadove najbolj okrutne like. Znan je bil tudi po tem, da je svojega nezakonskega otroka v zibelki zastrupil z alkoholom in potem stoično odvrnil, "da že ni bil njegov, če ga je požirek pijače ubil." Compte de Charolais je umrl nekaznovan.

Kakor se je markiz lahko prepričal na lastne oči, se novi demokratični režim po svojih metodah obračunavanja s poraženimi nasprotniki ni kaj prida razlikoval od starega. Med septembrskimi masakri leta 1792 je revolucionarni tribunal na smrt obsodil tudi princeso de Lamballe. "Odrezali so ji glavo in prsi," beremo v kroniki tistega časa, "odprli so ji trup in iztrgali srce, njeno glavo pa nataknili na kol in paradirali po pariških ulicah. Telo so potem razsekali na kose, eden od izvršiteljev pa si je iz njenih sramnih dlak oblikoval brke in spravljal v smeh ljudi, ki so prisostvovali izvršitvi kazni."

Jep, tisti, ki je plačeval za zločine sodobnikov, je bil prav markiz de Sade. Ker je pisal o tem, da se še tako brutalno romanopisje ne more meriti s surovostjo resničnosti. Ker je pisal o tem, da volja po moči ni nič vzvišenega, prelomnega, kaj šele revolucionarnega, je le povsem banalen vir naslade, ki se skriva za krinko plemenitih ciljev. Da vsakdo, ki okusi oblast, v tem perverzno uživa. Da gorje ni posledica pohujšljive fikcije, ampak rezultat licemerja tistih, ki nas hočejo pred to fikcijo obvarovati, pa naj stane, kar hoče.

"Moj grob naj za zmeraj izgine z obličja zemlje in naj spomin name nepreklicno zbledi v mislih vseh ljudi," je Donatien Alphonse Francois de Sade zapisal v svoji oporoki. Navkljub izrecnim navodilom zagrizeni ateist, ki so ga pokopali pod preprostim kamnitim križem, tudi po smrti ni imel miru. De Sadov grob so razkopali vedoželjni frenologi, ko so se hoteli za vsako ceno dokopati do njegove lobanje. Izsledki meritev so na njihovo veliko žalost pokazali, da na markizovi lobanji prevladujejo poteze, ki so značilne za lobanje žensk, pobožnih duhovnikov in posebej vdanih otrok. Torej nobenih znakov zveri, nobenih obrisov antikrista. Markiz tudi na onem svetu ni izgubil smisla za humor.