NK Korotan zmlel Bayern

Virus, ki ga je nedavno shackalo naše bojda genialno kiberčudo Matjaž Rogelj, bi znal pognati bistveno globlje korenine, kot so nekateri najprej mislili: o tem se je med prvimi prepričala tričlanska slovenska ekipa improvizatorjev, ko je praskala skupaj sredstva za na pot v Berlin. Prireditvi se je sicer reklo Prvi mednarodni festival improvizacijskega gledališča, vendar so jo imeli poleg organizatorjev tudi vsi udeleženci hkrati za neuradno svetovno prvenstvo v improvizaciji. Nedvomno zanimiva reč, a se sponzorjem iz tega ali onega razloga ni zdelo tako, češ da so imeli "z raznimi svetovnimi prvenstvi zelo slabe izkušnje". Suma sumarum so nazadnje poleg začasne uporabe avtomobila od sponzorjev dobili še liter borovničevca. Ta je bil v Berlinu potem velik hit, naši predstavniki pa v bistvu tudi.

Kako tudi ne bi, saj je bila ekipa sestavljena iz same smetane slovenske improvizatorske srenje: Miha Brajnik, ustanovni član briljantne vrhniško-ljubljanske naveze Dejmo Stisn't Teater, veteran neštetih pouličnih predstav in televizijskih skečev, v svojem prvem letu nastopanja prejemnik nagrade za najboljšega novinca Improlige. Potem imamo tu Vita Rožeja, ki je že deset let lutkar v kranjski grupi Lutke čez cesto, pet let špiker na Radiu Študent, lani izvoljen za najboljšega moderatorja Improlige, predsednik Improdruštva Slovenije, širši javnosti pa najbolj znan kot tisti efeminantni montažer s TV Dober dan. Trojico zaključuje predstavnica lepšega spola Mojca Funkl, študentka AGRFT, že šest let zvezda Improlige in okorela gledališčnica nasploh, lani prejemnica nagrade za najboljšega improvizatorja med damami.

Vso zadevo je s pomočjo sponzorjev in neverjetne količine pozitivne energije v Berlinu pripravila improskupina 12 Gorillas, občinstvu so se poleg naše predstavile še skupine iz ZDA, Kanade, Avstrije, Nemčije in Švedske. Italijani, Novozelandci in Japonci se iz tega ali onega razloga vabilu niso odzvali. Glas o slovenski sceni je nemške kolege dosegel prek Rolanda Trescherja, vodje Fast Food Theatra, ki je pred dvema letoma vodil improdelavnico v Izoli in ob tej priložnosti ugotovil, da imamo pri nas, če gledamo število aktivnih ali pa vsaj zainteresiranih posameznikov glede na splošno populacijo, naravnost imenitno klimo za improvizatorske vragolije. Takrat se je tudi osebno spoprijateljil z Mojco in prek nje kasneje na prvenstvo povabil slovenski tim. Seveda je bilo med širšo ekipo Improvokatorjev, ki je trenutno naš all star improvizatorski ensemble, zelo težko izbrati končne tri udeležence neuradnega prvenstva; tri je bila namreč cifra, ki so jo določili organizatorji. Do končne postave se je menda prišlo na zelo sporazumen način: trije izbranci so mi večkrat zagotovili, da se sami niti približno nimajo za tri najboljše člane Improvokatorjev - ustanovitelj Matjaž Javšnik se je udeležbi odpovedal, ker je imel prav takrat nujne obveznosti z Zadnjo večerjo -, nazadnje naj bi bilo vendarle največ odtehtalo, da menda prav oni najbolje obvladajo nemščino in angleščino.

Boj neizprosni

Čeprav so zaradi zabasanega osebnega urnika na prvenstvo, ki se je začelo 23. marca, pripotovali z dvodnevno zamudo, so ujeli vse svoje nastope. Festival je bil sestavljen iz dveh delov, tekmovalnega in festivalnega. Tekmovalni je bil zastavljen kot zaporedje medsebojnih obračunov v tako imenovanih theater sports po principu naše Improlige, festivalni pa je dal udeležencem potem veliko več priložnosti tudi za sproščeno, neobremenjeno igračkanje in improdelavnice, kar je po svoje ključni del improbiznisa, niti ne toliko pri nas kot drugod po svetu. Tekmovalni del je bil zamišljen na način, ki na koncu ni sproduciral nekega določenega svetovnega prvaka, saj je bila celotna prireditev namenjena predvsem užitku publike in ne za ekipno samopotrditev. Poleg tega gradi večina sodelujočih držav vsaka na svojem precej specifičnem načinu tovrstnega gledališča, te načine pa bi bilo izjemno težko vrednotiti in določati po eni sami kvaziobjektivni lestvici.

Tako žal ne moremo poročati, da smo Slovenci poleg računalniških po novem tudi neuradni svetovni improvizatorski prvaki, je pa naše moštvo na svojem edinem turnirju brez lažne skromnosti briljiralo in se izjemno močnim rivalom navkljub v očetnjavo vrača neporaženo. V predtekmovanju, ki je odločalo izključno o boljšem razporedu tekem v smislu optimalnejšega časa za počitek med srečanji, so v panogi, ki jo obiskovalci ljubljanskega KUD-a poznajo pod ljubkim imenom Crk'n! izločili ekipo iz Seattla. V polfinalu so s popolnim skorom enajst proti nič pred domačim občinstvom izločili ekipo Berlina, kar je nekako tako, kot če bi NK Korotan na berlinskem stadionu ponižal Hertho, v finalu pa so potem premagali še Bayern, torej po Evropi že zelo uveljavljeno münchensko ekipo Fast Food. Ob tem je treba navesti še, da so bili poleg Švedov naši edini hendikepirani, ker niso mogli govoriti maternega jezika. "Če nas že primerjaš z NK Korotan," pravi Miha Brajnik, "potem je to nekako tako, kot če bi vsi igralci tega kluba pred Bayern priskakali vsak brez ene noge. Ampak tudi s poskakovanjem po eni nogi se da zmagati, poleg tega smo večkrat igrali prav na karto naših smešnih akcentov in čudno uporabljenih sklonov, s čimer smo si pri publiki nedvomno pridobili kakšno piko ekstra."

Z Münchenčani so se pomerili v disciplini Izziv, kjer ena ekipa drugo izzove z zgodbo, liki ali razmerjem, prizorišče pa določi občinstvo. Naši so dobili rokavico v obraz prvi, zastavljena jim je bila naloga, naj prikažejo najčistejšo možno ljubezen, in to v gozdu. Kot pravi gentlemeni so fastfoodovcem nazaj servirali nadvse uporabno temo, in sicer nore krave, publika pa je dodala komponento neke nemške narodnozabavne zvezde. "Ja, šlo je za nekega njihovega Zlatka Dobriča - to je bil neki jodlar, ki ga tam gori vsi poznajo, čeprav ga ne želi v resnici poznati nihče." Ta numera je sicer požela gromek aplavz, vendar so trije Improvokatorji na koncu slavili z najtesnejšim možnim izidom šest proti pet.

Kot šampioni večera so od organizatorjev v zaodrju pokasirali gajbo pira, takoj pa se jih je spomnilo tudi osebje našega berlinskega veleposlaništva, ki je bilo prej tako gluho za vse njihove prošnje. Dobro, za te prošnje ni bilo nič manj gluho niti potem, je pa v njihovo čast pripravilo manjši sprejemčič. "Pred tekmovanjem smo bili zanje nihče in nič," pravijo malce zlovoljno trije zmagovalci danes, "ko pa smo porazili Seattle, Berlin in München, smo postali kar naenkrat ponos male Slovenije."

Tuja pamet

Kakorkoli že, Miha, Vito in Mojca so svoje po tej poti pridobljene misgivinge utopili v borovničevcu in se posvetili preučevanju različnih slogov, ki jih gojijo improvizatorji v drugih državah. "Najbolj smo se začudili, da je v smislu tega gledališča v Ameriki in Kanadi vse, kar počnemo mi, totalen tabu." S tem mislijo predvsem na spolnost, najrazličnejše vrste perverzij in vsesplošen bolan humor. "V improvizaciji na območju Severne Amerike je politična korektnost izjemno pomembna komponenta, kar za naš prostor niti približno ne velja. Ravno nasprotno, pri nas jo je skrajno dobrodošlo kršiti, saj to stimulira gledalca in igralca! Oni tega nimajo, vedno poskušajo odigrati po nekih ustaljenih obrazcih, to je klasika, narejena za common mana." To se je seveda pokazalo tudi v samem tekmovanju: "Ja, oni so poskušali s to svojo klasiko, mi smo se šli pa seveda seks, pred tem pa, recimo, dokaj brutalen obračun starejšega zakonskega para v živalskem vrtu, in sicer prek treh različnih žanrov: muzikala, lutkovne predstave in vestrna. S tem smo si nabrali zelo lepo prednost."

V festivalnem delu so bili naši odposlanci med točko, ko je morala vsaka ekipa predstaviti svojo državo, tudi edini, ki so si pri tem neposredno pomagali s publiko. Čeprav naj bi v Nemčiji glede tega veljalo nenapisano pravilo, da se občinstvo razen za osnovne inštrukcije preprosto ne dira, se je bil parter po navodilih z odra v tem primeru prisiljen nemalo namučiti, da je nazadnje ustvaril nekakšen tridimenzionalni zemljevid Slovenije. "Najdebelejšega člana občinstva smo označili za medveda, neki zoprni mladec je bil Haider in je moral ves čas zlohotno mrmrati, spet tretjega plešastega gospoda smo določili za Blejski otok ... Nekateri so bili kar malo šokirani, pa smo bili za slovenske razmere še razmeroma blagi ..."

Poleg tega so opazili, da Švedi, Nemci in Avstrijci zelo radi pojejo - konec koncev je vsaka od teh treh ekip s sabo pripeljala glasbenika za neposredno podporo nastopajočim -, Kanadčani pa izjemno dobro obvladajo oblikovanje same štorije, kar med drugim pomeni, da se jim praviloma ni treba zatekati k dobremu staremu Deusu iz Mašine (torej k raznim odrešiteljskim japi-Supermanom).

O slednjem priča tudi podatek, da naj bi veljala kanadska improgrupa Rapid Fire s svojo sago Die Nasty (res je, parodija na Dinastijo) za aktualno svetovno rekorderko v improviziranju. Kolegom so na festivalu zaupali, da je ležala skrivnost tega velikega uspeha (53 ur, vmes na vsaki dve uri po deset minut pavze za osnovne telesne funkcije) v uporabi številnih, in to ne samo kemijskih poživil ter v ogromni količini zaužite jedače. V Kanadi, Ameriki in na Švedskem so najboljši improglumači totalni profesionalci in se s svojo dejavnostjo preživljajo, v Nemčiji in Avstriji pa gre za polprofesionalce, to pomeni, da morajo posamezniki kot multikunstlerji zaslužek iskati še kje drugje. V Nemčiji, kjer so cene vstopnic za nastope improvizatorjev trikrat višje kot pri nas, naj bi pravkar zelo intenzivno razmišljali, kako bi tovrstni adrenalin ustrezno prenesli na televizijo, ne da bi pri tem izgubili preveč tistega osnovnega draža gledaliških desk.

"Dve stvari, ki ju s tega festivala v življenju ne bom pozabil, sta vegihrana in homoseksualci!" pravi Miha. "Da ne bi bili vegetarijanski tekmovalci prikrajšani za hrano, smo vsi skupaj jedli stvari, za katere ne bi nekateri izmed nas pred tem nikdar verjeli, da jih je sploh mogoče prebaviti, nekje štirideset odstotkov vseh moških tekmovalcev pa je bilo, glede na naše debate, homoseksualcev." Vito se poleg tega, da imajo možički na semaforjih v Vzhodnem Berlinu v nasprotju s tistimi v Zahodnem na glavi simpatične klobučke, najbolj živo spominja zaključnega Grand Finale Showa, kjer so morala moštva med drugim prikazati svoj pogled na države sotekmovalke. Kanadčan in Šved (publika je določila, da mora biti rdeča nit kampiranje) sta se tako na vižo Republike Slovenije med postavljanjem šotora pod strojničnimi rafali vrgla na tla in začela puzati po odru, vmes pa vesoljnemu občinstvu zagotavljala: "Ne, ne, pri nas ni bilo nobene vojne!" Rane sta drug drugemu krpala z debelimi zaplatami hašiša, na koncu pa sta se z drugimi kolegi usedla na tla in oddeklamirala slovenski moto: "Bloody war - all we wanna do is sit down and drink some tequilla!" Le kateri trije bučmani so jim podali tako izopačeno sliko podalpskega vsakdanjika?

Po petih dneh prvovrstnega rajanja in kulturnih izmenjav na najvišji ravni so se Miha, Vito in Mojca domov vrnili s spoznanjem, da imamo v Sloveniji sicer plodna improtla, vendar za zdaj samo za komponento theater sports: "O, Slovenci imamo radi tekmovanje, potrebujemo to, da eden zmaga in drugi izgubi, ne moremo biti kar vsi dobri. Radi zabijamo sočloveka in mu privoščimo nesrečo." Prav Berlin jim je odprl oči, kako pomembni so tudi drugi vidiki improvizacije, na primer tako imenovani long form, kjer prideta poleg brzopoteznih in pobalinskih zmožnosti veliko bolj do izraza režija in dramaturgija. Skupaj z drugimi Improvokatorji se bodo trudili v prihodnosti naši javnosti predstaviti prav te discipline. So jung wie das Land, so jung ist dort auch die Improvisation, se začne predstavitev Slovenije v festivalski brošurici, kljub temu pa se naši trije odposlanci iz Berlina vračajo neporaženi. Vračajo se polni elana in vsesplošnega optimizma, saj so se na svoje oči prepričali, kakšen pomen ima njihova priljubljena dejavnost v bolj razvitih deželah. "Moramo reči, da zaradi tega po novem tudi sami sabe jemljemo bistveno bolj resno, hahaha!"