Pokorno javljam

Že v prvem desetletju po prvi svetovni vojni je Švejk postal klasična figura, samo delo pa je pritegnilo in ziritiralo mnoge najimenitnejše svetovno znane estete in psihologe. Na izteku 20. stoletja je mednarodna revija Logos uvrstila Haškovo mojstrovino na častni seznam Sto knjig, ki so oblikovale stoletje. In ko danes ponovno beremo Švejkove prigode, se nikakor ne moremo otresti "zle" pomisli, da je precej zgodb še vedno aktualnih tudi v sedanjem, 21. stoletju. Še vedno aktualne Haškove domislice so iz najnovejše slovenske izdaje Dobrega vojaka Švejka (DZS, Ljubljana 2000).

VSI RAZLIČNI, VSI ENAKOPRAVNI: Na vprašanje, če ima rad Turke, te poganske pse, je krčmar Palivec, znana surovina, ki si zaradi kakšne krave ni dal zavezati gobca in je dreku preprosto rekel drek, zaprli pa so ga zato, ker je odstranil cesarjevo sliko, na katero so srale muhe, odgovoril: "Gost je gost, čeprav je Turek. Za nas, obrtnike, ne velja nobena politika. Plačaj pivo, sedi v krčmi in čvekaj kar hočeš. To je moje načelo. Če je počil tega našega Ferdinanda Srb ali Turek, katoličan ali mohamedanec, anarhist ali mladočeh, meni je to vseeno."

PRED SODIŠČEM NAJ ČLOVEK NIKOLI NE GOVORI RESNICO: "Kdor se da preslepiti, da kaj prizna, je vedno izgubljen. Priznanje nikoli ne rodi nič dobrega. Ko sem nekoč delal v Moravski Ostravi, se je zgodilo tole: neki rudar je premlatil inženirja na štiri oči, da nihče tega ni videl. Advokat, ki ga je zagovarjal, mu je kar naprej prigovarjal, naj taji, da se mu nič ne more zgoditi. Predsednik senata pa mu je venomer polagal na srce, da je priznanje olajševalna okoliščina. Fant pa je kar naprej gonil svojo, da ne more priznati. In oprostili so ga, ker je dokazal alibi. Tistega dne je bil v Brnu ..."

UMOBOLNICA: "Vsakdo je tam lahko govoril, kar je hotel in kar mu je pač slina prinesla na jezik, kot da je v parlamentu."

GLEDE ZAHTEVANIH oz. POTREBNIH SPOSOBNOSTI ZA OPRAVLJENJE DRŽAVNE SLUŽBE: "Bila je zelo krepostna žena, čeprav je bila včasih velika mrha, in na pošti je opravljala vse svoje dolžnosti. Imela pa je napako, da je mislila, da jo vsi preganjajo, da imajo piko nanjo. In zato jih je po dnevnem delu oblastem ovajala, kakor so pač nanesle okoliščine. Nekoč je šla zgodaj zjutraj v gozd nabirat gobe in gredoč mimo šole dobro videla, da je bil gospod učitelj že na nogah, da jo je pozdravil in vprašal, kam gre tako zgodaj. Ko mu je povedala, da gre po gobe, ji je dejal, da pride za njo. Iz tega je sklepala, da je imel z njo, staro babo, nekakšne grde namene. In res, ko je potem videla, da prihaja iz gošče, se je ustrašila, zbežala in takoj napisala krajevnemu šolskemu svetu ovadbo, da jo je hotel posiliti. Učitelj je prišel v disciplinsko preiskavo, in da ne bi nastala iz tega javna sramota, je prišel sam šolski inšpektor, da bi stvar preiskal. Obrnil se je na žandarmerijskega stražmojstra, naj pove, ali je učitelj zmožen takšnega dejanja. Žandarmerijski stražmojster je pogledal v akte in rekel, da to ni mogoče, ker je nekoč že fajmojšter obdolžil učitelja, češ da je lazil za njegovo nečakinjo, s katero je sam spal, da pa je dobil učitelj od okrajnega zdravnika spričevalo, da je impotenten že od šestega leta, ko je padel s podstrešja okobal na lojtrnik. Tedaj pa je ta mrha ovadila žandarmerijskega staržmojstra, okrajnega zdravnika in šolskega inšpektorja, češ da je učitelj vse podkupil. Vsi so jo tožili, bila je obsojena, pa se je pritožila, češ da ni prisebna. Sodni zdravniki so jo pregledali in ji dali spričevalo, da je sicer bebasta, da pa lahko opravlja poljubno državno službo."

VOJAK NE SME MISLITI: "Pokorno javljam, da zato nič ne mislim, ker je vojakom na vojni prepovedano misliti. Ko sem služil pred leti pri enaindevedesetem regimentu, nam je naš hauptman zmeraj pravil: 'Vojak ne sme misliti, zanj misli njegov predstojnik. brž ko začne vojak misliti, ni več vojak, marveč nekakšen ušiv civilist'."

VSEMOGOČNI BOG OFICIR: "Vsak oficir, vojaki, je sam od sebe najpopolnejše bitje, ki ima stokrat toliko pameti, kakor vi vsi skupaj. Popolnejšega bitja od oficirja, vojaki, si sploh ne morete misliti, čeprav bi vse življenje razmišljali o tem."

KURATI: "Nič se ni spremenilo od takrat, ko je tolovaj Albert, ki je dobil vzdevek 'sveti', deloval z mečem v eni in s križem v drugi roki, ko je moril in pobijal baltske Slovane. Velika klavnica svetovne vojne ni mogla opraviti svojega dela brez duhovniškega blagoslova. Feldkurati armad so molili in brali vojaške maše za zmago strani, katere kruh so jedli."

O MINISTRANTSKI VEŠČINI: "Tisti trapasti et cum spiritu tuo na vaš dominus vobiscum bom že spravil skupaj. Sicer pa mislim, da ni nič težkega hoditi okrog vas kakor mačka okrog vrele kaše, umivati vam roke in nalivati iz vrčkov vino ... Sploh pa je vse skupaj igrača."

O KIČASTIH SAKRALNIH EKSPONATIH: "Oltarček je izdelala dunajska tvrdka Moritz Mahler, ki je izdelovala najrazličnejše mašne potrebščine in cerkvene predmete, med njimi rožne vence in svetniške podobe. Sestavljen je bil iz treh delov, bogato okrašenih z umetnim zlatom, kakor vsa slava svete Cerkve. Brez domišljije namreč nisi mogel ugotoviti, kaj predstavljajo na treh delih naslikane podobe. Drži samo, da je šlo za oltarček, ki bi ga lahko tako dobro uporabljali pogani na Zambeziju ali burjatski in mongolski šamani. Kričeče pobarvan je bil videti od daleč ko barvaste tablice za ugotavljanje barvne slepote pri zaposlenih na železnici. V ospredje je silila ena sama podoba, nagec s svetniškim sijem in zelenkastim telesom ko zadek gosi, ki se že razkraja in smrdi. Temu svetniku ni nihče storil nič hudega. Nasprotno, na obeh straneh je imel po dvoje krilatih bitij, ki naj bi prikazovali angela. Gledalec pa je dobil vtis, da nagi svetnik tuli od groze spričo svoje družbe. Angeli so bili namreč prave pravljične pošasti, nekaj med krilato divjo mačko in apokaliptično prikaznijo. Protiutež tej je bila slika, ki naj bi prikazovala sveto trojico. Na golobu slikar na splošno ni mogel ničesar pokvariti. Naslikal je nekakšno ptico, ki bi bila prav tako lahko golob kakor kura leghornske pasme. Pač pa je bil bog Oče podoben razbojniku z Divjega zahoda, kakršnega pokaže ljudem kakšen napet film. Nasprotno pa je bil Sin božji vesel fant okroglega trebuščka, pokritega z nečem, kar je bilo podobno kopalnim hlačkam. Splošni vtis je spominjal na športnika. Križ v roki je držal tako elegantno, kakor da gre za teniški lopar. Kaj je predstavljala tretja slika, se sploh ni dalo uganiti. Pod sliko je bil napis : Heilege Maria, Mutter Gottes, erbarme Dich unser! (Sveta Marija, mati božja, usmili se nas!)"

POSILJEVANJE V VOJNAH: "Takšna je pač teorija, da je posiljevanje deklet druge narodnosti najboljše sredstvo proti degeneriranju. To so počenjali Švedi in Španci med tridesetletno vojno in Francozi za Napoleona, zdaj pa se bodo ravnali po njih v budjejoviškem kraju Madžari. To ne bo združeno z grobimi posilstvi. Sčasoma pojde vse gladko. Šlo bo za preprosto izmenjavo. Češki vojak bo spal z madžarskim dekletom, a uboga češka devica bo vzela k sebi madžarskega honveda. Čez nekaj stoletij pa bo za antropologe zanimivo presenečenje, zakaj so se pojavile na bregovih Malše štrleče ličnice."

GENETIKA: "To medsebojno parjenje," je pripomnil Švejk, "je sploh zanimiva zadeva. V Pragi živi zamorski natakar Kristian. Njegov oče je bil abesinski kralj, ki je v Pragi na Štvanci plesal v cirkusu. Vanj se je zaljubila neka učiteljica, ki je objavljala v Lady pesmice o pastirčkih in potočku v gozdu. Šla je z njim v hotel in z njim nečistovala, kakor je rečeno v svetem pismu. Potlej je debelo gledala, ko se ji je rodil čisto bel fantek. Da, toda že čez štirinajst dni je začel dobivati črno polt. Čez pol leta je bil črn ko njegov oče, abesinski kralj. Odšla je z njim na kliniko za kožne bolezni, da bi ji ga kako pobelili, pa so ji rekli, da ima pravo zamorsko črno polt in da ji ne morejo pomagati. Zmešalo se ji je. Po časnikih je vpraševala za nasvet, kakšno sredstvo bi pomagalo proti črni polti in zamorcem. Odpeljali so jo v praško umobolnico, zamorčka pa poslali v sirotišnico, kjer so imeli z njim veliko veselje. Pozneje se je izučil za natakarja in hodil je plesat po nočnih kavarnah. Zdaj z velikim veseljem plodi češke mulate, ki niso več tako izrazito njegove polti. Neki zdravnik, ki je zahajal v krčmo Pri vrču, nam je nekoč razlagal, da stvar le ni tako preprosta. Mulat spet plodi mulate, ki pa že imajo tako belo polt, da jih ne razločiš od belcev. Iznenada pa se ti pojavi v rodu zamorec. Mislite si takšno smolo. Oženite se z dekletom. Mrha je čisto bela, iznenada pa vam rodi zamorčka. In če je šla pred devetimi meseci brez vas v variete gledat rokoborbo, na kateri je nastopal zamorec, mislim, da bi vam ne bilo nič kaj prijetno pri srcu."

KAKO SE REŠITI VOJSKE: "Ko sem odhajal k vojakom, sem najprej najel sobo v mestu in si skušal preskrbeti revmatizem. Trikrat zapored sem se ga pošteno nasekal, potlej pa sem odšel iz mesta, sezul čevlje in legel v dežju v obcestni jarek. Nič ni pomagalo. Tedaj sem se hodil pozimi ves teden ponoči kopat v Malšo in dosegel sem ravno nasprotno. Tovariš, povem ti, da sem se utrdil tako, da sem doma, kjer sem stanoval, lahko ležal na dvorišču v snegu vso noč, ko so me domači zbudili, pa sem imel noge tople, kot da sem nosil copate. Ko bi vsaj dobil angino, pa ni bilo z mojim prizadevanjem nič. Niti piškave kapavice nisem mogel stakniti. Vsak dan sem hodil v Port-Arthur. Nekateri tovariši so že imeli vneta moda, rezali so jim mošnje, jaz pa sem bil še vedno imun. Smola, prijatelj, nekrščanska. Končno sem se nekega dne Pri roži seznanil z nekim invalidom iz Hluboke. Fant mi je rekel, naj ga ob priložnosti v nedeljo obiščem in drugi dan bom imel noge zatekle kot stope. Doma je imel iglo in brizgljo, in res sem komaj prišel iz Hluboke domov. Ta zlata duša me ni pustila na cedilu. Tako sem naposled le prišel do sklepnega revmatizma. Brž v bolnišnico - in že je bilo veselo."

ŠE POMNITE, TOVARIŠI: "Ko smo se v začetku vojne peljali v Srbijo, smo se na vsaki postaji preobjedli, tako so nas povsod gostili. Iz gosjih stegenc smo rezali režnje najboljšega mesa in igrali z njimi božji hlevček na ploščah čokolade. O Osijeku na Hrvaškem sta nam dva gospoda veterana prinesla v vagon velik kotel pečenih zajcev, pa smo bili že tako siti, da smo jima vse skupaj stresli na glavo. Po vseh progah smo kozlali iz vagonov. Korporal Matejka v našem vagonu se je tako nažrl, da smo mu morali položiti čez trebuh debelo desko in skakati po njej, kakor tlačijo ljudje zelje. Šele potem mu je odleglo in šlo iz njega gor in dol. Ko smo se peljali po Ogrski, so nam na vsaki postaji metali v vagone pečene kokoši. Od njih smo pojedli samo možgančke. V Kopoštjalvi so nam metali Madžari v vagone cele kose pečenih odojkov; neki tovariš pa je dobil v glavo celo pečeno svinjsko glavo tako, da je potem z jermenom podil tistega dobrotnika čez tire. Zato pa v Bosni nismo dobili niti vode. Pač pa smo imeli v Bosni, čeprav je bilo prepovedano, na pretek vseh vrst žganja, kar si ga je poželelo grlo, in cele potoke vina. Spominjam se, da so nas na neki postaji gospe in gospodične gostile s pivom, mi pa smo se jim v ročke poscali, da so jo jadrno popihale proč."

BOŠNJAKI: "Hodil je po celici, škripal z zobmi in vsaka druga njegova beseda je bila: 'Jebem ti dušu'."

ITALIJANI: "... Italija je lepa dežela. Nekoč sem bil v Benetkah in vem, da pravi Italijan vsakemu človeku pujs. Če se razjezi, je vsak človek v njegovih očeh 'porco maledetto'. Tudi papežu pravijo 'porco' in 'madona mia e porco', 'papa e porco'."

ŽIDI: "Elsalebn, vojaki so tepci, tvoj Nathan pa je zelo prebrisan."

MADŽARI: "Baszom az anyat, baszom az istenet, baszom a Kristus Marjat, baszom az atyadot, baszom a vilagot! (Jebem ti mater, boga, Kristusa, Marijo, očeta in ves svet!)"

MOTITI SE JE ČLOVEŠKO, MOTIJO SE TUDI MINISTRI: "Saj se vsak človek kdaj zmoti in mora se zmotiti, čimbolj o čem razmišlja. Tako se je zmotil pri nas doma neki strugar. Odklenil je s ključem podolsko cerkev, ker je mislil, da je doma, se v zakristiji sezul, misleč, da je njihova kuhinja, in legel na oltar, misleč, da je doma v postelji. Odel se je s cerkvenimi prtički s svetimi napisi, pod glavo si je položil evangelij in še druge svete knjige, da bi imel visoko vzglavje. Zjutraj ga je našel mežnar, mož pa mu je dobrodušno povedal, ko je prišel k sebi, da se je zmotil. 'Lepa pomota,' je rekel mežnar, 'zavoljo vaše pomote bomo morali dati cerkev znova posvetiti'."

O MEDNARODNI ORGANIZACIJI GOZDNIH IN POLJSKIH ŠKODLJIVCEV, SKAVTIH: "Bilo je v Midlovarih pri Zlivu onkraj Hluboka, okrajno glavarstvo Češke Budjejevice. Prav ko smo imeli tam - enaindevedesetega - vaje, so kmetje iz okolice priredili v občinskem gozdu lov na skavte, ker so se bili tam preveč razmnožili. Ujeli so tri. Najmanjši med njimi je cvilil, vreščal in tarnal, ko so ga zvezali, da mi, utrjeni vojaki, nismo mogli gledati tega prizora in smo rajši odšli. Pri zvezovanju so ti trije skavti obgrizli osem kmetov. Potem so na županstvu, kjer so jih mehčali z leskovko, priznali, da ni v okolici nobenega travnika, ki ga ne bi bili poležali, ko so se greli na soncu. Priznali so tudi, da je njiva žita, pri Ražicah, malo prej, tik pred žetvijo, po golem naključju zgorela, ko so pekli v žitu na ražnju srno, do katere so se v občinskem gozdu priplazili z noži. V njihovem brlogu v gozdu so našli nad pol kubika oglodanih kosti drobnice in divjadi, cele kupe češnjevih pečk, ogrizkov nezrelih jabolk in drugih dobrot."

RDEČI KRIŽ: "Največ kradejo pri Rdečem križu. V Brucku sem imel znanega kuharja, ki je kuhal za bolničarke v baraki. In pravil mi je, da predstojnica bolničark in glavne bolničarke pošiljajo domov cele zaboje malage in čokolade."

DRUŠTVO ANONIMNIH ALKOHOLIKOV: Stari Vejoda, palir iz Vršovic, si je vtepel v glavo, da ne bo pil nobene pijače, po kateri bi bil pijan. Popil je štamprl za na pot in jo mahnil z doma iskat brezalkoholne pijače. Najprej se je ustavil v krčmi Na postajališču. Tam je naročil firkeljček vermuta in jel skrivaj poizvedovati pri krčmarju, kaj pravzaprav abstinenti pijejo. Čisto pravilno je domneval, da je čista voda tudi za abstinente vendarle prehuda pijača. krčmar mu je pojasnil, da pijejo abstinenti sodavico, limonado, mleko, potlej pa vino brez alkohola, mrzle sadne sokove in druge brezalkoholne pijače. In staremu Vejodi so po tem pojasnilu zadišala brezalkoholna vina. Vprašal je še, ali je na svetu tudi brezalkoholno žganje. Popil ga je še firkeljček, se pomenil s krčmarjem o tem, da je res greh, če se ga človek pogosto nažre, nakar mu je krčmar rekel, da vse na svetu prenese, samo ne natreskanega človeka, ki se drugod napije, k njemu pa pride, da se strezni s steklenico sodavice, pa še kraval napravi. 'Nažri se pri meni,' je dejal krčmar, 'pa boš moj človek, drugače pa te ne poznam'. Stari Vejoda je torej popil svoj firkeljček in se napotil naprej. Primahal jo je na Karlov trg, v trgovino z vinom, kamor je tudi tu pa tam zahajal. Tam je vprašal, ali imajo brezalkoholna vina. 'Brezalkoholnjih vin nimamo, gospod Vejoda, imamo pa vermut ali šeri'. Starega Vejodo je bilo nekoliko sram, pa je popil firkeljček vermuta in firkeljček šerija. Tako je malo posedel in se seznanil tudi z nekim abstinentom. Beseda je dala besedo, popila sta še po firkeljček šerija in se naposled domenila, da ve tisti gospod za krčmo, kjer točijo brezalkoholna vina. 'Taka krčma je v Bolzanovi ulici, prideš po stopnicah dol in gramofon imajo'. Za to dobro vest je naročil stari Vejoda celo steklenico vermuta, potlej pa sta jo oba mahnila v Bolzanovo ulico, kjer greš po stopnicah dol in kjer imajo gramofon. In res so tam točili sama sadna vina, ne le brezalkoholna. Najprej sta popila vsak pol litra kosmuljinega vina, potlej po pol litra ribezljevega, in ko sta popila še po pol litra brezalkoholnega kosmuljinega vina, jima je začelo gomazeti po nogah po vseh tistih prej popitih vermutih in šerijih. Začela sta kričati, naj jima prinesejo uradno potrdilo, da sta abstinenta in če jima takoj ne prinesejo potrdila, da bosta vse, z gramofonom vred, razbila. Potlej so morali policaji oba vleči po stopnicah gor v Bolzanovo ulico. Morali so ju naložiti na policijski voz in zapreti v samico. Oba so morali obsoditi, ker sta se ga kot abstinenta nalokala."

BLONDINKE: "Ko sem stanoval v Opatoviški ulici, sem imel kamerada, Faustyna, hotelskega vratarja, bil je fant od fare, pravičen in prizadeven. Poznal je nič koliko kurb. Lahko ste prišli k njemu v hotel ob katerikoli nočni uri in mu samo rekli: 'Gospod Faustny, punco potrebujem,' pa vas je takoj vestno vprašal, ali naj bo svetlolaska ali temnolaska, manjša, večja, suha, debela, Nemka, Čehinja ali Židovka, dekle, ločena ali omožena damica, inteligentna ali brez inteligence. Pri ženskah brez inteligence je zaračunal šest krajcarjev pribitka, kajti njegovo načelo je bilo, da takšna butasta lajdra človeka bolj zabava kakor izobražena dama."