Jazzarije

Naslov nekdanje oddaje na RŠ služi za paberkovanje o minulem ljubljanskem festivalu jazza, zakaj tudi letos jazzovskih peripetij, jazzarij, ni manjkalo. Glavna kraja refleksije in igranja godb sta bila namreč dva: Metelkova z Gromko ter "uradniške" Križanke. Prvi je osmišljal drugega. O tem so časnikarska poročila o "jazzu" ob namigih na "nenačrtovano dogajanje" molčala. Prevladovala je fiksacija na Križanke. Drži ocena, da je festival pridobil občinstvo in da smo pri Plečnikovih slišali dovolj fine godbe. Takole arbitrarno in posamič: navkljub sfiženemu špilu še vedno neprekosljivo swinganje in unikaten zven adeptov Sun Rajeve Arkestre, izredno basiranje Williama Parkerja v bendu Davida S. Wara, upičeno avantpoigravanje s klišeji Anthonyja Colemana na orglah in "ninorotesknost" Italian Instabile Orchestra. Dovolj razlogov za dobro voljo organizatorja Cankarjev dom in selektorja Oliverja Belopeto. Tudi olajšanje ob množičnem navdušenju nad Di Meolovo pirotehniko in Khalilovo togo spojino arabskih modusov z jazzovkim bendom. Neprikrito, ker je zaradi rokohitreca občinstvo padlo dol pred italijanskimi muzičisti.

A skoz konkretno zvenenje jazzovskih godb, spremljajoče govore in dejanja akterjev se da izluščiti več. V tem je bil festival prireditev izgubljenih priložnosti. Iz njih sledi nekaj podukov. Jazzarije so se kar verižile ter sproti razkrivale institucionalne in miselne blokade.

Sredin mestni sprevod Sunrajevcev, med drugim tudi z vpadom v teritorij blazirancev ob Ljubljanici, je bil že zategadelj poučna skušnja vkup z nostalgijo za legendarno povorko iz 1982. Tedaj se je za Saturnovcem vila kohorta pozibavajočih in osvojila polovico Titove. Miličniki so izkazali posluh za godbe ali pa strah pred njimi. Tokrat so organizatorji "samozaščitno", antigodbeno zganjali povorko na pločnik in ubijali njeno dinamiko v kratkem pasu od Magistrata do Tromostovja. Zvedena je bila na sendvičasto reklamo za festival.

Na srečo se je isti večer odigral prvi klubski špil. Ad hoc sunrajevski kvartet je v Gromki pred razgreto publiko odigral polurni špil, se ji zahvalil za "energijo" in sproščeno podiskutiral v edinem normalnem placu za improvizirane godbe v Ljubljani. Nič manj skladatelj in dirigent Lawrence Butch Morris, ki je imel za sabo bridko izkušnjo vaje z big bendom RTV Slovenija: "Poskušam jim razložiti, da publika na koncert ne pride poslušat glasbe, marveč išče malo čarovnije."

O tem je širše občestvo izvedelo šele ob napovedovalskem posegu festivalskega "vodje projekta" Bogdana Benigarja po nastopu big benda. Pozornim je bilo jasno iz opazovanja agilnega dirigenta, slabe tretjine orkestra, ki mu je skušala zavzeto slediti ter preostalih, ki so igrali napol prestrašeni ali kot vreče krompirja bili v službi. Zavzemanje za "jazzovsko stvar" iz napovedi velja povzeti. Namreč kitarist v službi Primož Grašič je bojkotiral svoje sodelovanje z Morrisom in je preprosto spokal z vaje. Jazzarija je sovpadla s "stabilizacijskimi ukrepi" na nacionalki, saj so nekateri honorarni sodelavci Radia Slovenija, ki sukajo jazz, Benigar je naštel Braneta Rončela, Miha Zadnikarja in Marka Crnkoviča, prejeli obvestilo, da "zaradi finančne konsolidacije generalni direktor ne bo podaljšal pogodb za oddaje zunanjih sodelavcev od konca junija 2001 do konca koledarskega leta". Podpisana sta bila odgovorna urednica glasbena programa Ivanka Mulec - Ploj in glasbeni urednik II. programa Jani Kenda. Z odra je padla pobuda za podpisovanje peticije proti krnitvi radijskega jazzovskega programa. Naslednji dan je niso podpisovali. Brez pojasnila. "Izvedelo" pa se je, da je bila uredba "umaknjena", pasiv je tu res primerna oblika, in honorarcem vrnjene oddaje v programski shemi, ki bi drugače, nadvse bizarna formulacija, "tekla s povečanjem dela redno zaposlenih do konca leta, ko jo bomo skušali v okviru danih zmožnosti spet vzpostaviti na novo". Direktor radijskih programov RTVS Andrej Rot nam je pojasnil, da je tako odločil sam, saj "se da varčevati na drugih področjih". Pogoj zmanjševanja stroškov je, da "praktično poslušalci tega ne opazijo".

Dovolimo si sklepanje. Odločitev o "vrnitvi odpisanih" ni mogla biti sprejeta pred festivalskim petkom. Podpisnika urednika, če sta kolikor toliko resna, svoje prvotne odločitve nista spreminjala, čeprav bi bilo zanimivo slišati argumente, zakaj nista porezala, vzemimo, honorarca Igorja Vidmarja. V ponedeljek zvečer je "vrnjeni" Zadnikar v oddaji Mala nočna (filmska) na II. programu pošteno priznal, da s tem nima nič in zavrtel Legalize My Name. Očitno je nekdo od "porezanih" šel posamič moledovat oziroma protestirat k direktorju. Klasičen zgled nemožne kolektivne akcije v individualistični družbi, ko egoistični, narcisistični posamezniki raje poskrbijo zase, kakor da bi ravnali solidarnostno. Če so "prizadeti" na jazz festivalu s peticijo mislili resno, potem bi jo morali furati naprej in javno zastaviti par vprašanj. Direktor Rot je v "igri interesov" povlekel razumno potezo. Toda kako sploh pride do takšnega selektivnega rezanja honorarcev? Kakšno je uredniško delo, postavljanje in sprotno ocenjevanje programa, dela sodelavcev, zaposlenih urednikov in redaktorjev. Že "povečanje obsega dela" bi za marikoga pomenilo povečanje števila oddaj ali glasbenih oprem z ene na dve tedensko. Možno je vprašanje, kdo med redaktorji in honorarnimi sodelavci je, denimo, pred zagonom distribucije novic o letošnjem festivalu, vrtel prihajajoče bende in izvajalce. To bi že bil indic njihove širine, poznavanja in senzibilnosti za staro-nove godbe. Malokdo. Ne redaktor Jernej Vene, ki v Od jazza do jazza davi s "fuzijami", ne konservativni Crnkovič, ki ob komadu, v katerem čezvse doni Eric Dolphy, momlja, da sta bila John Coltrane in McCoy Tyner. Uredniki bi se navsezadnje lahko povprašali o skladni programski shemi, saj ponedeljkov večer na II. in III. programu nesorazmerno bohti od jazza: najprej Od jazza do jazza, ob pol enajstih pade Rončel V soju žarometov in sočasno okupira še TV. Za polno mero na III. programu Šekoranja takrat začenja Jazz ars.. Na II. programu zadnje tričetrt ure Zadnikar "filmsko" nočno širi v "kinsko" in implicitno opozarja, da pri godbah ne gre za estetski normativ "odložene gratifikacije". Kitarist Marc Ribot je v petek na prijateljsko priprošnjo brez oklevanja pristal na špil v prepolni, radostno vročični in pozorni Gromki. Ribot je socialno senzibilen muzičist. Ve, kako se tvorijo godbe. Začetnemu solu, "padel" je Albert Ayler, je sledila radoživa skupna igra z E.J. Rodriguezom in domačimi svobodnjaki. Ujeli so se Blaž Celarec, Žiga Golob, v enem komadu Tomaž Grom in Boštjan Gombač. Klubinja se je skorajda razpočila od navdušenja.

Ko je Ribot z bendom na sklepnem koncertu v Križankah prekoračeval prijavljeni čas prireditve in je "cankarjevce" prišla opominjat policija, so raje preprečili izvedbo dodatka. Zatajil je zgodovinski spomin, vsaj na "odklop" Breukerja ali na novorockovske peripetije, ko se je Igor Vidmar raje mukotrpno pogajal z miličniki in pridobival čas za bende. "Kubanci" bi v dodatku odigrali z Gombačem in nakazali, da je tu godbo možno prakticirati izven odtujenih institucionaliziranih centrov "Glasbe", moči in državnih financ. Četudi za ceno policijske prijave, če kajpak kdo s pozivi na peticije v skrbi za godbe misli resno. Kot je stoično modro pojasnil Butch Morris: "Jutri bom že nekje drugod, vi pa boste ostali tukaj."