Metoda empirije

"Ti, a se tebi sanja, zakaj se ščegetavčku reče ščegetavček," je vprašala Urška, ko sem stopil skozi vrata. Sedela je na enem tistih klečalnikov, ki še tako koščeno in mršavo rito spremenijo v sočno hruško.

"Nimam pojma," sem rekel in obrnil ključ v vratih, čeprav sem se tudi sam že nekajkrat trapil s tem vprašanjem. Zadeva se namreč ne zdi pretirano logična: če, na primer, s požiralnikom požiramo in z glasilkami spuščamo glasove, do sedaj še nisem opazil, da bi me katera s ščegetavčkom prav občutno ščegetala. No, saj morda me je, le občutiti je bilo vso stvar precej drugače. Tudi se ne spomnim, da bi takrat, ko so stvari prišle tako daleč, da je zlezla name in mi ga pričela prav izdatno mesiti ali pa sem jo sam razprl in ji ga zapeljal nekam v bližino maternice - no, vsaj prav daleč ne - katero prav hudo ščegetalo. Vsaj slišati ni bilo tako. Slišal in doživel sem pa že mnogokaj, od tihega ihtenja, kot da bi objokovala umrlega kanarčka, prek zamolklega, pridušenega momljanja, kot da bi se pripravljala na bruhanje, pa tja do cviljenja, kot da bi klali prašička. Da vseh stokanj, sopenj in kričanj, ki veljajo za bolj ali manj običajna in sprejemljiva, sploh ne omenjam. Ampak, še nikoli se mi ni zgodilo, da bi se katera pod menoj hahljala ali pa na meni krohotala.

No ja, spomnim se, da se je Sanja nekajkrat hihitala, ko sem se zajedel v njen ščegetavček, ga z jezikom izluščil iz njenega široko razprtega ustja in ga pričel sesljati. Aha, sem pomislil, to bo pa mogoče to, konec koncev jo le ščegeta! No, na koncu, potem ko se je nežno sesljanje prilično hitro spremenilo v divje lizanje, ki ga je Sanja ponavadi izsilila tako, da se je z vrhom svoje pičke pričela vedno močneje nabijati na moj jezik in na mojo spodnjo čeljust vobče, na koncu se je potem vedno izkazalo, da je bilo to začetno hihitanje le posledica drgnenja mojih na pol obritih lic ob njena razmaknjena stegna. Ščegetalo jo je torej drugod, ne tam kjer bi jo, po izročilu besede, moralo in ščegetalo jo je nekaj drugega, ne ščegetavček ...

No, kakorkoli že, temu se, pravzaprav, niti ni zares čuditi: z nogami hodimo, ne nogimo, z očmi gledamo, ne očimo, z nosom vohamo, ne nosimo, pa se nihče posebej ne razburja. Kaj počnemo z glavo je, na primer, sploh misterij. Mislimo? Upravljamo s telesom? Poslušamo, gledamo, vohamo in okušamo? Ali pa morda slišimo, vidimo, zavohamo in okusimo? Nenazadnje z glavo tudi jemo, ne? In kaj počnemo z rokami? Ali morda ne jemo prav z rokami? In, ali ne upravljamo s telesom prav z rokami? Skratka, zadeva je bolj zapletena kot se morda zdi na prvi pogled in ni da bi po nepotrebnem preveč brskali po njej.

"Ker sploh ni logično. Glej, če te jaz ščegetam, ti lahko potem rečeš, da sem te ščegetala. Ščegetala, razumeš, ne ščegetava! Le zakaj se stvarci potlej pravi ščegetavček in ne ščegetalček Ali pa, če me že slučajno prime in grem volit in sem torej volila, zakaj sem potlej volivka in ne volilka? Zakaj sem pa lahko bralka? Ali pa tkalka, če bi se že s tem ukvarjala? A je ščegetati in voliti morda kaj posebno vzvišenega?"

Ja, to je bila Urška. Medtem ko sem jaz takoj rinil svoj nos v njeno predreproduktivno anatomijo in v funkcionalnosti njene členitve iskal odgovor na njeno vprašanje, je ona seveda iskala semantično-pragmatično sistematičnost v absolutni poljubnosti/arbitrarnosti pravopisnih idiotizmov. Kajpak, Urška je bila študentka filozofije, ki je pripravljala diplomsko nalogo na temo Moči in morati kot metodološki problem. In jaz sem bil njen mentor. Pa nikakor ne slučajno ali po naključju, temveč po Urškini očitno skrbno pretehtani odločitvi, temelječi na uspešno opravljenem eksperimentu in povsem empiričnih dejstvih. Naj pojasnim.

Urška je prišla na zadnji izpitni rok v juliju. Takrat je bila še študentka četrtega letnika. Bilo je ogabno vroče in odurno soparno. Pravzaprav so bili tisti kabineti na Aškerčevi tako peklensko razgreti, da mi je švic v debelih, neprekinjenih sragah polzel po prsih, po hrbtu in izpod pazduh. Celo pod koleni, pa tja po mečih, vse do pet. Počutil sem se priskutno in zdelo se mi je, da smrdim kot cota, s katero so že večkrat obrisali tla, pa so jo pozabili oprati in ožeti.

Urška je prišla oblečena v eno od tistih velikanskih rut, ki jih ohlapno oviješ okrog telesa in zavežeš za vratom. Udobno, sem si mislil, ko sem opazoval, kako se je odzibala do stola. Jasno, da modrčka pod kaj takega ne moreš obleči, kaj pa hlačke, jih natakneš? Jaz jih, glede na podnebne prilike, ne bi, sem modroval sam pri sebi in se v svojem naslanjaču cedil od potu.

Urška je sedla in ruta se je tesno napela okrog njene riti. Na videz nezainteresirano in zdolgočaseno sem škilil izza svojih očal, ali se bodo pokazali obrisi hlačk, pa ni bilo nič. Le v lahno ruto čvrsto zategnjeni boki, gladko in brez gubice, tako da je poudarjeno izstopila vsa njihova hruškasta oblost.

Čeprav so bili v mojem razkuhanem stanju možgani bolj dovzetni za hermenevtiko mesa kot pa finese analitične filozofije sem priškrnil pogled, spil požirek vode in zastavil vprašanje. Splošno in zelo široko: fizično in psihično. Urška je pričela odgovarjati; govorila je zbrano in gladko in pri tem veliko gestikulirala z rokami. Kmalu sem se zalotil, da je pravzaprav sploh ne poslušam, ampak fiksiram njene pazduhe; vsakič, ko je privzdignila roki, je namreč odgrnila delček svojega poenostavljenega sarija in razkrila začetek beline svojih jošk. Pravzaprav joškic, se mi je zdelo, tistih majhnih žogic, ki med fukom kot ponorole skačejo gor in dol. Skakale so že, ko je Urška mahala z rokama, kako bi šele skakale, če bi jih privzdigovali boki, ki bi se nabijali na kurca, sem pomislil, in začutil, kako je še tista kri, kar je je bilo v možganih, ročno in ne da bi se kaj dosti mudila poniknila pod pas, široke lanene hlače, ki sem jih oblekel zaradi tropskih razmer, pa so se pričele temu ustrezno dvigati. Prekrižal sem nogi, da bi prikril nabuhlino svojega mednožja, ko je Urška, ki je še vedno zagreto odgovarjala na moje vprašanje, nepričakovano vstala, potegnila za majceno pentljico za svojim vratom in rekla:

"No, gospod profesor, a bova razmerje med fizičnim in psihičnim tudi empirično preizkusila?"

Njen ponarejeni sari je v eni potezi zdrknil na tla.

Urška je bila visoka in suha, dolgih nog in širokih, res širokih bokov, prav takšnih, za katere sem si umišljal, da so potrebni, da pičko elegantno, v celoti in brez ostanka nabiješ na kurca. Boki, ki so narejeni prav zato, da jih z obema rokama zgrabiš in z njimi pičko počasi voziš po kurcu, potem pa si jo nabiješ med noge, da zunaj ostanejo le jajca. Boki, ki omogočajo, da bedra lepo razpnemo, jih brez težav privzdignemo in si pičko privoščimo tako, kot si jo pač hočemo: počasi, gugajoče, divje, nabijajoče, ali v katerem od vmesnih odtenkov. Ja, širina bokov je brez dvoma tista, ki omogoča dober fuk. In naj se sliši še tako nenavadno, majhni boki so prej v napoto kot kaj drugega: primemo jih še lahko, veliko težje pa jih v rokah tudi zadržimo. Predvsem pa se med stegna, ki jih zamejujejo majhni boki, veliko težje zbašemo kot med boke solidnih dimenzij. In če se moramo matrati še s tem, kako sploh ostati notri, potem od veselja in radosti ne bo ostalo bogve kaj.

Urška je z vso težo stala na levi nogi, medtem ko je desno rahlo pokrčila. Kot da bi se pripravljala na štart. Med njenimi zanesljivo obokanimi stegni pa se je bliskala svetla stilizirana rozeta. Ja, Urška ni bila ena tistih žensk, katerih mednožja spominjajo na bogato poraščene in gosto zaraščene jase, tako temne in neprehodne, da si je težko predstavljati, kaj skrivajo. Priznam, vedno so me vznemirjale močno poraščene muce, temne in globoke. So kot tisti detajl na sliki, ki priklene pogled in ga ne izpusti, dokler se dlake ne razmaknejo in razkrijejo, zakaj so tam. Kaj skrivajo. Čeprav mi, po drugi strani, ni bilo nikoli povsem jasno, zakaj bi bilo sploh potrebno karkoli skrivati; zareza ženskih beder, prelom med njimi in špranja v njihovem oboku se mi je vedno zdela ena imenitnejših iznajdb anatomije. Še zlasti, ko me je dobila v precep in sem se lahko poglobil v finese njene arhitektonike.

No, Urška sploh ni imela take, mogočno bohotne in bujno prikrite. Njena svetlo porasla pičkica je bolj spominjala na stiliziran ornament, na ozadje, nežno posuto z drobnimi dlačicami, ki je prehajalo v močnejšo in mnogo bolj poudarjeno obrobo. Nekakšno štukaturo, umetelni poudarek, ki je vrzel med ustnami le še poudaril, namesto da bi jo skril. Ki je zastrto nabreklino med nogami izpostavil in poudaril, da je razprta, odprta. Seveda le toliko, da je to moč opaziti, diskretno, ravno prav, da s svojo izpostavljeno drugačnostjo ponovno ujame pogled. In kurca.

Ko je zlezel vanjo, se je Urškina rozeta sklenila okoli njega kot prstan. Odločno in razločno, da je bilo jasno videti, kje se končujem jaz in začenja ona. Sedela je na robu moje pisalne mize, z eno roko oprta na Searlovo Intentionality, z drugo pa na še nezagovorjeno doktorsko disertacijo o sociologiji pri Platonu. Stal sem nad njo in spoznavajoče božal njena rebra, ki so prosevala skozi kožo. Bila je suha, res suha. Tako suha, da so se vsakič, ko me je stisnila vase, izstopajoče napele vse mišice, od stegen, ki so me požirala, pa tja do vratu, ki je v usta pošiljal glasove, še najbolj spominjajoče na izmenjujoče se zvoke napora in olajšanja po njem. Ta izsiljena melodija, ki je sprva še najbolj spominjala na pridušeno ječanje in mrmranje, je v trenutku spremenila register, ko sem z jezikom zakrožil po njenih napetih in izbočenih bradavičkah. Zakričala je kot bi ji na nogo padel dvajsetkilski kviht, me s stegni in meči priklenila v primež, z jezikom pa zajedla v uho in zešepetala:

"Ja, to, to!"

Smešno, ne, kako se vokabular v nekaterih situacijah radikalno skrči in omeji. Pa mimika in gestika tudi. Bolj ko sem grizljal njene bradavičke in pri tem nabijal v njeno ornamentirano pičko, bolj divje je Urška vozila svojo rit po prešvicani pisalni mizi gor in dol, da bi lahko dobila več in globlje. In vsakič, ko sem jo privzdignil na njenem ščegetavčku, je spustila glasen vzdih olajšanja, nekako tako, kot kadar po silni žeji odpijemo prvi požirek piva.

In res je imela čisto majcene joškice. Ne ravno, kot da bi veter nalahno privzdignil kožo, ampak za dah večje, ko se koža že napne in naguba in še najbolj spominja na šivalne blazinice, v katere zatikamo šivanke in bucike. Ritem fuka ju je spravil v frenetično nihanje, skorajda trzanje, pri čemer pa velikost ni dovoljevala, da bi opisovali lepe, elegantne kroge, ampak sta se zaganjali gor in dol kot ujeti živalci, ki hočeta na prosto. Pravzaprav je tistega vročega julijskega popoldneva trzalo in se napenjalo celotno Urškino telo, suho in prosojno, kot da bi kožo napel tesno na omišičeni skelet. Vsakič, ko sem se zagnal vanjo, in me je pričakala vroča in spolzka, se je njeno telo v krču napelo, in izstopila je sleherna mišica, ki jo je imela. Vsakič, ko mi je z za ritjo sklenjenimi nogami pomagala, da sem izginil globlje v njej, se je napela kot struna, zatrepetala in me ob glasnem kriku spustila iz sebe, da bi jo lahko ponovno, še bolj grobo, nasadil.

Kako drugačen je ta fuk od fukanja Sandre ali Pije sem pomislil, ko sem vedno bolj divje nabijal to našponano, zdaj vbočeno zdaj izbočeno telo, ki je drhtelo kot ena sama prekurjena mišica; zibanje v njunih radodarnih oblinah in širokih krivinah je bilo kot valovanje morja in utapljanje v globinah mehkega tkiva. Počasno, postopno in stopnjevito, kot vožnja z barko na odprto morje. Urška je bila nekaj čisto drugega: razdražena žival, prestradana in agresivna, ki hlastno in sunkovito, surovo in brutalno streže svoji vaginalni praznini.

Poznopopoldansko sonce je padalo na njene majhne joškice, ki so se bleščale v navalu potu, njen napenjajoči se trebuh se je kopal v znoju in švic med nogami nama je omogočal, da sva minimizirala napor, ki je potreben, da kurac razklene pičko in zdrvi vanjo. Urškina premočena bedra so hitro drsela ob mojih in moja so le skozi lepljivi film polzečega švica čutila njena. Počasi sem dobil občutek, da ne lezem le v njeno pičko, ampak v njo samo. Da se moja stegna vdirajo v njena, njena pa vraščajo v moja, da naju je ta znojno prešvicani pot povezal v peklensko štanco, ki ne rabi odmora.

Nenadoma sem med nogami začutil lahen vetrc, svežino in hlad, kot da bi me kdo pahljal po jajcih in mi z vlažno brisačo otiral švic z načetih stegen. Urška je namreč sunkovito razklenila nogi, ki sta me vkleščali v njeno puhteče mednožje, ju z dlanema zgrabila tik pod koleni, prižela k sebi, kot da bi hotela narediti preval nazaj, in ju potegnila močno narazen.

"Z jezikom!," je skoraj zagrgrala in z že tresočimi rokami razpirala pot vase.

Zdaj je v celoti ležala na mizi, na hrbtu, v zmedi seminarskih nalog, osnutkov predavanj in na pol odprtih knjig. Njena pičkica, ki se je med svetlimi dlačicami sprva pobliskavala v barvi zorečih malin, je zdaj zijala vame široko odprta, višnjevo zamolkla, drhteča in utripajoča kot riba, ki se je nepričakovano znašla na suhem. Sklonil sem se, z jezikom podprl njenega ščegetavčka, ki je v tistem trenutku še najbolj spominjal na neučakanega kačjega pastirja, izgubljenega na prezrelih sadežih, in z ustnicami rahlo potegnil vase. Čisto nežno, kot bi po slamici odpil prvi požirek iz prepolnega kozarca.

Že ob hrapavem dotiku jezika sta Urški nogi ušli iz rok, silovito tlesknili ob moja lica in jih prikovali medse. Ko pa sem njen mali ščegetavček posesal vase je divje zakričala, se mi s stopali najprej oprla na rame, ju nato sklenila za vratom, se oprla še na komolce in mi s svojim skoraj utekočinjenim mednožjem povsem zaprla usta. Zgrabil sem jo za ritnici, da bi jo lažje obdržal v ustih, potem pa sem jo sesal in sesljal, dokler nisem začutil, da pritisk okoli mojega vratu popušča, da se boki sesedajo v moje dlani in da se Urškino živalsko rjovenje počasi umirja v izčrpano sopenje.

Ko mi je kako minuto za tem lačno spraznila še nabita jajca, nabrekla in otekla in na robu agonije, mi je povedala, da je to to. To? Ja, da je lahko mentor diplomske naloge, ki se ukvarja s tem, kaj moremo in kaj moramo samo nekdo, ki tisto, kar more, tudi mora. In če čuti, da nekaj mora, to tudi more.

Tako sem postal njen mentor.