Manjkata med in mleko
Dejan Košir, vrhunski slovenski snowboarder
© Igor Škafar
Prve korake ste delali na smučeh, ne na boardu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
© Igor Škafar
Prve korake ste delali na smučeh, ne na boardu.
Ker prihajam iz Kranjske Gore, iz vasi, kjer so smučali skoraj vsi otroci, je bilo logično, da so tudi naju z bratom starši vpisali v smučarski klub, kjer sem v mladosti celo tekmoval. Bil sem občinski prvak in v pionirskih časih srednje dober tekmovalec s kar dobro tehniko. Pri štirinajstih letih pa sem postal nekoliko len. Kot vsakemu pubertetniku se je tudi meni malo 'mešalo' in sem smučarijo opustil. Hkrati sem rad deskal na vodi in tako sem med prebiranjem športnih revij zasledil snowboard. Zdelo se mi je, da spada v moj okoliš. Želel sem poskusiti. Na začetku samo za zabavo, kasneje resno. Zdaj deskam že šestnajst let, tekmujem pa zadnjih enajst let.
Toda uspelo vam je šele po desetih letih.
Kaj pa je uspeh?
Če ne drugega, vsaj to, da so vas zdaj vsi opazili.
Dobre rezultate dosegam že šest let. Vsaj šestkrat na sezono sem se uvrstil med prvih petnajst v svetovnem pokalu. Nisem pa tisti, ki bi dosežke lahko predstavljal javnosti. Ne jemljite osebno, ampak to delate vi, novinarji. To, da me je javnost spoznala šele zdaj, je torej krivda novinarjev.
Razkrili ste, da vaši uspehi niso presenečenje, ker ste jih, glede na vloženi trud, upravičeno pričakovali, a tega niste želeli obešati na veliki zvon.
Sem tip človeka, ki rad dela. Tako so me naučili in verjamem, da trdo delo prinaša dobre rezultate, zato o tem ni treba posebej govoriti. Raje kaj naredim, kot govorim.
Paralelni veleslalom je za večino neznanka.
Sam tekmujem v vseh alpskih disciplinah, te pa se skozi tekmovalne sezone spreminjajo. Za zdaj imamo v programu svetovnega pokala tri discipline: paralelni slalom, paralelni veleslalom in single veleslalom. V pravilniku FIS obstajajo še druge discipline, a jih v tej sezoni ni. To je malce zapleteno. Paralelni slalom se rangira po svoje, paralelni veleslalom po svoje, enojni single veleslalom pa je letos priključen paralelnemu veleslalomu. Imamo trinajst tekem v paralelnem veleslalomu in en navaden single veleslalom. Skupaj torej štirinajst tekem, ki štejejo za skupni paralelni razred. Osem tekem smo že izpeljali.
Trenirate z veseljem?
Držim se treninga, ki mi ga predpišejo trenerji. Vnašam pa tudi kakšne novitete, rad počnem kakšne neumnosti, recimo nabiranje gozdnih sadežev v hribih. Delam kilometre in treniram. Letos sem veliko treniral s tekom po gorah in kar nekajkrat se mi je pripetilo, da sem stopil v kravji drek, šorto.
Kako se spoprijemate z dopingom?
Pred kratkim sem slišal za en primer v snowboardu, sam pa takih izkušenj nimam. Naš šport je še mlad in nedolžen. Vseeno sem glede tega previden. Pred leti sem imel težave z nosom in takrat so mi povedali, da lahko celo spreji, zdravila za nos, vsebujejo snovi, ki veljajo za doping. Nevede lahko kaj spraviš vase. Sicer pa so moj doping domača krača in domače čompe.
Prehrana vam ne povzroča preglavic?
Jem večinoma vse. Edino prave masti, v zrezku denimo, ne maram. Čeprav v Ameriki načrtno izbiram full fat izdelke.
Zakaj?
Ker imajo edino ti še nekaj okusa.
Drži, da ste sami skonstruirali svoj board?
V bistvu sem kolegu, ki izdeluje boarde, povedal svoje želje, nekatere detajle, ki so zame pomembni, on je to združil s svojim znanjem in izdelal desko.
Je tako popravljanje opreme običajno?
Za druge snowboarderje ne vem. Mislim pa, da je to podobno pri vseh športih. Tekmovalci, ki sodelujejo z mehaniki, dosegajo boljše rezultate. Michael Schumacher pozna vsak vijak svojega avtomobila.
O sponzorjih menda najraje govorite. Jih je težko pritegniti?
Ne, pri nas se cedita med in mleko, vse je v najlepšem redu ...
Neka boarderka je v znak protesta, ker ni dobila sponzorskih sredstev, čez drn in strn spustila v spodnjem perilu. Bi jo ponovili?
Mogoče...Upam, da je potem dobila vsaj dobrega sponzorja za spodnje perilo. Zamisel se mi zdi izvirna.
Deskanje na snegu se zdi, vsaj na začetku, precej nevaren šport.
Poškodbe so manjše, še najbolj trpi križ. To je edina večja poškodba, ki sem jo imel; bilo je pred šestimi leti, takrat sem se premikal kot sedemdesetletnik. Z vztrajnostjo mi jo je uspelo sanirati. Sicer pa je vsakemu začetniku najbolj tuje to, da stojiš z nogami privezan na površino. Deskanje spremljajo predvsem padci na roke in zadnjico.
Za sprostitev še smučate?
V zadnjih desetih letih sem smučal le dvakrat. Preizkusil sem carving smuči. Rad smučam, a nimam časa.
Z drugimi boarderji ste prijatelji?
Seveda. V začetku vsakega človeka sprejmem kot prijatelja. Nobenih predsodkov nimam. Imam pa svoje meje.
Kljub temu vas primerjanje z drugimi športniki moti?
Ravno v tem je štos. Zame je pomemben jutrišnji dan. Kar je bilo včeraj, je mimo. Ne počivam na lovorikah. Sem navaden športnik, navaden človek, zato primerjav ne maram. Vse se enkrat konča. Kratkoročno bom verjetno tekmoval le še kakšno leto, najdlje do leta 2006. Sicer pa nikoli ne reci nikoli.
Zdaj so vaše misli verjetno usmerjene v Salt Lake City?
To pa bodo povedali tisti, ki izbirajo olimpijsko reprezentanco. Norme imam izpolnjene. Smučarska zveza dela tako, kot misli, da je prav, in če imajo pravo strategijo, bo to pokazal čas.
Se vam zdi, da delajo prav?
To vam bom z veseljem povedal v začetku druge sezone.
Kaj bi se po vašem lahko naredilo, a se ne naredi?
Ljudje, ki delajo v športu, bi lahko bili bolj odprti, tako kot so za nove stvari odprti v tujini, zlasti v Ameriki. Če novo stvar sprejmeš hitro, si tudi ti hitrejši in s tem na neki način boljši. Športni delavci in novinarji bi s tem lahko profitirali.