Tatu niže od pasu

Tetoviranje je definitivno in. Tega seveda ne trdim zaradi trenda na slovenski estradi, ko vsak drugi še tako benigen muzikant med svoje rime vtakne besedico tatu, pri čemer, roko na srce, prvoborci Big Foot Mama zaenkrat ostajajo brez resne konkurence, še posebej takrat, ko so podloženi s tistim jebozovnim spotom. O vsesplošni priljubljenosti tetoviranja med Slovenci sklepam po naključju, katerega logična posledica je pričujoči zapis. Namreč, istega dne, ko me je redakcijski kolega Elvis opozoril, da je takorekoč pod mojim oknom v Šiški pognal Rein Art Tattoo, še svež studio za permanentno poslikavo kože, me je poklical Rudolf Bin Laden ("Če gre v Kočevju karkoli narobe, najprej pridejo k meni," za neposvečene interpretira svoj udarni vzdevek), kočevski ajatola alternative, subkulturni diverzant, prosti radikal in ortodoksni skirokorovec. Slednje kakopak po stripovskem underground magazinu Skirocore, ki je trenutno na čakanju, v bližnji prihodnosti pa naj bi doživel korenito celostno prenovo in vsebinski preporod. Med izmenjavo informacij je prišlo na dan, da v Kočevju ordinira tatuator, ki baje totalno rastura. Hm, slišal sem že za mnoge ateljeje, ki se širom po domovini ukvarjajo s tetoviranjem, a, bogme, za kočevskega še nikoli. Da ne gre za atelje, je pojasnil Rudi, ampak za tipčka, ki je čisti samouk in ima pravkar v obdelavi eno od njegovih dobrih znank. Ee, v obdelavi? Ja, punca si je omislila večjo trajno tetovažo na najbolj intimnih delih. Aha, pa misli, da bi bila umetnik in njegov model pripravljena kaj povedati zvedavemu novinarju oziroma bi pustila, da jima radovedni fotograf gleda pod prste - in še kam - ter pri tem občasno pritisne na sprožilec? Šur, samo če ne bomo objavili njenega obraza in identitete. Zmenjeno. Poklical sem Boruta, Borut je zakurblal kadetta in že sva letela v smeri Kočevja.

Domača obrt

Igle in iglice, tiste votle, ki pod kožo ali v krvni obtok puščajo svojo vsebino, še toliko bolj, mi že od nekdaj delujejo nekolikanj fobično. Performans, ki sva se ga namenila dokumentirati s Krajncem, bo torej neka vrsta terapije. Vsaj zame, ki bom zaradi prej omenjenih pomislekov lastno kožo najbrž za zmeraj prikrajšal lišpa v obliki trajnega umetniškega dela. Zategadelj me ljudje, ki si z vrezovanjem in vbadanjem pod kožo vnašajo obstojne barve, še toliko bolj zanimajo. "Mislim, da sva tu," je rekel Borut in parkiral pred vhodom spokojno predmestne vrstne hiše. Če nama na vrhu stopnic ne bi mahal poba v ledrastem motorističnem džekiju in rumeni majici z napisom Skirocore, bi Borutu rekel, da je zagotovo zgrešil ulico in naslov. "Robert," se je predstavil, "čeprav me vsi kličejo Turko."

Pospremil naju je v majhno delovno sobico, kjer je na pisalnih mizah poleg računalnika, skenerja, cedeja, cedejk, lončnic in gore strokovne literature s skupnim imenovalcem tattoo ždelo nekaj kosov meni popolnoma neznane opreme. Lažem, namizni sterilizator in tisto iglo, ki brenči s podobno histerično frekvenco kot zobozdravniški svedri, služi pa za podkožno vbrizgavanje barve, sem prepoznal. Za rožami se je razprostirala črna rjuha z napisom R.I.P. "Moj bivši bend," pove Turko. "Metal. Rahlo progresiven, vendar nič ekstremnega."

Na nasprotni steni je visela reprodukcija Zadnje večerje, prekrita s fotografijami, zataknjenimi za okvir. Svetovne lokacije, tatuatorski motivi, utrinki z živih nastopov benda. Še preden je Borut odložil torbo z objektivi in sem preveril baterije v diktafonu, je na vrata potrkala prijazna gospa mama in postregla s kavo. Tisto pravo, turško, črno kot zlodej in sladko kot ukradeni poljub, sem nekoč slišal v hollywoodskem filmu. "A šnopsa pa ne bosta?" se je začudil najin gostitelj. Eee, Borut vozi, jaz pa... nič, jaz pa ga bom, sem izdavil, ker sem bil kar nekam tremozen, nedvomno bolj kot bodoča "obdelovanka", nasmejana punca v sivem plašču, ki jo je nenehno prekinjal mobi. Turkova mama je prinesla tri kapseljne s prijetno mehkim vinjakom. Za vsak slučaj, če bi se kdo premislil. "Sterilizator, barve, igle in dve mašinci. Osnovna oprema. Vse je iz uvoza. Pri nas še zdaleč ni kakšnih specializiranih trgovin s tovrstno robo. Znajti se moraš. Ker delam samo z visoko kvalitetno opremo, vse potrebno večinoma naročam prek interneta. Iz Anglije, točneje iz Birminghama. Pri nas kupujem samo potrošni material, od razkužilnih in antiseptičnih sredstev, do gumijastih rokavic, gaz in mazil za mehčanje kože ter za pomiritev morebitnih vnetij." Turko pravi, da mu je bila pri zagonu v veliko pomoč žena, ki je iz stroke. "V Ljubljani je zaposlena kot medicinska sestra. Poleg strokovnih nasvetov mi pomaga nabavljati informativno gradivo, recimo brezplačne letake, ki jih delijo zdravstvene ustanove in s katerimi opozarjajo na nevarnost hepatitisa, aidsa in podobnih nadlog, ki so iz tetoviranja naredile bavbav, šport za ekstremiste."

Turko se s tetoviranjem intenzivno ukvarja že dve leti. Amatersko. "Amatersko se sliši nekam slabšalno, mar ne. Raje bi rekel ljubiteljsko. Da sem sploh lahko začel, sem moral vložiti več kot 4000 mark." Od nekdaj je imel žilico za risanje, kar je razvidno iz skic, risbic, lastnih osnutkov in portretov po naročilu, ki ležijo vsevprek. "Zadnjič se je pri meni oglasila neka ženska in mi prinesla fotografijo svojega sina. Hoče, da zrišem njegov portret in ji ga vtetoviram na ramo." Tudi službo domovini pod proslulo JLA si je lajšal z urejanjem in opremljanjem kasarniškega stenčasa, tako imenovanih zidnih novin. Umetniki so imeli v enoumni JLA poseben status. Kot občutljive duše so bili deležni blažjega tretmana. Ampak, je povpraševanje res tolikšno, da si lahko v Kočevju omisliš lasten studio za tetoviranje? "Studio šele pride. V dveh letih sem naredil preko dvesto tatujev. Kar po mojem pomeni, da sta povpraševanje in ponudba usklajena. Trenutno se ukvarjam izkjučno s tetoviranjem in zaenkrat se ne vidim iz dela." Pove, da je po izobrazbi trgovec in bivši prodajalec v mesnici. "Zdaj mi teče pripravniška doba, ha ha. Sprva sem vadil na samem sebi, potem na najboljših prijateljih in znancih, ki mi zaupajo. Tistih prvih, začetniških vbodov in potez, s katerimi dobiš občutek, kako stvar poteka v praksi, pa je bila deležna svinjska koža." Kakšna koža? "Svinjska koža. Zdaj se vsi delajo norca, vendar vsi profesionalci začnejo tako."

Kar nekaj intimnih ženskih predelov že nosi podpis v obliki njegovih izvirnih dizajnov, medtem ko je moških, ki so si pripravljeni z barvnimi iglicami prešpikati svoj ponos, bolj malo. "Še nihče se ni oglasil s takimi zahtevami. Verjetno smo fantje bolj sramežljivi in boječi. Pa tudi bolečino menda moški slabše prenašamo kot ženske. Začnemo?" Okej, pa začnimo.

Operacija bogomolka

Kandidatka za artistično torturo je odložila plašč. Če odštejem črn pulover in tiste rajcig najlonke z izrezi na bokih in v mednožju, pod plaščem, ki ji je prej dajal nekam zadržan videz, na sebi ni imela ničesar drugega. S Turkom sta delovno sobo v dveh, treh potezah spremenila v atelje. Punca je sedla v naslanjač in razširila noge. Z vrha venerinega grička nas je srepo pogledala strupeno zelena bogomolkina glava, ki jo je Turko vtetoviral na predhodnih dveh seansah v skupnem trajanju skoraj tri ure. V naslednjih treh urah bo mojster finiširal svojo kreacijo in dotetoviral še dve kosmati nogi, ki bosta vsaka s svoje strani oklepali vhod v nožnico. In zakaj ravno bogomolka? "Posebnost bogomolk je, da požrejo samce, ko jih oplodijo," je pojasnila lepotna mučenica. In ta zverina, vtetovirana na točno določenem mestu ženskega telesa, potemtakem ne more biti drugega kot svarilo. "Ali pa vabilo."

Borut je našpičil objektive, Turko preveril, če ima vse pri roki, si nataknil kirurške rokavice, sedel punci v korak in se lotil zaljšanja vulve, ki bo z novim dizajnom odbila marsikaterega cagavega snubca in omehčala marsikaterega naključnega obiskovalca, če me razumete. Po obdelavi kože z antiseptikom je sledilo vazelinsko maziljenje, da bo igla lažje prodirala v kožo. Hm, šarjenje po intimnih predelih, pa čeprav z umetniškim cijem, je sila delikaten posel. Z več plati. Hočem reči, ali te kaj... "Seveda me. Kot moškega vsekakor." Presežna vrednost poklica. "Prej dodatna bolečina," je komentiral Borut. Za umetnika, se razume. "Že, ampak če se skuliraš in osredotočiš na posel, te pregrešne misli kaj hitro minejo."

S kopirnim svinčnikom zriše stilizirani nogici na prosojni papir in dizajn prenese na velike sramne ustnice. "Obstaja tudi tako imenovana free hand tehnika, ko greš z iglo direktno na kožo. Samo če takrat zajebeš, ni več poti nazaj. Stranka ti mora hudičevo zaupati, ti pa moraš biti hudičevo dober risar, da izbereš to varianto. Jaz hočem, da si predhodno ogledajo, kakšna bo podoba v končni fazi." Sodeč po njegovi praksi je najbolj priljubljen motiv tiger v vseh možnih detajlih in pozah. "Skupina fantov iz bližnje vasi se je odločila, da se bodo potetovirali s tigri, in jaz sem pač ustregel njihovim željam."

In potem je igla zapela. Modra barva obrisov kopirnega svinčnika je postajala črna. Temna sled je mestoma zakrvavela, kar pa umetnika ni zmedlo. Rano je obrisal z antiseptično gazo in nadaljeval. Pedantno in predano. "Tukaj malo boli," je po kake pol ure potarnala obdelovanka. "Vem. Koža je tu zelo mehka in malo bolj moram pritisniti." Bogomolki je zlagoma rasla desna nogica. Ki ji bo treba dodati še levo. In obe pobarvati v zeleno. Punca pove, da vibracije v bližini ščegetavčka povzročajo ugodje, nižje, ob nožnični odprtini, pa pikanje vse bolj boli. "Včasih se pojavi alergija na barvo. Vsaka koža namreč reagira drugače, vsaka se drugače celi. Sam kakih ekstremnejših reakcij še nisem imel prilike videti. Ne glede na to pa vsakemu kandidatu za tetovažo toplo priporočam, naj obišče dermatologa, posluša njegovo mnenje, naredi test in v celoti upošteva njegove nasvete."

Po uri brnenja in mikroskopskega šivanja je bilo jasno, da bogomolka v tej seansi ne bo dokončana. Bolečina je postajala vse bolj nadležna in punca je naposled popustila. "Robert, mislim, da bova morala nadaljevati prihodnjič. Preveč me boli." Turko je rekel, naj še za minutko, dve stisne zobe, da dokonča obris s črno barvo, in da bosta z barvanjem nadaljevala čez štirinajst dni, ko se bo koža popolnoma zacelila. "Ko je postopek končan, obdelano kožo namažeš s kakšno zdravilno kremo, denimo z ognjičevo mastjo, ki je na voljo v vsaki bolje založeni drogeriji in učinkuje zelo blagodejno, ter svežo tetovažo prekriješ s sterilno gazo. Na intimnih delih moraš biti pozoren še toliko bolj, saj lahko zaradi umazanih hlačk hitro pride do infekcije. To je šele zoprno."

Igla je utihnila in s Krajncem sva si vidno oddahnila. Ker je njegov kapselj še zmeraj hlapel na pladnju, sem ga pač ruknil jaz.