Za prgišče oskarjev

Halle Berry, nekdanja manekenka in misica, se je počutila kot zgodovina, ko je Russell Crowe oznanil, da je dobila Oskarja za vlogo strte in potrte žene na smrt obsojenega Afro-Američana, ki se v filmu Monster's Ball zaljubi v rasističnega policaja. In ker je s tem postala sploh prva Afro-Američanka v zgodovini sveta, ki je snela to trofejo, Oskarja za glavno žensko vlogo, se je potem tudi obnašala kot zgodovina, bolje rečeno - kot zgodovinska osebnost. Od nje je kar teklo. Tresla se je, krčevito ihtela, hlipala, ječala, stokala, lovila sapo, se onesveščala, hreščala, cvrčala. Kot bojler pred eksplozijo. Okej, kot Julia Roberts lani. V isti kategoriji. In kot Gwyneth Paltrow pred nekaj leti. Ja, v isti kategoriji. Le da Julia in Gwyneth nista imeli razloga, da bi se počutili kot zgodovinski osebnosti, heh, kakor ga tudi ne bi imele ostale štiri nominiranke, Judi Dench, Nicole Kidman, Sissy Spacek in Renee Zellweger, če bi zmagale. Halle ga je imela. "Ta trenutek je večji od mene... To je trenutek za Dorothy Dandridge, Leno Horne, Diahann Carroll... To je trenutek za ženske, ki so mi stale ob strani... za Jado Pinkett, Angelo Bassett in Vivico Fox... in za vse brezimne temnopolte ženske, ki imajo odslej priložnost, ker so se vrata nocoj odprla... Zelo sem počaščena in hvala Akademiji, ker me je izbrala za nosilko."

Ni kaj, Halle Berry je tam - na odru nove Kodakove dvorane, sicer žepu orjaškega nakupovalnega centra - stala kot cesarica, hja, v prozornem oblačilu, neke sorte nadaljevanju njene bajno plačane topless ekshibicije iz filma Operacija Mečarica, toda nobenega dvoma ni bilo, da se zaveda svoje zgodovinske dimenzije. Lepo je videti ljudi, ki se zavedajo, da stojijo sredi zgodovine, tako rekoč v njenem trebuhu... ee, bojlerju, in da samo zgodovino pravzaprav delajo... v tistem trenutku... na licu mesta. H'woodski filmi so polni takih likov. Spomnite se le Forresta Gumpa - vedno je tam, kjer se dela zgodovino. Kul, ne. Hamlet za razliko ni nikoli izgledal kot lik, ki se zaveda, da stoji sredi zgodovine. Tisti, ki so ga igrali, pač. Vedno. Halle Berry je izgledala kot Forrest Gump, ki igra Hamleta. Kot služabnica zgodovine z erekcijo. Kot zgodovina sredi hudo spontanega samovžiga. Iskreno rečeno, izgledala je kot črnka v Južnoafriški republiki leta 1982... kot prvi črnec, ki je zaigral v ameriški bejzbolski ligi... kot prvi črnec, ki se je vpisal v belo šolo... kot Martin Luther King na protestnem maršu od Selme do Montgomeryja, glavnega mesta rasistične Alabame.

Ponovno vstajenje Martina Lutherja Kinga

Vsekakor: njen patos je bil patos igralke, ki je premagala apartheid in presegla rasne bariere. Njena zmaga je bila nadaljevanje boja za državljanske pravice, nadaljevanje boja proti rasni segregaciji, nadaljevanje boja za volilno pravico črncev, ki se je prepletlo z nadaljevanjem boja za enakopravno zastopanost črncev v h'woodskih filmih in nadaljevanjem boja za enakopravno zastopanost črncev med oskarjevci in nominiranci. Oba boja - boj za državljanske pravice in boj za enakopravno zastopanost črncev v showbizu - sta kakopak že stara. Specifično, začela sta se že v šestdesetih. Halle Berry je s svojo reakcijo, s svojo šokiranostjo in svojim govorom potrdila, da oba boja še vedno trajata, da je Amerika še vedno v vojni s sabo in da še vedno ni presegla diskriminacijskih predsodkov, ki so jo razganjali, delili in morili že v šestdesetih. Kar je tragično in obenem ironično, zlasti če pomislite, da je šlo to sporočilo v svet prav v času, ko se Busheva administracija na vse pretege trudi, da bi v svet poslala sliko konstruktivne, enotne, združene, nerazklane, brezkonfliktne Amerike - sliko politično, socialno in rasno integrirane in enakopravne skupnosti, v kateri je ločevanje ljudi na osnovi vere in barve kože le še stvar daljne, davne, muzejske preteklosti.

No, da bi bil rasni razkol še bolj na dlani, je kot satirična aktivistka boja za državljanske pravice črncev med svojim moderiranjem prireditve vseskozi nastopala tudi Whoopi Goldberg, "original Sexy Beast", druga Afro-Američanka, ki je dobila Oskarja za stransko žensko vlogo (Duh, 1991). Ko je skušala avditorij spomniti na divjo, agresivno, umazano predoskarjevsko kampanjo in predvsem na udarce, ki jih je fasal Čudoviti um, sicer eden izmed najslabših zmagovalnih filmov vseh časov, je rekla: "Letos se je zmetalo toliko blata, da vsi nominiranci izgledajo kot črnci." Šur, med nominiranci sta bila tudi Denzel Washington (Dan za trening) in Will Smith (Ali), kar pomeni, da je bilo med nominiranci - glede na prejšnja leta - res ogromno temnopoltih. Whoopi se je upravičeno zazdelo, da je letos vse črno. Ko je skušala malce zbosti Altmanov Gosford Park, ki je bil nominiran za najboljši film (in ki so ga desničarji križali, ker je Altman v nekem intervjuju rekel, da se sramuje Busha), je rekla: "V tem filmu je petnajst služkinj, butlerjev, kuharic in šoferjev, toda niti eden izmed njih ni temnopolt." Točno, reči je hotela: glej, no, kako se je svet na lepem spremenil - črnci so še včeraj igrali le butlerje, služkinje, kuharice in šoferje. In ko je med prezentiranjem Gospodarja prstanov kazala svojo boso, kosmato "hobitsko" nogo, je dodala: "Jasno, ne spomnite se me iz Gospodarja prstanov - četudi traja tri ure in pol in četudi je del trilogije, v njem ni bilo prostora za temnopoltega hobita. Ali blobita, kot so nam izvirno rekli. Prihajamo iz geta Srednje zemlje, toda bojimo se ga zapustiti."

Tudi sama Akademija je skušala z rekordno dolgo podelitvijo Oskarjev v svet poslati sliko konstruktivne, enotne, nedeljene in nedeljive Amerike, v kateri ni več prostora za rasno diskriminacijo, toda ta slika je bila pretirano shizofrena in obenem shizofreno pretirana. Pazite: na eni strani se je vil boj za državljanske pravice, boj za enakopravno zastopanost črncev v h'woodskih filmih in igri za Oskarje, ki so ga podžigale bodice Whoopi Goldberg - na drugi strani pa so bili temnopolti igralci in igralke, ki jih je Akademija dobesedno zasula z Oskarji. Kot rečeno, Oskarja za glavno žensko vlogo je dobila Halle Berry, četudi ne "čista" črnka (njena mama je belka). Oskarja za glavno moško vlogo je dobil Denzel Washington (cinični, umazani, morilski, skorumpirani "trener"), šele drugi temnopolti igralec s tovrstnim Oskarjem, ki pa enega Oskarja že ima, četudi le tistega manjšega, za stransko vlogo (Vojna za slavo, 1990). In seveda, Sidney Poitier je dobil častnega Oskarja: "za njegove izredne nastope, za njegovo enkratno prezenco na filmskem platnu in za dostojanstveno, elegantno, inteligentno predstavljanje filmske industrije širom sveta." Denzel je dahnil le: "Štirideset let že lovim Sidneyja - in kaj se potem zgodi? Isti večer dajo Oskarja tudi njemu."

Kaj če bi osem milijonov črncev brcnilo svoje televizorje?

Sidney Poitier je bil kakopak prvi temnopolti igralec, ki je dobil Oskarja za glavno moško vlogo - 13. aprila 1964. Za leto 1963, se razume. Film Lilies of the Field, ki je Poitieru prinesel to prelomno trofejo, ni bil prelomen. Daleč od tega. Danes je povsem pozabljen, kar pa ne pomeni, da ni bil oskarjevski material: Poitier je igral vagabunda, ki sredi arizonske puščave nabaše na nemške nune in jim zgradi kapelo. Humanistični soap pač, poln sporočil o bratstvu in enotnosti. Kot velikega favorita so kakopak rinili mamutsko Kleopatro, ki pa ji je na prste povsem nepričakovano stopil Tom Jones. Kar je bolelo: Tom Jones namreč ni bil h'woodski, ameriški, ampak britanski. Na lepem je začel dobivati nagrade. Na lepem je postal hit. In na lepem je veljal za glavnega favorita. Bolje rečeno - vsi so ga že videli z Oskarjem. Medijske dušebrižnike, mnenjske voditelje in filmske kolumniste je v hipu zgrabila taka panika, da so udarili z zelo histerično negativno kampanjo: Toma Jonesa so začeli sesuvati in šikanirati, še toliko bolj, ker so bili tudi v igralskih kategorijah nominirani tako rekoč sami britanski igralci. Nekateri so kriknili: "Ali tako sovražimo sami sebe, da smo nominirali same tujce?" Ni čudno: med nominirankami za stransko žensko vlogo so bile kar tri igralke iz Toma Jonesa, med nominiranci za glavno moško vlogo pa so bili trije britanski igralci in le dva Američana, Poitier in Paul Newman (Hud). In da bi bila mera polna, je vedno distancirani Paul Newman že vnaprej povedal, da ga na podelitev ne bo in da naj Oskarja dajo kar Poitieru. Kar je seveda pomenilo, da bo zdaj Poitier edini Američan na podelitvi. Ne, Tom Jones ni bil v nacionalnem interesu. Prej narobe, Tom Jones je ogrozil nacionalno varnost. In ker je bilo jasno, da zmage Toma Jonesa ne bodo mogli preprečiti, so skušali vsaj preprečiti, da bi Tom Jones pobral vse Oskarje, zato so začeli z bučnim lobiranjem za Sidneyja Poitiera.

Drži, Poitier je bil na lepem edini, ki je še lahko rešil čast Amerike. In drži, Poitier je bil v ameriškem nacionalnem interesu. Sloviti h'woodski kolumnist Sidney Skolsky je zapisal: "Če kdaj, potem bi moral prav letos Oskarja dobiti črnec. In to iz povsem očitnih razlogov. To bi pomirilo razburkane rasne vode... in s tem bi svetu sporočili, da pri nas ni rasne diskriminacije." Slovita h'woodska kolumnistka Hazel Flynn pa je igro še razširila: "Če bi Oskarja dobil film Lilies of the Field, bi to Hollywoodu in Ameriki zelo dvignilo ugled, saj ta film kaže konstruktivno sliko naše dežele." Pritiski na Akademijo so se stopnjevali in stopnjevali - in na koncu so bili že tako hudi, da so šli na živce tudi samemu Poitieru, ki je napol v šali vprašal: "Kaj če bo osem milijonov črncev brcnilo v svoje televizorje, ker bo Oskarja dobil nekdo drug?" Ni dvoma, Amerika je hotela na vrhuncu hladne vojne, nedolgo po kubanski raketni krizi, sredi vse bolj kalvaričnega boja za državljanske pravice črncev (pol leta prej so se protestnemu pohodu v Washington pridružili tudi Charlton Heston, Gregory Peck, Judy Garland itd.) in malo po atentatu na predsednika Kennedyja v svet poslati konstruktivno, pozitivno, politično korektno sliko Amerike. Oskar, ki ga je dobil Sidney Poitier, je združil Ameriko - boj za državljanske pravice je spel s patriotskim sentimentom in nacionalnim interesom, toda le fantazijsko. Leto kasneje je namreč kot žrtev atentata padel Martin Luther King. Sidney je bil le Disney. Ne, ni bil prelomen. Ni sprožil plazu. Naslednji Afro-Američan je Oskarja dobil šele čez 20 let (Louis Gossett, jr., Častnik in gentleman).

All Together Now!

Leto 2002 je remake leta 1964. Le da so morali zdaj Oskarje dobiti kar trije Afro-Američani. Ni čudno, patriotski impulz je močnejši. Ogroženost nacionalne varnosti in ameriškega ugleda je hujša. Potreba po sliki konstruktivne, enotne in politično korektne Amerike je absolutna. Ja, boj za državljanske pravice in nacionalni interes sta se spet spela... zelo melodramatično in fantazijsko - in shizofreno. Hočem reči, patriotskemu make-upu so dali protibushevski spin. Drži, Tom Cruise je povedal, da "nas je 11. september spremenil"... Woody Allen, ki podelitve Oskarjev vedno ignorira, je prišel in kot kak turistični animator promoviral New York ("Pridite, v New Yorku je krasno snemat filme")... dva paketa Oskarjevcev sta se zahvaljevala ameriški vojski... Kevin Spacey je intoniral In Memoriam junakom 11. septembra... vsi so hoteli pokazati, da so bolj združeni kot kdajkoli, zato se Oskarjevci niso zahvaljevali Bogu, ampak izključno sorodnikom in sodelavcem... zato je nastopil zakonski par Reese Witherspoon/Ryan Phillippe (ki menda razpada)... zato sta se ponovno združila Ali MacGraw in Ryan O'Neal (ki menda umira)... zato je humanitarno nagrado Jeana Hersholta dobil režiser Arthur Hiller, ki sodeluje v petinštiridesetih dobrodelnih organizacijah... in hej, zato so se skoraj ponovno zbrali celo Beatlesi - vsak v svojem segmentu so namreč nastopili Paul McCartney, gospa Lennon in George Harrison.

Toda po drugi strani je imela prireditev protibushevski podton: Whoopi je napičila pravosodnega križarja Johna Ashcrofta... Oskarja za življenjsko delo je dobil vedno liberalni Robert Redford (inserti iz njegovih filmov, recimo iz Vseh predsednikovih mož, so izgledali kot protibushevski vici)... v filmčku o cinefiliji so govorili sami demokratski politiki (Jerry Brown, Willie Brown, Lani Guinier, Al Sharpton)... in seveda - posebnega poklona je bil deležen tudi protivojni oskarjevski dokumentarec Hearts and Minds (1974), za katerega je producent Bert Schneider v svojem času rekel, da bi moral biti nominiran v kategoriji filmov, ne pa dokumentarcev, ker da gre za film katastrofe. Ta dokumentarec je namreč ostro kritiziral ameriško intervencijo v Vietnamu, Schneider pa je šel na podelitvi celo tako daleč, da je namesto zahvalnega govora prebral zahvalni telegram, ki ga je poslal komunistični Vietkong! Vsa protivojna in protibushevska sporočila so bila torej indirektna. Nobenega eksplicitnega protivojnega govora. Nobene direktne kritike Busha. Le ezopski jezik. Nič, Hollywood je le preslikal trenutno platformo demokratske stranke, ki se v isti sapi vedno solidarizira z žrtvami 11. septembra, malce ponagaja Bushu in mu med vrsticami reče, da naj že neha z vojno.

povezava