Gaita, simbol prepovedanega

Carlos, zakaj “gaita”? Lahko si je predstavljati mladeniča, ki se navduši nad električno kitaro, bobni. Ali pa otroka, ki ga starši pošljejo v glasbeno šolo in zanj izberejo na primer violino ali klavir ... Ampak kako se zgodi, da se otrok navduši nad dudami?

V resnici me je navdušila keltska glasba. Zakaj? Bil sem pač šolarček, osem let sem imel, ko sem začel igrati gaito. Izredno dobro se spominjam festivala keltske kulture v domačem mestu Vigo - videl sem škotske “piperje”, ki so marširali po ulicah. Ramena so imeli odeta v levjo kožo, dude so bile okrašene s trakovi in z zastavicami in igrali so to močno, glasno, ponosno glasbo. Bili so iz drugih držav, govorili so v angleščini, toda glasba se mi je takoj zazdela izrazito podobna naši, torej tisti, ki sem jo redno slišal v Galiciji. Tega kot otrok še nisem razumel, ampak začutil sem bistvo keltske glasbe, ki je skupni glasbeni jezik narodov in držav, kjer govorijo v različnih jezikih. To me je presenetilo. Ampak nekaj me je tudi fasciniralo v tem zvoku. Sedaj igram še raznovrstne flavte in za flavto sem nekje prebral, da v glasbi ponazarja breztelesnost in čistost ljubezni v zvoku. No, potem za gaito lahko trdim, da je to seks. Strast. Kakorkoli, gaita je v Galiciji zelo priljubljen inštrument, ki je v resnici veliko več kot le to - je simbol. Simbol starodavne kulture, narodne identitete. Sam sem začel igrati v prvih letih španske demokracije. Moj oče je bil politični izseljenec, zaradi Francovega režima in diktature je moral najprej v Francijo in nato v Moskvo. No, v tistem zgodnjem obdobju demokracije je bila gaita simbol drugačne kulture, simbol Španije, ki ni bila več le stereotipna Španija flamenka in bikoborbe iz časov Francove vladavine. Simbol različnih identitet, torej nečesa skoraj prepovedanega.

Simbol samostojnosti, neodvisnosti?

Ja, za nekatere celo v političnem smislu, čeprav osebno tega ne bi vezal na želje po osamosvojitvi iz Španije. Raje bi rekel simbol kulturne samostojnosti in prepoznavnosti. Osvobajanja od stereotipov; to skušam še danes doseči v svojem delu. Ko sem prvič nastopal v ZDA, so vsi pričakovali kitarista. Flamenko, pač, ne pa dude, saj so dude vendar značilne za Škote, kvečjemu za Irce. Torej delaš zato, da odpiraš okna ... in to ne tista računalniška. Zato, ker težko si to, kar v resnici si - si pač to, kar ljudje vidijo v tebi. In nekaterim je bilo težko pri komerkoli iz Španije videti karkoli, kar ni bilo skladno z ikonami in s predsodki iz Francovega obdobja.

Omenil si ZDA ... Ena najljubših besed v svetu ameriške glasbene industrije je “cross-over”. Vsi si prizadevajo, da bi dosegli takšen ali drugačen cross-over, na primer iz countryja na Billboardovo lestvico in s tem v mainstream, iz R & B-ja v pop vode itd. Ti si eden redkih izvajalcev, ki jim je to dejansko uspelo. Ne bom te vprašal za skrivno formulo, ki je temu botrovala, a vendar: kateri del Amerike se je zaljubil v tvojo glasbo in predvsem zakaj?

To je zelo zelo dobro vprašanje. Ko sem začel igrati, mi je “Amerika” pomenila le kapitalizem, konzumizem. Takšna je bila moja slika ZDA. In bil sem kar precej naravnan proti temu konceptu “strica Sama”. Celo v šoli sem se raje odločil za učenje francoščine namesto angleščine, ker mi je slednja pomenila “Ameriko”, in francoščina se mi je zdela veliko bolj kulturno naravnana opcija.

Toda ko sem začel igrati s Chieftainsi, sem skoznje odkril čisto drugačno Ameriko. Odkril sem jo torej prek keltske glasbe. In ta druga Amerika me je spremenila. Moj način igranja ni bil več enak, spremenil se je moj način komuniciranja z občinstvom. Prej sem igral kot vsi Evropejci - zraven sem konstantno razmišljal. Tipično evropsko občinstvo med nastopom nenehno analizira in ocenjuje izvajalca in njegovo glasbo, išče primerjave in razlage, ti pa na odru enako analiziraš njihov odziv in imaš hiperaktivne možgane, ker hočeš racionalen nadzor nad dogajanjem. Američani enostavno čutijo. V pozitivnem smislu besede so kot otroci. Po poti izgubijo logiko in postanejo majhne živali, ki čutijo. To je bilo zame ključnega pomena, ker sem odkril, da sem tam začel drugače igrati, saj sta me prevzela energija in nekakšen živalski čut. Zato so se stvari začele noro odvijati. Zame, izvajalca, in za občinstvo sta izginili logika in racionalnost in ... bum, bili smo tam. Fantastično. V tem je po mojem bil ključ, in to je bil hkrati zame najmočnejši vtis z ameriških koncertov, ker včasih vse to razmišljanje naredi to, da sami sebi in med sabo postavljamo ovire in pregrade v svoji glasbi. Amerika mi je pomenila vajo iz nelogike, lekcijo, ki se ji reče “slediti intuiciji”. Zato me je uspeh v ZDA spremenil in po vseh turnejah s Chieftainsi in po sodelovanju z velikimi ameriškimi glasbeniki sem se naučil, kje je ta točka ravnotežja.

Bi si torej upal trditi, kot Američani zelo radi rečejo, da sta delo s Chieftansi in stik z občinstvom ustvarila splet okoliščin, zaradi katerih si postal pravi človek na pravem mestu ob pravem času?

Morda je zanimivo to, da sem se vprašal, zakaj se dogaja, da kadar Američani najdejo formulo za karkoli, ta formula navadno postane uspešna povsod. Nam v Evropi gre to težje. Rekel bi, da je bilo pri meni ključnega pomena sodelovanje z drugimi glasbeniki. Imel sem priložnost igrati s flamenko glasbeniki, z rockerji, z latino glasbeniki, s klasičnimi izvajalci itd. Iz vseh teh svetov sem ustvaril svojega. Imel sem srečo, da sem se od vseh teh velikanov glasbe (med katerimi so bili Chieftainsi prvi) česa naučil. Moja glasba je danes takšna, kot je, ravno zaradi glasbenih in zemljepisnih potovanj.

Ali lahko za vse, ki v Sloveniji še ne poznajo legende o tvojem srečanju s Chieftainsi, to rock'n'rollovsko pravljično zgodbo o tem, kako je deček po imenu Carlos Nunez postal “sedmi član Chieftainsov”, še enkrat obnoviš?

Ja, res se je zgodilo nekaj čarobnega, pravljičnega. Trinajst let sem bil star, ko sem se prebil do zakulisja in do garderobe Paddyja Moloneyja po nekem njihovem koncertu v Španiji. Bil sem talent in (kot temu rečejo) čudežni otrok, že res, ampak nihče v Galiciji ni imel posluha za moje teorije in zamisli, čeprav sem jih imel res veliko. Nihče se ni kaj preveč zmenil zame, saj sem bil le otrok. In ravno zato, ker sem bil otrok, ni bilo težko mimo varnostnikov do tiste garderobe. Doma me niso hoteli poslušati - ampak Paddy, ta stari, legendarni glasbenik me je. Neverjetno. Zaigral sem mu in mu dokazoval, da je nekaj skupnega v glasbi iz Galicije in tisti iz Irske. Kmalu za tem me je povabil na nekakšno preizkušnjo, na snemanje glasbe za film Treasure Island, temu pa so sledile dolge turneje. Kar tako. Chieftainsi so mojstri ... tudi zato, ker je vsak član izvrsten solist in že bend, sestavljen iz solistov, je sam po sebi nekaj izrednega. Res, obiskoval sem glasbeno šolo in konservatorij, ampak moja največja in najboljša šola so bile turneje z njimi, kajti postopka in dinamike nastajanja glasbe sem se naučil od njih. In ne le to - pri dvajsetih sem se na primer znašel v New Yorku, v hotelu Fitzpatrick, sredi vaje s Chieftainsi, in na moji levi je prepevala Sinead O'Connor, na desni pa je igral Ry Cooder. Leto kasneje sem z njimi stopil na oder in igral s skupino The Who, ob obletnici Rogerja Daltreyja. Vsakič, ko sem se teh trenutkov zavedal, sem se vprašal: “Kako je to sploh mogoče? Jaz sem mlad glasbenik s čisto drugega konca sveta ... Kje je povezava?” Ampak še kako je povezava. Ko doživiš takšne neverjetne priložnosti, ti postane jasno, da je poglavitna težava v tem, da imamo v glasbi enake pregrade, kot jih imamo v življenju. Meje, pregrade, ovire. Živimo ločeno, v majhnih zabojih. Ne le glasbenih - tudi vsaka država je majhen zaboj oblasti. Tako pač živimo. Zato je lepo odpotovati in pozabiti na razlike v jeziku ali v glasbenem žanru in enostavno ustvarjati, neomejeno, z ljudmi z drugega konca sveta, geografskega in glasbenega. Chieftainsi so me naučili, kako lahko uresničim svoje sanje.

Če smo že pri sodelovanju: človek bi pomislil, da gre za tiskarskega škrata, ko na tvojem prvem albumu prebere, da si sodeloval s 50 gostujočimi glasbeniki, na drugem pa kar z 81. Ampak navkljub vsem tem neverjetnim izvajalcem, kot so na primer Dulce Pontes, Ry Cooder, Jackson Browne, Vieja Trova Santiguera, Mike Scott, Andreas Vollenweider in številni drugi, ali še obstaja kotiček v glasbi, kamor se s svojo gaito še nisi zapeljal in kamor bi si želel iti?

Veliko, veliko je tega, samo čas potrebujem, da naredim vse, kar si želim in predstavljam. Od elektronike do ene izmed mojih največjih želja - da bi posnel kaj s Pacom De Lucio. Zanimivo je, da sem se veliko glasbenih žanrov že dotaknil, prek sodelovanja z rockerji, s pop-dance izvajalci, z arabskimi ali s kubanskimi glasbeniki ... Toda zame je še vedno veliko neraziskanega. Tudi v svetu računalnikov. Res, sodeloval sem že s producentom Johnom Reynoldsom, z Afro Celt Sound Systemom, ampak iz vsega tega se učim in si želim še. Nekoč me je neki glasbeni kritik vprašal: “Zakaj toliko sodelovanj, Carlos, a ni tega preveč?” Moj odgovor je ne. Nikoli ni preveč. Učim se in s tem naredim svojo glasbo bogatejšo in univerzalnejšo. V glasbi se ne učiš le na glasbeni šoli in nato začneš delati in to pridobljeno znanje uporabljati. Ne, sploh ne - učiš se vedno, konstantno. S sodelovanji in potovanji lahko glasbenik raste in napreduje.

Se osebno ukvarjaš tudi s produkcijo, z zvokom svojih projektov? Ali raje pustiš, da drugi oblikujejo zvočno podobo notam, ki jih zaigraš?

Včasih strogo težim k temu, da gredo stvari natanko v smeri, ki sem si jo začrtal in prvotno zaslišal v svoji glavi, zato hočem nadzor nad vsem. Ampak včasih je zanimivo tudi, ko nimaš zvezde severnice in si privoščiš, da stvari kar tečejo. To je zlasti dobra opcija pri sodelovanju z drugimi ljudmi, saj lahko odkriješ dele sebe, ki jih še sam nisi poznal. Na začetku na primer nisem improviziral. Nikoli. Še pred petimi leti nisem. S Chieftainsi sem se izuril v tako imenovani “umetnosti variacije”, torej teme v neštetih različicah. Ampak to ni bila prava improvizacija, nismo si rekli: “Bomo kar zaigrali in videli, kam nas stvar popelje.” Spominjam se sodelovanja z Vollenweiderjem, povabil me je na snemanje za njegov album. Predstavljal sem si ga kot švicarsko natančnega delovnega glasbenika, zato sem mu vnaprej predlagal nekaj glasbenih vzorcev in motivov. On pa je rekel: “Neee, dajva raje improvizirati, pa poskusiva kaj novega.” To je bila moja prva “resna” improvizacija, tvegal sem in bilo je enkratno. Torej ravno ob tem sodelovanju sem odkril nov način igranja in komponiranja. Novo je bilo zame tudi to, da lahko s svojim inštrumentom, z gaito, igram v slogu drugega in drugačnega inštrumenta, denimo električne kitare. Tega so me naučili rockerji, ljudje, ki govorijo drug glasbeni jezik.