Maestro Bolšoj teatra

Kaj bi spremenili, če bi imeli možnost, v preteklih 74 letih svojega življenja?

Delal sem napake ... Toda ničesar ne obžalujem. Razen mogoče to, da se nisem preselil drugam, zamenjal državljanstva. Komunistični "raj" je v Sovjetski zvezi zamrznil razvoj. Ruska znanost in umetnost se nista razvijali zaradi komunizma, ampak navkljub njemu. Odkar je Lenin izjavil, da morajo biti stvari postavljene tako, da lahko državo vodi tudi kuharica, so nas potemtakem dejansko vodili kuharji in kuharice, ki jih je nastavila partija. Ti se niso kaj dosti spoznali na "umetniške" zadeve ... Živeli smo po partijskem načelu "ne izstopaj" - vsi smo enaki, po uravnilovki, kar nasprotuje človeški naravi. Vsi smo različni - eni bolj, drugi manj nadarjeni.

Ko ste vzporedno dokončali študij matematike in fizike na kazahstanski univerzi ter državni konzervatorij mesta Alma-Ata, ste vrtoglavo napredovali. Po magisteriju so se vrstile nagrade znotraj tedanje kazahstanske republike, postali ste glavni dirigent kazahstanskega opernega in baletnega gledališča, simfoničnega orkestra kazahstanskega radia. Leta 1966 je sledila zmaga na državnem tekmovanju med dirigenti, po kateri so Vas - človeka iz province, tatarskega rodu - povabili v Bolšoj teater. Kako so na zloglasno peto vrstico v potnem listu - narodnost, ki je bila v Kazahstanu skoraj neopazna, gledali moskovski "kuharji"?

Tudi če sem bil trikrat boljši od drugih, nisem dobil vodilne vloge - ker nisem bil Rus. V 70. letih smo na primer pod mojim vodstvom v zasedbi zvezd posneli ploščo z opero Cesarska nevesta, ki je v ZDA dosegla zlato naklado. Leta 1976 sem dobil telegram iz New Yorka, da sem povabljen na gostovanje kot dirigent. Začel sem izpopolnjevati svojo angleščino, ker menim, da je sodelovanje med orkestrom in dirigentom prek prevajalca enako "poljubu čez papir". Od vznemirjenosti nisem mogel spati tri noči zapovrstjo. In ko sem potem prišel v gledališče, sem opazil, da mi tudi najboljši prijatelji ne gledajo v oči. Nihče ni hotel pojasniti, kaj se je zgodilo. Izkazalo se je, da je telegram padel na mizo namestniku ministra za kulturo, ki je rekel: "To je RUSKA opera, v njej lahko dirigira le RUSKI dirigent." V Ameriko je šel ruski dirigent, ki je sicer odmahal svoje, vendarle, če pogledamo objektivno, to dirigiranje ni bilo v ponos Sovjetski zvezi. Če bi tedaj solo odpotoval čez lužo, bi se danes pogovarjala v popolnoma drugačnem kontekstu. A me ni podrlo. Imam dobro lastnost, da delam s še večjo zagnanostjo in še bolje, ko se mi dogajajo nevšečnosti.

Zagotovo so bile tudi druge ponudbe?

Vabili so me v Italijo, Argentino, na Finsko ... Vendar je splet okoliščin preprečil izbiro - v prometni nesreči sem izgubil ženo, nato mamo, sina ... Preprosto, nisem se mogel seliti. Zdaj pa ne bi zapustil svoje družine. Imam hčerko, ki se ukvarja z jezikoslovjem, in dva vnuka ter živimo skupaj.

Selili pa so se Vaši kolegi.

Veliko jih je bilo. Tiste, ki so se v tujini našli, nobena sila ne bo prisilila k vrnitvi v domovino.

Kar je normalno, saj človek zmeraj stremi k boljšemu. Tisti, ki se vračajo, pa imajo slabše izkušnje s ponovnim vživljanjem v okolico.

Včasih medsebojni službeni odnosi izčrpavajo veliko bolj kot esenca dela - Bolšoj (v prevodu velik) teater je "bolšoj" kolektiv - spletke, skriti podvodni tokovi ...

Seveda, seveda. Odnos med dirigentom in kolektivom je veriga konfliktnih situacij, v kateri mora dirigent obdržati avtoriteto. To je težko, kajti dirigent ima oblast, h kateri se je izjemno preprosto zateči, da glasbenika pošlje ven za nedoločen čas. Sam takih metod ne uporabljam, probleme poskušam rešiti s humorjem. V širšem kontekstu odnosov v življenju glasbenikov pa me je nekoč Irina Arhipova, takrat vodja Združenja glasbenikov SZ, spraševala, zakaj pravim, da so zmagovalci na naših glasbenih tekmovanjih zmeraj znani še pred začetkom tekmovanja. Pozneje sem na enem od večerov, ki jih je tako rada prirejala, recitiral svojo pesem o tem, kako je tekmovanje veličastno, kako lepi in nadarjeni so tekmovalci - okrog so šopki cvetja in talenti, a vendar zmagala je metla, ker med žirijo so bile smeti.

Bilo je sredi osemdesetih, takrat si je že marsikdo lahko dal duška. Vendar, ste si lahko privoščili več tudi prej - recimo to, da nikoli niste bili včlanjeni v Komunistično partijo. To pa bi ob Vaših številnih potovanjih in znanju jezikov lahko imeli za neopredeljenost in celo za nekakšno izdajo naroda.

Kot mladostnik sem bil komsomolec, v partiji pa res nisem bil nikoli. Ko je bil Bolšoj teater leta 1979 povabljen na turnejo v Avstralijo, so me opozorili, da gremo tja na povabilo Komunistične stranke Avstralije. Torej ne bi bilo politično korektno, da dirigent vabljenega orkestra ni član partije. Potem sem šel k našemu gledališkemu partorgu in mu povedal, da sem že od otroštva prepričan, da se kot komunist lahko le rodiš. Moraš biti človek posebnega kova, tak, ki žrtvuje življenje za idejo. Zase, sem nadaljeval, pa menim, da nisem dovolj odrasel. Partorg je bil izredno prijazen, inteligenten človek, ki me je preprosto pustil pri miru.

Bil pa sem seveda tudi na Lubjanki (sedež KGB), kjer so me prijazno opozorili, da naj se med obiskom v Sidneyju ne sprehajam tako sproščeno, kot bi se lahko zaradi znanja angleščine, in naj ne komuniciram z "napačnimi" ljudmi. In temu so oni rekli "sproščen" sprehod, medtem ko je vsakemu gledališčniku sledilo najmanj petnajst, kakor smo jih imenovali, "muzikologov" v civilu.

Velikokrat ste bili gostujoči dirigent v tujini, pa tudi po vsej bivši Sovjetski zvezi. Ali je lažje delati z Rusi?

Razlika med tujimi glasbeniki in našimi je enaka razliki med mercedesom in lado samaro. Rusija je v tem smislu obupno zaostala - ruski glasbeni razvoj je v zatonu. V tujini pa imam opravka s profesionalci, česar se izjemno veselim. V Sloveniji sem bil gostujoči dirigent večkrat in smo izjemno dobro sodelovali. Sicer so me glasbeniki gledali kot velikega učitelja, kajti delali smo rusko glasbo.

Najbrž se razlike med glasbeniki pojavljajo že na začetni stopnji izobrazbe. V Ameriki, kot sem videl, gredo vsi učenjaki skozi zelo strogo selekcijo, ki temelji predvsem na nadarjenosti. Pri nas, če si kak starš zamisli, da je njegov pobalin genij, ga bo silil naprej, četudi ta ni posebej talentiran. Če ima zveze, ga bo pripeljal tudi na vrh. Ko sem začel poučevati na moskovskem državnem konzervatorju Čajkovskega, sem tudi nazorno videl nasilno izdelovanje glasbenikov. Od 37 diplomantov-dirigentov, ki so se učili pri meni, nobenemu ne bi zaupal orkestra. Kakor je rad govoril dirigent Markevič, zato, da dirigiraš "pravilno", je treba dirigirati "nepravilno". Ko gledate s strani, se Vam zdi, da dirigent vodi hkrati z glasbeniki. Toda v resnici je hip pred njimi, je v prednosti. Naučiti se tega idealnega razmika ni mogoče - to je dar narave.

Narave? Ne verjamete v Boga?

Bolje od mene veste, da Boga ni. Verujem v neko silo, ki jo imenujem narava. Prepričan sem, da me je ta sila obvarovala pred mnogimi stvarmi. Recimo, če mi nekdo hudo škoduje, se mu vrne nazaj brez mojega posredovanja.

Vas vodi tudi takrat, ko ste delate?

Vse tisto razglabljanje o magiji dirigiranja je prenapihnjeno. Vsak karizmatičen dirigent je po svoje čarovnik, toda obstajajo profesionalci in neprofesionalci. Dobrega dirigenta odlikuje to, da zna gradivo na pamet, ima absolutni posluh, stvari predvideva - saj veste, kot v anekdoti.

Velikemu akademiku se pokvari avto na cesti. Pokliče mojstra, ta pregleda avto, trikrat udari s kladivom in avto vžge. "Koliko?" vpraša akademik. "50 mark," odgovori mehanik. "Ma, čakajte malo, za tri udarce toliko denarja?" "Ja, vendar je treba vedeti, kam udariti!" Tudi dirigent mora vedeti, kam udariti. Mora obvladati orkester po tehnični plati - tako kot dober šofer vsak delček svojega avtomobila.

Ali drži trditev, da je dirigent dirigentu volk? Ste že kdaj bili pohvaljeni iz vrst kolegov?

Redkokdaj eden pohvali drugega. Jaz sem imel srečo. Dirigent Albis Žurajgis, mimogrede, tudi on je imel težave, ker prihaja z Baltika, je nekoč rekel, da če bi obstajalo združenje poštenjakov, bi me dal za predsednika. Potem še Svetlanov, ki je rekel, da jaz kot dirigent ne potrebujem reklame. S tem se pa tudi konča ...

Ali študij matematike in fizike vpliva na dirigiranje?

Točne znanosti so pustile sled v mišljenju - ne govorim v prazno, drugače organiziram stvari: saj lahko vadite tri dni, pa ne bo nobenega rezultata, lahko pa tri ure, pa dobite veliko več. V matematiki in fiziki sem bil dober že v osnovni šoli, starša sta me vzpodbujala, naj študiram vzporedno. Če pogledam nazaj, študija sta bila kot počitnice v toplicah. Bil sem izredno priden: slikarstvo, šport, vse od tenisa do gorskega streljanja, dramski krožek itn. Oče me je že v otroštvu navadil na to, da moram vsak dan kaj narediti. Počasi je to postala navada. In danes, če recimo na dan ne prevedem od dve do tri strani iz tujega jezika, na takšen način poskušam znanje ohraniti pri življenju, se ne počutim dobro. Če sem len, se počutim slabo.

Pravijo, da k Vam najraje zahajajo mladi glasbeniki.

To pa zato, ker sem oblikoval sistem vključevanja novih, mladih glasbenikov v orkester. Zaradi njega sem bil tudi imenovan za akademika. Preproste vaje, ki novincu omogočajo igrati brez not in s tem bolje slediti dirigentu. Ko se navadi na dirigenta, počasi začenja uporabljati note in s tem lažje in hitreje postane neločljiv del orkestra. Na moskovskem konzervatorju sem predaval 20 let, toda napori niso bili upravičeni, utrudil sem se in prenehal. Zdaj občasno predavam v Kazanu (Tatarstan), tam sem tudi vodja kazahstanskega filharmoničnega orkestra - sam svoj gospodar. Ljudje me cenijo, toda ne morem ves čas delati samo v Tatarstanu, potrebujem tudi večje izzive. Res pa je, da nekateri moskovski diplomanti prihajajo po znanje k meni v Kazan.

Ste kdaj poskusili izračunati, koliko ur ste preživeli z dirigentskimi palčicami v roki?

Težka bo, toda če pogledam nazaj, se mi zdi, da polovico življenja. Najprej sem kot štiriletni otrok mame kostumografinje, oče je bil navaden delavec, tudi mama ni bila posebej izobražena, stopil na oder kot igralec. Potem sem sufliral, pel, igral sem različne inšturumente - počasi prišel do dirigentskih palčic, a od takrat naprej sem ves čas z njimi.

Ste po dirigiranju utrujeni?

Da, po koncertu sem utrujen - ta vendarle zahteva velike psihične in fizične napore. Recimo moj prijatelj David Ojstrah, veliki violinist, si je vse življenje strastno želel postati dirigent. Ko mu je to uspelo, je priznal, da je imel ob koncu debitanskega nastopa mokre hlače. Čeprav je do takrat že tisočkrat nastopal pred publiko. Tudi pozneje mu je vodenje orkestra vzelo veliko energije in živcev, konec koncev mu je med dirigiranjem odpovedalo srce. Zato, da se napolnim z energijo, grem spat. Sicer pa nisem utrujen. Moram reči, da v vseh delovnih letih nisem imel niti enega dneva "lenega" dopusta. Bil sem aktiven - hodil sem v hribe, zdaj malo manj ... Ampak nikoli se nisem spočil v klasičnem smislu te besede. In se tudi ne bom. Mislim, da bom še naprej delal v Bolšoj teatru, saj me potrebujejo.

povezava