Uničevanje dediščine

Predstavljajte si, da bi sredi Ljubljane zakurili kres in v ogenj zmetali poezijo Janeza Menarta in Toneta Pavčka, filme Mileta Klopčiča, za dobro mero pa bi navrgli še slike Gabrijela Stupice. Takšno barbarsko dejanje bi doživelo huronski odpor najširše javnosti. Razglašeni bi bili za narodnega sovražnika številka ena. Za terorista, ki ogroža slovensko samobitnost. Ko pa prav takšno uničevanje doživljajo nekatera najboljša arhitekturna dela iz petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let, širša javnost molči. Še več. Mnogi, in med njimi so tudi kulturniki, se s takšnimi eksekucijami strinjajo. Tako je na primer eden od znanih slovenskih pisateljev pred časom dejal, da je kakovostna moderna arhitektura sranje, ki ga je treba porušiti. Prevladuje splošno mnenje, da je moderna arhitektura izraz nedemokratične družbene ureditve, da je nekakovostna in preživeta. Takšna miselnost je voda na mlin raznovrstnih slabo osveščenih investitorjev, ki kot po tekočem traku uničujejo primerke najkakovostnejše dediščine in jo z izgovorom o prepotrebnih naložbah nadomeščajo z zelo povprečno arhitekturo.

V zadnjih letih so najbolj ogrožene stavbe iz šestdesetih let, ki jih uvrščamo med izdelke tako imenovane Ljubljanske arhitekturne šole. Statistika škode je porazna. O tem priča razstava v ljubljanski galeriji Dessa Pozabljene, skažene, porušene, ki sta jo pripravila Društvo arhitektov Ljubljane in Zavod Dessa. Od leta 2000 so bili porušenimi kar trije objekti arhitekta Savina Severja - tehnični center AMZS in Učne delavnice v Ljubljani ter razstaviščni objekt Gorenjskega sejma v Kranju. Učne delavnice so še posebej zanimiv primer, saj so bile porušene kljub silnim prizadevanjem arhitekturne srenje, da bi ta škandal preprečila. Študentki arhitekture Aleksandra Dolenc in Tina Gregorič sta odgovorne v ljubljanski mestni upravi kar dve leti skušali prepričati, da "objekt izstopa iz povprečja in sodi med avtorsko prepoznavna dela ter med pet najpomembnejših objektov, zgrajenih v šestdesetih letih, zato ga ne bi smeli podreti". Pridobili sta celo strokovno mnenje o statiki objekta, ki dokazuje, da bi bilo objekt mogoče sanirati, saj je bila njegova nosilna konstrukcija popolnoma dobra. Sredi leta 2000 je ljubljanski regionalni zavod za varstvo kulturne dediščine mestni upravi celo predlagal začasno razglasitev poslopja Učnih delavnic za kulturni spomenik, vendar se mestna uprava na to ni odzvala in podjetje PRO-MAK, lastnik zemljišča, je stavbo porušilo.

Podobna je zgodba hotela Prisank v Kranjski Gori. Hotel je bil letos porušen, čeprav je šlo za enega najlepših primerov slovenskega regionalizma, za katerega je avtor Janez Lajovec leta 1964 dobil nagrado Prešernovega sklada. Lajovec je za predvideno rušenje izvedel šele, ko je Društvo arhitektov Ljubljane prejelo ponudbo za izdelavo projekta novega Prisanka. Pritožil se je na vse mogoče instance in nazadnje dosegel, da se je zganilo tudi ministrstvo za kulturo. Ministrica je bila tik pred podpisom uredbe o začasni razglasitvi hotela za kulturni spomenik, a se je zadnji trenutek premislila. Do takrat je investitor že pridobil vsa potrebna dovoljenja za rušenje, zato bi si ministrstvo z blokado lahko nakopalo le odškodninsko tožbo. Gre za tipičen primer uničevanja arhitekturne dediščine zaradi prepočasnih odzivov države.

Kar nekaj pomembnih objektov je bilo v zadnjih letih dodobra iznakaženih. Na primer interier Nove Ljubljanske banke na Trgu republike v Ljubljani arhitekta Edvarda Ravnikarja. Veličasten bančni ambient, ki je nastal na tradiciji antike, secesije, Plečnika in moderne, so brez kančka slabe vesti in obžalovanja spremenili v materialni kič oblečeno povprečno provincialno poslovalnico. Bistvene prvine Ravnikarjeve arhitekture so bile uničene povsem brez razloga, mimo funkcionalne in tudi ekonomske logike. In to čeprav se je ljubljanski regionalni zavod za varstvo kulturne dediščine v strokovnem mnenju izrecno zavzel za popolno ohranitev bančnega atrija. Še huje. Eden od arhitektov prenove notranjosti NLB ni imel niti diplome in strokovnega izpita, tako da je moral projekt podpisati diplomirani arhitekt Uroš Birsa. Takšno ravnanje je še posebej sporno, ker je bil Birsa takrat v vodstvu Inženirske zbornice Slovenije!

NLB še zdaleč ni edini primer iznakaženja. Podobno ravnanje doživlja Ravnikarjev interier dvorane OLO v Kranju. Stavba je sicer vpisana v register kulturne dediščine, vendar se varuje le ambientalno, se pravi zgolj zunanjost, ne pa tudi notranjost. Posledica tega je, da se prenova notranjosti sicer izvaja povsem legalno, a strokovno izredno sporno. Razumljivo je, da so si občinarji zaželeli svetlejših, sodobnejših prostorov in klimatizirane svetniške dvorane. Ni pa razumljivo, zakaj za prenovo niso najeli katerega od specialistov za prenavljanje arhitekturne dediščine, ki bi poskrbel za to, da bi bil poseg v izvirno stanje minimalen. V razviti Evropi je povsem običajno, da takšne prenove projektirajo specialisti, združeni v svetovno organizacija Docomomo, ki ima predstavništvo tudi v Sloveniji.

Ljubljanska šola

V zadnjih dveh letih sta bili na udaru še fasadi veleblagovnice Nama avtorjev Bogdana Finka in Miloša Lapajneta in hotela Lev avtorja Emila Medveščka, do neprepoznavnosti pa je bil predelan trgovski objekt arhitekta Miloša Bonče v Hrastniku. Iznakaženju ni ušel niti Plečnikov zvonik cerkvice v Žireh, saj je bil leta 1997 zamenjan z baročno kopijo. Kar doslej ni bilo porušeno ali iznakaženo, je resno ogroženo in na dobri poti v pozabo. Tako so ogroženi urbanistično-arhitekturna celota Trga republike v Ljubljani skupaj z Maximarketom, delo Edvarda Ravnikarja, trgovska hiša arhitekta Eda Mihevca, restavracija Center v Mariboru arhitekta Rudija Zupana, pripravlja se prenova hotela Creina v Kranju Edvarda Ravnikarja, negotova je usoda njegove veleblagovnice Globus. Seznam pa se tu še ne konča. Ogroženo je letno kopališče v Ajdovščini Svetozarja Križaja, hotel Bellevue na Pohorju Ivana Kocmuta, kompleks Astra Savina Severja, motel Turist v Grosupljem Grege Košaka, trgovska hiša komunalnega centra v Šiški avtorja Miloša Bonče in mnogi drugi objekti. V razviti Evropi, kamor si tako mrzlično želimo, bi se nad tako grobimi posegi zgrozili. Pomembnih objektov pretekle in sodobne arhitekture tam ne prepuščajo stihiji, ampak jih zaščitijo in nato strokovno usmerjajo prenovo. Ko so na primer na Dunaju prenavljali Postsparkasse arhitekta Otta Wagnerja, se niso smeli dotakniti niti izvirnega pohištva, kaj šele česa drugega. Pri nas pa se arhitekturnega opusa očitno sramujemo, saj ga mnogi še vedno štejejo za socialistični relikt. Arhitekt Andrej Hrausky, eden od avtorjev razstave v Dessi, takšno mnenje zavrača kot napačno. "Šestdeseta leta so bila zlata doba slovenske arhitekture. Na Ljubljanski arhitekturni šoli je zavel nov veter z ambiciozno mlajšo generacijo, ki je bila zelo dobro šolana in je imela izkušnje iz tujine. Edvard Ravnikar se je učil pri Le Corbusierju in to znanje prenašal na svoje učence. Nikoli prej arhitekti niso bili v tako intenzivnem stiku s tekočim arhitekturnim dogajanjem po svetu kot prav od sredine petdesetih in v šestdesetih letih. Delala se je zares kakovostna arhitektura. Čeprav naj bi v socializmu gradili arhitekturo socialističnega realizma, se pri nas zaradi informbiroja to ni zgodilo: niti vzhodna niti zahodna kultura nista bili zaželeni in treba je bilo poiskati novo pot. Prevladala je formula, da imajo arhitekti lahko stike le s tako imenovanimi nevtralnimi državami. Po vojni je šlo veliko slovenskih arhitektov na Švedsko, kjer so si nabirali izkušnje," pravi Hrausky. Res je sicer, da so v režimskih časih več gradili tisti, ki so bili za režim sprejemljivejši, in res je tudi, da vse, kar je takrat nastalo, ni mojstrovina. A hkrati je popolnoma napačna miselnost, da je bila moderna arhitektura zgolj slovenska komunistična iznajdba. "Popolnoma nerazumljivo je, s kakšno neznosno lahkostjo zapravljamo kakovostna dela naših predhodnikov in jih nadomeščamo z novimi, slabšimi. Ne prepoznamo, da so ob nastanku te arhitekture za njo stali znanje, kultura, napor vse družbe, navsezadnje tudi velika sredstva," pravi predsednik Društva arhitektov Ljubljane Miha Dešman.

Odgovornost za uničevanje arhitekturne zapuščine seveda nosijo vse strani, investitorji in brezbrižni arhitekti, ki so se zaradi denarja ali svoje slave pripravljeni povsem podrediti naročniku, predvsem pa institucije, ki so odgovorne za varovanje kulturne dediščine. V več kot desetih letih samostojne države ne vlada ne kulturno ministrstvo nista bila sposobna poskrbeti za neprodušno zaščito, kakršno pozna ves razviti svet. Uprava za zaščito kulturne dediščine (ki se je pred mesecem preimenovala v direkcijo in deluje v sklopu ministrstva) ni bila sposobna sproducirati niti seznama najpomembnejših arhitekturnih dosežkov iz povojnega obdobja, ki bi jih bilo treba takoj zaščititi. In to kljub temu, da je ljubljanska fakulteta za arhitekturo že pred skoraj tremi leti izdala knjižico, v kateri je evidentiranih in ocenjenih 120 objektov slovenske moderne arhitekture, ki so nastali od leta 1945 do 1970. Od teh objektov jih je z odloki o varovanju kulture dediščine zaščitena le tretjina. Doslej so se varovale le stavbe, starejše od 60 let, in načeloma zgolj stavbe že umrlih avtorjev, čeprav se je pokazalo, da je najbolj ogrožena prav arhitektura polpretekle dobe. Sedanja slovenska realnost omogoča paleto ekscesov, tudi tako očitne kršitve zakonodaje, kot smo jih opazili pri prenovi ljubljanske veleblagovnice Nama.

Ignoranca avtorskega dela

Veleblagovnica Nama je lani dobila novo stekleno zrcalno fasado, panoramsko dvigalo in prenovljeno teraso s kavarno, restavracijo s 120 do 200 sedeži in diskoteko za 600 ljudi. Na prvi pogled velika pridobitev za mestno življenje, hkrati pa klasičen primer uničevanja arhitekturne dediščine. Namo sestavljata dve stavbi: predvojna stavba s polkrožnim vogalom, kjer je bila nekoč blagovnica Bata in kjer je danes v pritličju trgovina Benetton. Ta del je le v tretjinski lasti podjetja Nama in je posebej spomeniško zavarovan. Drugi, novejši del Name je bil zgrajen leta 1965, v celoti sta ga projektirala arhitekta Miloš Lapajne in Bogdan Fink. Med drugim sta sprojektirala tudi vso notranjo opremo trgovine in celo svetleči napis na pročelju, ki je bil za tiste čase še prava redkost. Nama je bila tudi prva veleblagovnica s samoizbiro v Sloveniji. Objekt je bil zgrajen v skladu s takrat najsodobnejšimi tehnološkimi možnostmi, v arhitekturnem smislu pa nedvomno pomeni zapis neke dobe. Že leta 1964, torej še pred otvoritvijo, se je o Nami na široko razpisal Arhitekturni bilten, leta 1970 pa je bila pohvaljena tudi v zagrebški reviji Čovjek i prostor. Njena betonska fasada med poznavalci še danes velja za primer kakovostne arhitekture strukturalizma.

A pri novodobnih kapitalistih vse to nima nobene teže. Sedanji upravi podjetja Nama na čelu s Tevžem Tavčarjem se je fasada zdela obupno grda. K takšnemu razmišljanju je pripomogla tudi Irmgard Heyd, svetovalka iz Nemčije, ki svetuje veleblagovnicam po vsem svetu. Ko jo je vodstvo Name povabilo na ogled, je izjavila, da takšnega socializma ne vidiš zlepa. Zaradi fasade naj bi bila Nama neprepoznavna in nefunkcionalna, to pa je za sodobno trgovino nesprejemljivo. Vodstvo podjetja se je zato odločilo, da bo poleg postavitve panoramskega dvigala in zastekljene terase naredilo še en večji poseg: da bo staro fasado obleklo v stekleno oblogo. Za poseg so pridobili lokacijsko in gradbeno dovoljenje, pa tudi privolitev ljubljanskega regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. Vendar je še danes sporno, ali je bila steklena fasadna obloga v resnici izvedena legalno ali je šlo za črno gradnjo, kot trdijo nekateri arhitekti. Spomeniški zavod je namreč soglašal s pokrito teraso in panoramskim dvigalom, fasade pa sploh ni omenjal, kar daje slutiti, da ta sprememba v priloženem gradivu za pridobitev soglasja sploh ni bila navedena. Poleg tega je zavod v soglasju posebej poudaril, da je celotno območje avenije med Gregorčičevo in Ajdovščino z mestnim odlokom razglašeno za urbanistični in arhitekturni spomenik, to pomeni, da tak korenit poseg v fasado niti ne bi smel biti dovoljen, če bi zanj investitor seveda sploh zaprosil. Tudi v lokacijskem dovoljenju poseg na fasadi ni omenjen. Še več. Obstaja pisni dokument, v katerem vodja kabineta ljubljanske županje Janko Štajnbaher pravi, da se je lokacijska dokumentacija nanašala le na gradnjo panoramskega dvigala in preureditev terasne etaže. Iz tega bi bilo mogoče sklepati, da je vsa fasada črna gradnja, vendar direktor Tavčar to kategorično zanika, češ da so za celoten poseg pridobili gradbeno dovoljenje. Toda kaj piše v gradbenem dovoljenju? Da je dovoljena le obnova fasadne obloge stavbe zaradi postavitve in pritrditve panoramskega dvigala. To pa po mnenju še živečih avtorjev objekta Finka in Lapajneta pomeni, da bi investitor smel staro fasado le obnoviti, ne pa da jo je skoraj v celoti prekril s steklenimi ploščami. "Izvedena fasada po svojih elementih - konstrukcijski rešitvi, uporabljenih materialih, videzu, barvi, dimenzijah in drugem - v tolikšnem obsegu in tako bistveno prekoračuje pojem obnove, da sploh ni mogoče govoriti zgolj o obnovi, ampak o novogradnji, to pa ni bilo vključeno v upravno dovoljenje," trdita avtorja. Po njunem mnenju sta investitor in upravna enota zaobšla veljavne predpise in postopke. Še več. Trdita, da so bile kršene tudi njune avtorske pravice. Za prenovo Name sta Fink in Lapajne izvedela šele, ko so se gradbena dela že začela, pri čemer ju investitor o adaptaciji ni obvestil, niti jima ni prednostno ponudil izdelave načrtov. To pa je v očitnem nasprotju z zakonom o avtorskih in sorodnih pravicah, saj ta določa, da ima avtor izključno pravico, da se upre skazitvi in vsakemu drugemu posegu v svoje delo, če bi ti posegi lahko okrnili njegovo osebnost. Če namerava lastnik arhitekturnega objekta to delo predelati, mora predelavo prednostno ponuditi avtorju prvotnega dela, če je ta seveda še živ in dosegljiv. Šele če avtor neupravičeno odkloni sodelovanje, lahko lastnik objekt prosto predela. Vodstvo Name teh zakonskih določil ni upoštevalo. Fasada je bila spremenjena brez privolitve avtorjev, projektantska dela pa so bila zaupana podjetju Mekoni in odgovorni projektantki Vlasti Puntar Kromar. Na tem mestu je sicer mogoče ugovarjati, da je avtorski zakon tog in da je poleg avtorskih pravic treba včasih spodbujati tudi gospodarstvo. Vendar ta argument odpade, če vemo, da je danes izredno malo dobrih arhitekturnih rešitev in da po mnenju arhitekturne srenje steklene obloge na Nami ni mogoče uvrstiti mednje. Asistent na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani dr. Bogo Zupančič je v članku o prenovi Name, ki je bil decembra lani objavljen v Delu, zapisal: "Prekrivanje betonskih plošč s steklenimi oblogami spominja na prefasadiranje skladiščnih dvoran v BTC, pomeni kozmetični poseg in laž, saj steklo na fasadi tokrat pomeni, da skozenj ni mogoče videti. Fasada je maska, ki ne izraža vsebine. Če lahko trdimo, da je bilo socialistično obdobje naklonjeno avtorskim prefabrikatom, so današnje steklene fasade pravzaprav svojevrsten izraz neinventivnosti, brezosebnosti in anonimnosti."

Fink in Lapajne sta zaradi ignorantskega ravnanja proti podjetju Nama na ljubljanskem okrožnem sodišču vložila civilno tožbo, v kateri zahtevata odstranitev steklene obloge na fasadi, poleg tega pa tudi plačilo odškodnine za moralno in materialno škodo, ki sta jo pretrpela. Vodstvo Name jima je v zameno za umik sicer ponudilo 1,7 milijona tolarjev, vendar naj bi bila Fink in Lapajne to zavrnila. Prepričana sta, da z denarjem ni mogoče poravnati moralne škode, ki je bila povzročena njima osebno in tudi sami stavbi, saj je ta izgubila svojo nekdanjo identiteto. Škoda je bila storjena. Vprašanje je le, ali jo je še mogoče popraviti. Če bo steklena fasada ostala, bo to naravnost idealen izgovor za vse tiste investitorje, ki na svojo priložnost za prenovo objektov še čakajo.