Pasijon

Ko je Mel Gibson lani oznanil, da bo režiral Pasijon (The Passion), film o zadnjih dvanajstih urah Jezusovega življenja, da ga bo sam tudi produciral in financiral, in to dobesedno, iz lastnega žepa (25 milijonov dolarjev!), da bodo v filmu govorili izključno v aramejščini in latinščini, v dveh mrtvih jezikih, in da bodo film potem vrteli brez podnapisov, se je zazdelo, da ga je od vseh uspehov in vse slave - od vse nepremagljivosti, od vseh velikih zmag v filmih - udarilo "božje" in da hoče za vsako ceno, magari s "kariernim samomorom", pokazati, da je več kot le vsota svojih filmskih vlog. Da je torej auteur in artist. Da misli. Da ni le seks simbol. Da ni le Ken. Da ni le baby face. Da ni le pizza face. Da ni le akcijski junak. Da ni le Mad Max. Ali pa Smrtonosno orožje. Mel sicer ni Steven Seagal, toda glede na to, da je že igral Hamleta, da se je dal na koncu Pogumnega srca pasijonsko križati in da je v Patriotu in Patriotu 2 (Bili smo vojaki) "odrešil" Ameriko, vendarle preseneča, da vloge križanega "judovskega kralja" ni odigral sam, ampak jo je raje prepustil precej bolj anonimnemu Jimu Caviezelu. Ker pa Caviezel de facto izgleda kot Jezusova reinkarnacija (poglejte si filme Angelske oči, Tanka rdeča črta in Grof Monte Cristo, v katerih vstane od mrtvih!), bolje rečeno, kot Jezus pet minut po križanju, nam je Melova objektivnost lahko le v vzpodbudo, četudi je res, da bi težko požrli 47-letnega zvezdnika, ki si domišlja, da jih šteje šele 33. Ne, to ni tako, kot če bi Seagal posnel film o Dalajlami - Steven bi mirno odigral Dalajlamo, toda tako, da podnapisov sploh ne bi potrebovali. In v tem smislu ni jasno, zakaj so bili vsi tako zgroženi, ko je Mel sporočil, da bo Pasijon brez podnapisov - lepo prosim, vse Melove dosedanje filme bi lahko vrteli brez podnapisov. Bi kaj zgrešili ali pa zamudili, če bi bilo Smrtonosno orožje 3 brez podnapisov? Ali pa če bi bil brez podnapisov Hamlet? Ko je Mel dahnil "Biti ali ne biti", ste avtomatično replicirali "To je zdaj vprašanje". Zakaj bi bilo pri Pasijonu kaj drugače? "Caravaggiove slike so brez podnapisov, pa jih ljudje razumejo." Drži, vsi vemo, kaj se je zgodilo v tistih zadnjih dvanajstih urah Jezusovega življenja. Celo ateisti. Kaj šele verniki, ki so absolvirali ilustrirano verzijo Biblije. "Upam, da bom lahko jezikovne pregrade presegel z vizualnim pripovedovanjem - če mi to ne bo uspelo, mi pač ne bo uspelo, toda to bo potem vsaj monumentalni neuspeh."

Toda Mel, zelo pobožni katolik, ki za liberalizme, kot so ločitev, splav in kontracepcija, noče niti slišati, se je zmotil, ko je mislil, da bosta za kontroverznost Pasijona, njegove verzije "najpomembnejših dvanajstih ur v zgodovini sveta", skrbeli le aramejščina in odsotnost podnapisov - ko so se pojavili prvi namigi, da Pasijon za Jezusovo smrt krivi Jude in da bo za sabo potegnil nov val antisemitizma, je bilo takoj jasno, da je bučna polemika neizogibna in da ne bo potekala v aramejščini. Mel je hitel poudarjati, da filma sploh še ni končal... da ni antisemit... da Jezusa niso križali Judje, ampak rimski vojaki... da ga je na križanje obsodil Poncij Pilat, rimski upravitelj Judeje... da je bil Jezus Jud... da so bili njegovi apostoli, njegova mama in prvi kristjani Judje... da je film posnel po Novi zavezi, specifično, po štirih evangelijih... da so scenarij pregledali - in ga tudi himnično pohvalili - ugledni teologi in pastorji... da je scenarij v aramejščino in latinščino prevedel jezuit, ki ni opazil niti najmanjših znakov antisemitizma... in da je šel sam vsako jutro pred snemanjem k maši. "Če delaš pri takem filmu, moraš biti povsem čist". Še več: "Vsi, ki so delali pri tem filmu, so se spremenili. Nekateri agnostiki in muslimani so se spreobrnili v kristjane - in bolni so ozdraveli." Kdo jih je spreobrnil in ozdravil - Mel? Ne! Mel, ki si je v Malibuju postavil privatno kapelo, v kateri se mašuje v latinščini, in ki je vesel, da bo njegova edinka postala nuna, je bil le medij. "Skozi mene pri tem filmu je delal Sveti duh, jaz sem le usmerjal promet. Upam, da bo imel film moč evangelija."

Ja, le malo je manjkalo, pa bi svoje bogastvo razdelil med uboge in bolne. In ja, Mel je govoril tako, kot bi hotel biti križan - kot Bog, ki je postal človek. Da ga je za svojega takoj vzela krščanska desnica, najbolj fundamentalistični, najbolj nestrpni in najbolj konzervativni del ameriške krščanske skupnosti, ne preseneča, kakor tudi ne preseneča, da so ti fundamentalisti, dediči "Moralne večine", v vnaprejšnji skepsi do Pasijona videli "levičarsko zaroto". Medtem ko so fundamentalisti zagotavljali, da gre za avtentično prezentacijo Jezusovega življenja, so "ateistični levičarji" - med katerimi najdete aktiviste in akademike, teologe in senzacionaliste, kristjane in jude, liberalce in konzervativce, lokalne politike in "human rights" odbore, škofovski Sekretariat za ekumenske in medverske zadeve in Center Simona Wiesenthala - opozarjali, da je film o Jezusu nemogoče posneti le po evangelijih, da se evangeliji medsebojno preveč bijejo in da so historično netočni, da so bolj odraz teoloških potreba časa, v katerem so nastali, kot pa faktični odraz tega, kar se je v resnici zgodilo, da so krivdo za Jezusovo smrt prenesli s Poncija Pilata na Jude ter jo s tem nevarno in nestrpno kolektivizirali (Judje so kolektivno ubili Jezusa), da v samih evangelijih ždi "virus antisemitizma" ter da bi lahko biblično prikazovanje Judov kot "krvoločne drhali" oz. prikazovanje brutalnega, sadističnega, bombastičnega križanja Jezusa porodilo antisemitske izgrede.

Krščanska desnica Pasijon hvali - ker zvesto sledi evangelijem. "Ateistična levica" ga kritizira - ker evangelijem sledi preveč zvesto. Ni čudno: krščanska desnica, ideolog Busheve politike, je svoj antisemitizem vedno futrala z evangeliji, in ko je kriknila, da bi bilo treba vse jude pokristjaniti, je vedno zagotavljala, da le zvesto sledi evangelijem. Pasijon prihaja v času, ko ga krščanstvo najbolj potrebuje - ko je v vojni z islamom, ko se Sveta dežela koplje v agoničnem ognju navzkrižnega terorizma in ko skuša Bush pokristjaniti muslimane. Da je ideološka voda na mlin probushevski krščanski desnici, ni dvoma, pa četudi ga je Mel, praktikant zelo ortodoksne, "predkoncilske" oblike katolicizma, že malce "zmehčal"... ee, preventivno samocenzuriral, tako da slovitega judovskega krika "Njegova kri na nas in na naše otroke", ki v "krščanskih" razlagah funkcionira kot dokaz za kolektivno krivdo Judov, ni več, toda od trenutka, ko je pustil, da mu je film "ugrabila" krščanska desnica, ne more več reči, da je nedolžen.