Horror! Horror!

Leta 1976 je Francis Ford Coppola odšel v filipinsko džunglo, da bi posnel ultimativni film o vietnamski vojni, vojni film, ki bo končal vse vojne filme - ven je prišla Apokalipsa zdaj, film, ki je bil žanr zase. Film, ki naj bi končal vojne filme, je postal film, ki je skoraj končal njegovo življenje. Film o vojni norosti je postal film o norosti snemanja vojnih filmov: snemanje se je vleklo, tajfun je zjebal sete, igralci so odpadali, budžet je rasel, Martina Sheena je ruknil infarkt, scenarij ni bil končan, mamila, predebeli Marlon Brando. Kot je rekel Coppola: "Zmešalo se nam je. Ugotovil sem, da ne snemam filma, ampak da se film snema sam - ali pa ga je snemala džungla." Film, v katerem se od vojne vsem zmeša, je postal film režiserja, ki se mu je med snemanjem skoraj zmešalo. Film o vietnamski vojni je postal resnica o vietnamski vojni, the big picture, realnost vietnamske vojne - ljudje so si poslej pod izrazom "vietnamska vojna" predstavljali to, kar so videli v Apokalipsi zdaj. In imeli so kaj videti.

Videli so kapetana Willarda (Martin Sheen), ki ga leta 1969 pošljejo po reki Nung v kamboško džunglo, da bi "with extreme prejudice" likvidiral norega polkovnika Kurtza (Marlon Brando), zeleno beretko, ki se je uprl direktivi, da naj začne s totalno vojno, in ki je kamboške staroselce prelevil v svojo zasebno vojsko. Videli so fantazmagorično odisejado v arogantno, morasto, brutalno "srce teme", v dementne, psihedelične halucinacije ameriške vojske. Videli so zahodno kulturo, kako posiljuje džunglo. Videli so ameriške vojake, kako pobijajo civiliste. Videli so ameriške vojake, kako pobijajo ameriške vojake. Videli so vietnamsko vojno, toda nobenega Vietnamca, le Američane - Vietnam je bil ameriška geopolitična blodnja. Videli so ameriški intervencijski debakel in iracionalno debilnost vojne. Videli so demaskiranje mita, da Američani s svojimi intervencijami razširjajo "svobodo in demokracijo". Videli so pošastni spektakel nihilizma. Videli so lunatičnega, ultra mačističnega polkovnika Kilgorea (Robert Duvall), ki ob Wagnerjevi Valkiri napalmira vietnamsko vas, da bi na reki ustvaril valove, na katerih bodo njegovi fantje lahko surfali. "Ljubim jutranji vonj po napalmu!" Ja, Smrt prihaja z neba. Lahko jo inhaliraš. In seveda, videli so ves cinizem Amerike, ki svoje vojaške intervencije vedno zapakira z "dobrimi nameni" - Kilgore najprej scvre vietnamsko vas, potem pa se heroično, "humanitarno" vključi v reševanje ranjenega vietnamskega otroka, svoje žrtve.

Coppola je pred tremi leti že itak maratonsko Apokalipso dopolnil, razširil, bolje rečeno, dodal je prizore, ki jih je leta 1979 v premierni verziji izpustil, tako da je zdaj skoraj uro daljša. Apocalypse Now Redux, najboljši film leta 2001, ki je te dni na dvdju izšel tudi pri nas, med drugim vsebuje zelo dolgo in zelo pomembno sekvenco, ki se odvrti na francoski plantaži, na kateri se Willard znajde en passant - tik preden se prebije do Kurtza. Lastnik plantaže (Christian Marquand) mu namreč zrecitira agonično zgodovino Vietnama in napak francoskega kolonializma, obenem pa mu razkrije, da se Američani v Vietnamu borijo "za največji nič v zgodovini" in da so za ves kaos krivi prav sami Američani, ker so ob koncu II. svetovne vojne "ustvarili" Vietminh, predhodnika Vietkonga. Paralela z današnjimi časi, ko Američani rušijo diktatorje in teroriste, ki so jih sami ustvarili (Sadam Husein, Osama bin Laden), je neizbežna. "Groza! Groza!" dahne Kurtz. Vsekakor. Ne, iz te groze, ki jo vidimo, se ne moreta roditi demokracija in svobodo. No way! Dežela, ki gre skozi tako grozo, se lahko zbudi le v koščkih.

Apokalipsa zdaj je kontrakulturni napad na ameriško intervencijo v Vietnamu in na ameriški vojaški intervencionizem sploh, toda obenem pokaže, zakaj vietnamska vojna ni bila le "blodnja", zakaj ameriške vojne same Amerike ne streznijo in zakaj se ameriške vojne nikoli ne končajo. Ni čudno, da tudi Coppola ni vedel, kako naj konča film. Ni ga znal končati. Ni ga mogel končati. Le kako? Vietnamska vojna je vojna brez konca - Apokalipsa zdaj je film brez konca. Nedokončana simfonija. Tu ni katarze. Ko je Coppola Apokalipso leta 1979 prikazal v Cannesu (Zlata palma), jo je označil kot "work in progress", kot film, ki še nastaja, kot film, ki še ni končan. Tudi vietnamska vojna je bila le "war in progress". Ni se še končala. Še vedno traja. Še vedno se nadaljuje - v Iraku in Afganistanu. In v Ameriki. Brez konca.

Ko med vršanjem vietnamske džungle in ameriških helikopterjev zaslišimo Doorse in njihovo epsko balado The End, ki jo je Apokalipsa leta 1979 vrnila na pop lestvice, je jasno, da je zahodna civilizacija prišla do točke, ko je "vsega konec". Točno, vsega je konec. Vsega - zahoda, civilizacije, družbe, družine, morale. Vsega je konec - razen vojne. Razen apokalipse. Ni kaj, prvi stavek, ki ga slišimo v Apokalipsi, je vizionarski: "Saigon. Sranje. Še vedno sem v Saigonu!" Ja, Američani so po vseh teh letih še vedno v Saigonu. Bolje rečeno - Zahod je po vseh teh letih še vedno v Kongu. Apokalipsa je namreč posneta po romanu Srce teme (1899), ki ga je Joseph Conrad postavil v Kongo, da bi obsodil evropske kolonialiste, ki so pod pretvezo "širjenja civilizacije" apokaliptično in "with extreme prejudice" čistili in posiljevali Afriko. Ne, Coppola svoje Apokalipse ne bo nikoli končal.