9. 5. 2004 | Mladina 18 | Kultura
John Zorn in el-Masada
Oglasil se je godbeni Tzadik
John v Saalfeldnu leta 1998 (po zadnjih informacijah ima sedaj krajšo frizuro)
© Borut Krajnc
John Zorn, avant altovski saksofonist, improvizator in "ameriški skladatelj", starojazzovsko rečeno tudi "vodja bendov", "dirigent" s svojo lastno metodo game pieces - na odru metronomsko natančen zoprnež, eksploziven, načitan: devica, špeglar, petdeset let pa pol. Zgledna sadomazohistična kombinacija: (m)učenec in (m)učitelj, profet in destruktivec, rabin in mešuge, ikona in ikonoklast, mentor, odpadnik od modernizma, slaba vest tkim. postmodernizma. V bistvu romantik, ki je delo zanj življenje, drugega ni. V sedlo se je zavihtel konec sedemdesetih, ko so se v NYC usodno spojili dotedaj industrijsko razparcelirani godbeni žanri. (Teh par vrstic o njem naj se bere kot kratek, utrgan muzični kos, kakršnih je znal v abruptnih časih "superskupine" The Naked City čez noč skomponirati tudi več ko 40.)
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
9. 5. 2004 | Mladina 18 | Kultura
John v Saalfeldnu leta 1998 (po zadnjih informacijah ima sedaj krajšo frizuro)
© Borut Krajnc
John Zorn, avant altovski saksofonist, improvizator in "ameriški skladatelj", starojazzovsko rečeno tudi "vodja bendov", "dirigent" s svojo lastno metodo game pieces - na odru metronomsko natančen zoprnež, eksploziven, načitan: devica, špeglar, petdeset let pa pol. Zgledna sadomazohistična kombinacija: (m)učenec in (m)učitelj, profet in destruktivec, rabin in mešuge, ikona in ikonoklast, mentor, odpadnik od modernizma, slaba vest tkim. postmodernizma. V bistvu romantik, ki je delo zanj življenje, drugega ni. V sedlo se je zavihtel konec sedemdesetih, ko so se v NYC usodno spojili dotedaj industrijsko razparcelirani godbeni žanri. (Teh par vrstic o njem naj se bere kot kratek, utrgan muzični kos, kakršnih je znal v abruptnih časih "superskupine" The Naked City čez noč skomponirati tudi več ko 40.)
Biografija je velikanska, hagiografija telefonski imenik, diskografija nepregledna. John Zorn nima kuhinje, nima avta, ne bere časnikov in ne gleda televizije, ta apolitičen tip stanuje v bloku na Dolnjem vzhodnem koncu NYC, v istem stopnišču živijo še Elliott Sharp, Charles Gayle in Hakim Bey. Njegovi dve sobi sta zatrpani z glasbenimi albumi, knjigami, filmi na kasetah in DVDjih. Rojen je za socialo - od njegovih precej dobro plačanih turnej živi domala sto mestnih muzičistov; tem tudi redno posoja kulturalije od doma, najraje avantgardo in avtorsko klasiko XX. stoletja. Rojen tudi za marketing, čeprav si tega ni želel; kulten človek, ki se ni želel prodati, a kaj, ko je tačas prehitel samega sebe.
Ustanovitelj založbe Tzadik, kjer skrbi tudi za kinsko godbo, Masado v živo, lunatike in prezrteže vseh vrst. Izumitelj "radikalne judovske kulture" in "alternativne judovske muzike", kolovodja Kristalne noči, do dokončnega spora tudi gonilno pihalo kluba The Knitting Factory. Za svoje okrogle rojstne dneve prireja enomesečne seanse, na katerih ima vsak večer nastop - če ne igra, s komer koli že, pa predava o trdi japonski pornografiji ali s komentarjem kaže filme Maye Deren. Živi od naročil, arhiviranja, reedicij, Japonske in Evrope, v slednjih zdrvi na njegove nastope tudi po več tisoč ljudi, še zmerom pa ga je najlepše ujeti v domačem Tonicu ali salonu Roulette med kakimi dvajsetimi strastneži brez turistov. Dopoldan ga lahko srečate, kako v kamuflažnih hlačah in oranžni majici hlača proti studiu, deset korakov za njim pa drobenclja kakšna Japonka. Pri nas je Zorn že ab ovo doma na Radiu Študent, najdete ga v vsakem boljšem gospodinjstvu, v Cankarjevem domu pa bo 4. maja že tretjič. Tokrat z Električno Masado. Ne pozabite na čepke!
V času Naked City pred 14 leti si rad poudarjal, da ste bili bend - kolektiv in da Naked City ni tvoj poseben projekt. Kako je z Električno Masado, kakšno je razmerje med vodjem in skupino?
Moj problem z Naked City je bil, da je bend kot tak sprejela rockovska srenja. Za to mi je šlo, saj se mi je zdelo, da bodo rockovska občinstva zarez uživala v našem početju, bolj kot jazzovska. In v tem svetu bend največkrat doživljaš kot bend. Zato sem vztrajal na imenu Naked City. Pri Masadi ne šteje več, kako jo sprejemajo. Z leti sem dojel, da je za glasbenika najpomembnejše, da ustvarja glasbo. Glasbenik večinoma ne more nadzorovati njenega sprejema v zunanjem svetu. Če sprašujete, ali je Electric Masada kolektiv, potem odgovarjam, da ni. Je skupina, ki sem jo izbral. Igra skladbe, ki sem jih napisal. Na odru nadzorujem celotno dogajanje. In moram dodati, da je bilo podobno pri Naked City, kjer sem upravljal z vsakim trenutkom. Nikdar ni bil kolektiv.
Torej bolj sprejemaš vlogo skladatelja v klasičnem pomenu kakor poprej?
Ja.
Lahko navedeš razloge?
Poglejte, izhajam iz skupnosti improvizatorjev. Zato sem se, nenadoma porinjen pod drobnogled javnosti, počutil izredno nelagodno. Hotel sem pripadati tej skupnosti. Spoštoval sem doneske glasbenikov, s katerimi smo ustvarjali in ki so moji glasbi vdahnili življenje. Ko so sredi osemdesetih let mediji ponoreli in so začeli iz mene delati nekakšnega postmodernega tipčka s plakatov, nisem hotel, da bi se zaradi tega moji glasbeni prijatelji jezili name, zganjali ljubosumje. Predvsem z njimi nisem hotel izgubiti stika. Dejstvo je, da sem vedno bil skladatelj, ki je snoval glasbo in organiziral glasbenike, da so jo igrali. Z nekaterimi igram že več kot 25 let in sem lahko ohranil dobre odnose z njimi. To mi je vedno izredno veliko pomenilo. Kot glasbenik - špilavec sem dojel, da je glasbenik kritična vez med skladateljem in občinstvom. Pišem za glasbenike. Hočem jih v skupini, vznemirjene, srečne, želim, da se potopijo v godbi. Hočem življenje na odru, saj le to pride do občinstva. Ni mi mar za ljudi, ki berejo svoje napisane parte, poberejo denar in se spokajo domov. To bi bil brezvezni dolgcajt. Glasbo, ki jo želim predstavljati na odru, naj igrajo tisti, ki jim je mar za druge, ki verjamejo v godbo, ki jo delajo in ki so s svojim življenjskim izkustvom dejavni v vsaki sekundi.
Kako bi opredelil svojo vlogo v newyorškem klubu Tonic?
Sčasoma me je klub Knitting Factory s svojo usmeritvijo povsem razočaral. Razumem, da rabijo denar za preživetje. Toda zvrstilo se je toliko nesrečnih, čudnih dogodkov, da je postalo jasno, da bom moral za nastopanje poiskati drug prostor. Moralno nisem mogel več podpirati položaja, ki ga je zase ustvaril Knitting Factory. Šel sem k Melissi in Johnu v Tonic, kjer sta prirejala koncerte ob vikendih in jima ponudil organizacijo koncertov, mali glasbeni festival, ki bi vsak večer trajal 6 tednov. Tonic je še vedno njun klub, kjer občasno igram, na oder pripeljem glasbenike. Predvsem je prostor, ki je dober za sceno, saj nudi zavetje in priložnost številnim mladim glasbenikom. Tonic nikdar ni bil moj klub.
Ali ga tudi finančno podpiraš ali je tvoja vloga zgolj simbolična?
Ko je klubu šlo za nohte, sem jima posodil denar. Toda posojam tudi drugim.
Kako deluje tvoja založba Tzadik?
Je kooperativa, ki jo vodijo artisti. Vse programske odločitve so moje. Če glasbeniki potrebujejo pomoč v studiju, jim pomagam. Vsi imajo na voljo enak budžet, 5000 dolarjev za ploščo. Mi naredimo mastering, ploščo oblikujemo in distribuiramo. Sam sem umetniški vodja založbe. To je to. Nimamo pisarne, ne telefona. Dobiček si z avtorji plošč razdelimo na pol. Prihodek iz mehanskih pravic gre glasbenikom. Uspeva nam, da preživimo.
Hočeš nočeš poosebljaš newyorško downtown glasbeno sceno. Ob drugih glasbenikih si vendarle nekakšen duhovni vodja. Kako shajaš s to vlogo?
Jemljem jo resno in odgovorno. Ko nekateri naenkrat niso dobili koncertov v Knitting Factory, sem šel v Tonic in klubu pomagal na noge postaviti odprt glasbeni prostor. Založba ne izdaja le moje glasbe. Na njenem katalogu je glasba celotne scene, glasbenikov, ki v takšno glasbo verjamejo in želijo, da je izdana na spoštljiv, kvaliteten način. To sem jim pomagal omogočiti z mojim posebnim položajem. Vem, da me drugi pozorno spremljajo in zato del moje energije odgovorno vračam skupnosti.
Je imel tvoj zastoj rednega objavljanja priporočenih spiskov plošč, filmov in knjig na spletni strani Tzadika kaj opraviti s tvojim statusom, je vse skupaj postajalo že preveč vplivno?
Tako sem bil zasut z delom, da spiskov preprosto nisem zmogel več dopolnjevati. Saj ne, da bi prenehal z branjem, poslušanjem in gledanjem filmov, toda zmanjkovalo mi je časa, da bi se vsedel in napisal nov seznam zame relevantnih reči.
Pogosto si se pritoževal, da si kot skladatelj napačno razumljen. Meniš, da tvoje delo predpostavlja poznavanje vseh referenc, ki jih tako skrbno nizaš na ovitkih plošč?
Poslušalec lahko počne, kar se mu zahoče. Reference dodajam, da bi željni raziskovali in proučevali. Tudi ne pričakujem, da bi zaradi boljšega razumevanja to morali. Verjamem, da je moj osnovni problem z zunanjim svetom preobilje del in njihova raznolikost. Zato me je tako težko kam uvrstiti. Nisem le frikovski saksofonist s čudaškimi zvoki, ko improviziram z Derekom Baileyem, ne tip, ki ustvarja različice in poklone Enniu Morriconeju in Ornettu Colemanu. Nisem zgolj upičeni hardcore-punkovski lunatik v Naked City, ne klasični komponist, ki piše za neodvisne newyorške komorne glasbenike in ga izvajajo v Lincolnovem Centru. Sem kombinacija različnega. Potem pa slišijo eno, dve reči in si umišljajo, da so me zaštekali. Na to nimam vpliva. Nimajo časa za raziskovanje celotnega spektra mojega dela. Bi ga pa morali, če bi ga hoteli zaobjeti in razumeti. Po mojem nisem posnel plošče, iz katere bi lahko sklepali na moje delo. Še sam nisem gotov, za kaj gre pri temu Johnu Zornu. Delo se sklene s koncem življenjske poti. H korpusu ni več kaj dodati. Tam ga lahko uzreš. Tedaj bo mogoče reči, OK, to je torej bila ta oseba. Ampak v resnici ne gre zanjo, marveč za njena ustvarjena dela.
Kako stojiš s sistemom avtorskih pravic v ZDA?
Mislite na kopiranje in piratstvo mojih plošč?
Ne samo to, konec koncev je iz industrije avtorske zaščite zate tudi kaj dobrega.
Priznam, da me sploh ne zanima.
Toda iz njihovega naslova na tvoj račun verjetno redno kapljajo novci.
Res je. Ampak na to nisem pozoren. Skladateljev posel je, da ustvarja glasbo. Če bo začel razmišljati o denarju, ki bo kapljal iz njegovega dela, se bo vse sfižilo in zmotilo ustvarjalni proces. Ker nobeden nikdar ne dobi dovolj v primerjavi s tem, kar daje svetu. Srečen sem. Imam streho nad glavo. Občasno lahko peljem prijatelje na večerjo. Še vedno sem tu in delam godbo. Zato si ne morem beliti glave, kdo kopira, kdo ne plačuje. Založba Electra/Nonesuch mi še vedno dolguje. Vem, da mi ASCAP in BMI ne plačujeta pravičnega deleža. Vem, da me piratizirajo in prodajajo v Rusiji in na Kitajskem. Pa kaj.
Boš letos volil na predsedniških volitvah?
Absolutno. Proti Bushu. Briga me, kdo bo protikandidat. Ne bom volil za, volil bom proti.