Reality-check

V Izoli se 25. maja začenja festival Kino Otok, ki bo - tako kot lani, ko je pod taktirko Vlada Škafarja debitiral - zavrtel kopico "deprivilegiranih" filmov. Rekli boste: Slovenija je končno dobila svoj Otok. Bolje rečeno, slovensko morje je končno dobilo Otok. Vsekakor, toda ni ga dobila prvič. Otok v slovenskem morju je že od nekdaj velika fantazija slovenskega filma. In slovenski filmi so ta Otok potem tudi ustvarili, in sicer dvakrat. Prvič leta 1970, ko je Matjaž Klopčič posnel Oxygen, ki se dogaja na otoku po imenu Otok, drugič pa leta 1993, ko je Jure Pervanje posnel Zrakoplov, ki se prav tako dogaja na otoku po imenu Otok - na drugem otoku po imenu Otok, se razume, toda v obeh filmih je bil Otok utopija deprivilegiranih in drugačnih. Specifično, v Zrakoplovu imate Slovenca, ki hoče na vsak način poleteti, saj veste, kot ptič (je kaj bolj deprivilegiranega, getoiziranega in neprilagodljivega od Slovenca, ki hoče poleteti?), v Oxygenu pa imate uporniško, kontrakulturno, kvazihipijevsko mladino, ki se upre, ko skuša Oblast ta utopični Otok - neke sorte "mesto mladih" - priključiti Kontinentu, ki je utelešenje mainstreama, konformizma, oportunizma in tiranije večine nad manjšino. Kino Otok je torej hommage tistim slovenskim filmom, ki so skušali slovenski ustaljeni red preseči z gradnjo mentalnih Otokov. Da je Škafar medtem posnel Leto odločitve, dokumentarec o Primožu Peterki, Slovencu, ki je poletel, ki je potem pozabil, kako se leti, in ki hoče ponovno poleteti (film govori prav o tem), ni nobeno naključje, navsezadnje, Peterka je mentalni Otok v slovenskem mainstreamu - Otok, ki se noče priključiti Kontinentu. Tudi Kino Otok je iz tega testa. Če hočete metaforo: Kino Otok je slovenska verzija Tajvana. Slovenija je za Otok to, kar je za Tajvan Kitajska - mainland, kot se reče. Kopno, celina. In slovenski mainland vrti le mainstream filme - Otok pa je svet zase, mali separatist, častilec neodvisnosti, drugačnosti, deprivilegiranosti. Otok vrti filme, ki ne sodijo v mainstream. Filme, ki jih komercialni pogled običajno zgreši, spregleda, preskoči, zavrže - filme, ki živijo predvsem od festivalov. Kino Otok vrti Otoke - afriške, azijske, latino-ameriške filme. Okej, vmes pade tudi kaj drugega, magari ameriškega, toda deprivilegiranega, dovolj drugačnega in otoškega, da je ostalo skrito.

Kaj bo največji hit letošnjega Otoka? Lahko da bo to Levelland, mali, robati, ameriški, teksaški film, ki popisuje skejterje iz Busheve "industrijske cone", kjer od ameriškega sna ostajajo le disfunkcionalnost, otopelost, razpadle družine, življenjski minimum, vožnje po nakupovalnem pasu in ja - absolutna deprivilegiranost. Lahko da bo to One Nite In Mongkok, zelo nervozni in obenem zelo stilizirani hongkonški noir triler (eden boljših zadnje čase), v katerem skuša policija izslediti kitajskega poklicnega morilca, dejansko naivnega, skuliranega humanista, ki naj bi porušil status quo hongkonškega podzemlja, toda hej, tako dobre koordinacije atmosfere, urbane napetosti, realističnih likov, paralelnih zgodb, političnega idealizma, prenaseljenosti, pop šokov in žanrske evforije zlepa ne boste videli. Tudi v najbolj zglancanih h'woodskih "avtorskih" filmih ne. Lahko da bo to Teroristka, indijski film o mladi, politično nepismeni Indijki (Ayesha Dharkar), ki ima za sabo brutalno, srhljivo preteklost brez prihodnosti in ki jo potem anonimna teroristična organizacija - z opasanim eksplozivom - pošlje na samomorilsko misijo, s katero naj bi "navdihnila prihodnje rodove". Lahko da bo to Pri stricu Idrizu, film o celjenju ran v povojni Bosni, ki ga je - ob intonaciji Saše Lošića - posnel Pjer Žalica (Gori). Lahko pa da bo to 20 prstov, iranski film, v katerem mož (Bijan Daneshmand) in žena (Mania Akbari) zamenjata sedem lokacij in sedem prevoznih sredstev (avto, moped, vlak, smučarska vlečnica ipd.), da bi prišla do dna odnosu moški/ženska, moralnemu centru mnogih iranskih filmov, tudi Kiarostamijevega 10, v katerem je glavno vlogo igrala prav Mania Akbari, režiserka te digitalne, ultra moderne mojstrovine, ki je tako subverzivna in kontroverzna, kot zna biti subverzivna in kontroverzna le ženska, še zlasti iranska ženska, za katero je dolga vojna z arhaičnim, patriarhalnim, represivnim pogledom na žensko - žena namreč v tem filmu svojega moža, negotovega tradicionalista, ujetnika iranskega patriarhalnega sindroma, zapelje v intimne debate o ženski neodvisnosti, prešuštvu, ljubosumju, abortusu, smislu in nesmislu rojevanja otrok in lezbištvu, toda to počne tako neprisiljeno neposredno, senzualno in retorično premišljeno, da mož ostane brez argumentov. Ni kaj, dolgoletna "vojna spolov" jo je prekalila - od nje je potegnila več kot moški.

Da je film v Iranu prepovedan, ne preseneča, navsezadnje, vsebuje tudi eno izmed najbolj realističnih defloracij v zgodovini filma. Okej, defloracijo imate tudi v Ameriški piti in v Sanjačih, toda če hočete reality-check, potem si poglejte 20 prstov. In reality-check je srednje ime teh otoških, deprivilegiranih filmov. V Sončevih solzah ste videli h'woodsko verzijo afriške državljanske vojne - Bruce Willis rešuje Monico Bellucci. Hočete reality-check? Poglejte si Vojno brez podob, dokumentarec o "kolateralni škodi" alžirske državljanske vojne - videli boste žensko, ki so ji "teroristični" fundamentalisti pobili vse, kar je imela ("Jaz sem deveta, a tudi jaz sem le napol živa"), in ki še vedno ne ve, zakaj so to storili, pa žensko, ki je izgubila nogo: "Že za žensko je v Alžiriji težko - za hendikepirano žensko, je dvakrat težje." In imela je svoje sanje. "Zdaj si želim le mir." To je vse, kar ostane od sanj. In dalje - Zaman, iraški road-movie o kmetu (Sami Kaftan, "iraški Gerard Depardieu"), ki gre po zdravila za svojo ženo, je reality-check vaših tele-predstav o Iraku... Mrtvi, argentinski road-movie o enigmatičnem morilcu (Argentino Vargas), ki se iz zapora vrača domov, je reality-check vseh filmov o serijskih morilcih... Havanska suita, kubanski dokumentarec o vsakdanu desetih Kubancev, je reality-check Buena Vista Social Cluba... Kralj Andanggaman, slonokoščeni film o trgovanju s sužnji, je reality-check Amistada.... Santiagovi dnevi, perujski film o vojaku (Pietro Sibille), ki ga po vrnitvi domov vsi ignorirajo, je reality-check Taksista... Waalo Fendo, film o Afričanih, ki odhajajo po evropski sen, je reality-check filma Princ odkriva Ameriko... V imenu Kristusa, slonokoščeni film o pokristjanjevanju, je reality-check Nebeškega kraljestva. In tako dalje. Vsak film, ki ga bo zavrtel Kino Otok, je reality-check zahodnih fikcij, predstav in stereotipov. Lepa priložnost, da si naravnate ure.