Ah, ta osemdeseta

Ne vem, ali sem sploh kdaj slišal toliko pripomb in opazk v slogu "haha, kako smešno" kot zadnji mesec, ko sem se, sem in tja, v kakšni družbi malce pohvalil, da grem na koncert skupine Duran Duran. Vendar je bilo kljub vsem hudomušnim zbadljivkam v očeh in glasovih zaznati tudi kanček nevoščljivosti ali pa vsaj romantične nostalgije, še sploh potem, ko so se po omembi znamenitih besed Duran Duran skoraj po pravilu začele debate o tem, kako dobro je bilo takrat in kako se je takrat žuralo, da ne omenjam revije Bravo, Videomixa in Daria Diviaccija, ki je navadno postal zmagovalec vseh pogovorov o osemdesetih letih. Duran Duran pa so bili kljub vsemu največji. Generacije, rojene konec šestdesetih in v sedemdesetih letih, to dobro vedo. Poslušali so jih vsi, malce naskrivaj tudi tisti, ki jim je po telesu vrela bolj metalska ali pankerska kri. Zdaj to, vsaj nekateri, tudi že priznajo. Če ne drugače, je bila fenica skupine Duran Duran njihova bejbika ali kakšna mična sošolka. V Simona, Johna, Andyja, Nicka in Rogerja so bili oblečeni vsi zvezki brstečih sošolk. Tudi domače stene so bile prijazne do fantov iz skupine. Brhke ročice so ljubeče ustvarjale fantazijske tapete iz posterjev, nalepk, izrezljanih slik in sličic vseh oblik in velikosti, ki so prekrivali vse, kar se je prelepiti dalo. No, tudi fantje so si seveda na stene nalepil kakšen plakat najbolj priljubljene boybend skupine ali pa so si šli, po ogledu skupinske ali solo fotografije benda, k frizerju poblajhat kak pramen ali pa uredit frizurico, če ne drugega, pa vsaj v Trst po kakšno srajco in hlače, ki jih je bilo treba potem preskusiti v Turistu in Valentinu ali pa vsaj pri Konjskem repu ali na kakšnem srednješolskem plesu.

Tudi sam sem do skupine Duran Duran v tistih letih vzpostavil prav poseben odnos. Vsako jutro sta bili prvi osebi, ki sem ju zagledal, ko mi je uspelo odpreti oči, opicanjena Simon in John; gledala sta me s posterja, ki ga je z največjo natančnostjo in ljubeznijo na steno nalimala sestra. Punca, v katero sem bil na smrt zatrapan, pa mi je enkrat med počitnicami namignila, da bi, če bi imel malo daljše lase in bi bil bolj podoben najlepšemu basistu na svetu Johnu, šla zvečer z mano na kokakolo, ampak dokler bom imel na majici bedž Clashev, naj rajši sploh ne hodim v njeno bližino. Čeprav takrat še nisem bil vajen takšnih še kar krutih dvojk in bi mi po vseh pravilih moral lepi John zagreniti lajf, so se mi zdeli člani skupine Duran Duran kljub temu kar kul. Z Johnom in s Simonom na posterju smo ostali prijatelji. Sploh po tem, ko sem bil prvič v Angliji in sem se čez dan napajal ob naslovkah in temah iz Suna, ki so prikazovale pravo nasprotje polikanih fantov iz revije Bravo in slovenskih revij. V vsakem časopisu je bilo nekaj strani posvečenih duranovcem. Veliko seksa, veliko mamil, veliko škandalov, veliko vsega slabega. Na eni izmed fotk, ki se mi je za vedno vtisnila v spomin, so Simonu v nekem londonskem klubu bejbe cefrale s telesa znamenito belo srajco za sveti spominek, siromak pa je nezavesten ležal na nekem fotelju in ni niti trznil. Takrat so mi duranovci postali zelo všeč. Še bolj všeč pa mi je bila Simonova spremljevalka, manekenka Jasmin, njegova bodoča žena, ki sem jo vsak dan gledal v eni od reklam. In zvečer, ko smo hodili plesat v neko diskoteko - bila je edina, v katero se je dalo pretihotapiti z res amatersko ponarejeno študentsko izkaznico, da si že over 18, bolj kmečko-študentske narave za tiste čase na razvitem Otoku, zame, za kmetiča iz Šiške, pa čudež tehnike in arhitekture -, sem še s toliko večjim veseljem zlil vase kako pivo in skakal po plesišču, ko se je folku, predvsem debelogležnatim in z mišelinkami obloženim Angležinjam, trgalo na New Moon on Monday, Reflex, Wild Boys in druge hitiče največjih carjev popa.

20 let pozneje

Ko se je modri saab, sestavljen tam nekje konec osemdesetih let, poln otrok osemdesetih približeval Trstu, ki se je ravno prebujal iz siestične omotice, je bilo v zraku čutiti čudno romantično mehkobo. Starinski avtokasetar je neutrudno, celo malce cinično posmehljivo od časa do časa zahrkal ali zapiskal, ko je premleval hite skupine Pet Shop Boys in Madonne na kasetah, ki so se bogve koliko let valjale v kakšnem predalu, vespe so pridno prdele naokrog, kafiči so bili polni hitro govorečih ljudi, bil je prvi poletni dan in v mestu so bili Duran Duran. In polna luna je vsa debela bingljala tam gori na nebu, okrašena z nekakšnim barvastim sijem. Res smešen filing. Proti glavnemu trgu v mestu so počasi capljali ljudje, nikomur se ni nikamor mudilo, parkirnih prostorov je bilo še preveč, skratka nič, ampak prav nič ni dajalo vtisa, da se bo čez eno uro na glavnem trgu v mestu zgodilo nekaj velikega. Tudi po bližnji okolici razen sem in tja kakšnega osamljenega plakata z napisom Duran Duran Astronaut Tour 2005 ni nič kazalo, da bo čez nekaj časa na oder v Trstu stopil eden največjih bendov v zgodovini glasbe, Duran Duran. Jasno, če bi bilo to leta 1985, bi bilo gotovo drugače. Ampak takrat jih tukaj v Trstu ni bilo. Najbližje Trstu med mesti, v katerih so igrali, je bil Milano. Ah, kje je že to! Danes je drugače. Največje štadione po Italiji so zamenjale manjše dvorane, čeprav so imeli duranovci na začetku turneje, ko so se spet zbrali, enkrat lani v Angliji, v trenutku razprodane koncerte. Tudi v Italiji so spet popularni, ampak še zdaleč ne tako kot v Angliji. V Italiji je zdaj največji hit komad Sunrise. A ne zaradi tega, ker ga pojejo fantje iz skupine Duran Duran, ampak zato, ker je v Italiji prav zdaj najbolj priljubljena reklama za Vodafone, v kateri se pojavlja Meghane Gale, avstralska manekenka, ki je popolnoma obnorela Italijane. Glasbena kulisa v reklami pa je novi komad duranovcev. A tako ali tako vsi komadi v reklamah za Vodafone v Italiji postanejo hit in nove fenice skupine Duran Duran so že hčerkice tistih, ki so v osemdesetih letih plesale, se zaljubljale in žurirale na muziko tega benda. Kje so časi, ko so se dvorane in štadioni tresli od krikov trepetajočih in cvilečih bejb. Kje so časi, ko je na oder letelo na stotine spodnjih hlačk, modrčkov in modrcev, medvedkov, psičkov in drugih predstavnikov živalskega cesarstva, in kje so časi, ko so bejbe trgale srajco z zadetega Simona. Leta 1985 je skupina Duran Duran nastopila v San Remu. Simon Le Bon je komad Wild Boys zapel z nogo v mavcu. Menda je bil to eden največjih ženskih delirijev, ovekovečenih s kamero, v Italiji.

V Trstu leta 2005 je bilo res drugače. Razen skupinice vreščečih najstnic iz klana Vodaphone je bilo stanje duha in telesa preostalega občestva bolj umirjeno, a vseeno spojeno z neko veličastno, navzven sicer le rahlo vidno navdušenostjo. Ko so legende, napovedane za deveto uro zvečer, pet minut pred deseto končno vkorakale na oder na tržaškem glavnem trgu, večini od približno sedem tisoč gledalcev in poslušalcev - večinoma so bili to ljudje, stari od 30 do 40 let, predvsem ženskega spola, stanujoči v glavnem v Italiji in obogateni s slovenskimi in hrvaškimi otroki osemdesetih, tu in tam pa tudi s produkti ljubezni iz tistih ali kasnejših časov - ni bilo prav jasno, kaj se dogaja. Prvega hita, skladbe Sunrise, razen mlajše generacije ni poznal nihče, zato marsikomu ni bilo jasno, kaj se bo sploh zgodilo. Vsi so seveda pričakovali le eno. Repertoar zimzelenčkov. In to so tudi dobili. Sicer so biseri kapljali naredko, vmes je bilo kljub vsemu treba predstaviti tudi novi album, daleč največjo ekstazo pa je občinstvo doživelo med komadoma Save a Prayer in Wild Boys. Dasiravno je bilo ozvočenje res kakovostno in je poskrbelo za pravi diskotečni zvok, pa ne bi bilo slabo, če bi organizatorji s sabo pripeljali še kakšen tovornjaček reflektorjev in laserjev. So pa zato za delček diskotečnega imidža poskrbeli modre lučke in stebrički na trgu, ki so skupaj s polno luno in z lučkami iz pristanišča sestavili res prav romantično ozračje. In ko so iz posebnih kanalov pricurljali še vse asociacije in spomini na daljna osemdeseta leta, je bilo na trgu sem in tja ob kakšnem komadu kmalu opaziti tudi kakšno solzico, ki se je utrnila iz kakšnega očesca, veliko je bilo objemanja in vzklikanja "bravi, bravi" in seveda miganja z, s tem se je strinjala večina tistih, s katerimi sem se pogovarjal, kar dobro ohranjenimi teleščki generacije iz osemdesetih. Za stare hropce dekleta letnikov okrog 70 pravijo, da so še vedno videti božansko. Takole pravi ženski glas: Simon je ful shujšal, glede na to, da je bil še pred petimi leti debelo prase, in je videti res dobro, John je tako ali tako najlepši, Andy je lep, ampak s tistim čikom v gobcu je videti kot Keith Richards, Roger je tak kot vedno, umirjen in kul, Nick je pa tudi kar kul.

Ja, videti so res dobro, sploh na odru, kjer se jim vidi, da so carji svojega poklica. V kakšnem malo večjem klubu ali diskoteki je njihov nastop zagotovo ludnica brez primere. Pa čeprav kondicija rahlo šepa. Gospod Le Bon si je krajšo pavzo privoščil že po pol ure in se prvič preoblekel. Bel suknjič in belo srajco je zamenjal s črno srajco z diskoidnimi bleščicami, nato je sledila še preobrazba v rdečo majčko. Bejbam je bilo zelo všeč. Meni osebno je bil najbolj všeč vonj po osemdesetih, po srednješolskih plesih, po vrenju v glavi in vseh norostih tega sveta in posledično po vseh puncah, ki so me sčevljale v življenju, sploh pa po eni čisto posebni, čeprav ni bila iz tistih časov. A ko sem se od časa do časa prepustil fantaziji, da je res leto 1986, sem se vsaj dvakrat v trenutku streznil in opazil, da zagotovo ne moremo biti v osemdesetih. Med sentiši se niso prižigali vžigalniki in kresničke, ampak se je svetilo z mobilnimi telefončki in Dragan Bulič si je zapiske v beležko delal s posebnim kemičnim svinčnikom, ki ima na koncu lučko, da lahko pišeš v temi.

Ja, osemdesetih definitivno ni več.