Pivo, ženske in politika

"En sam ameriški predsednik je še slabši od tistega drugorazrednega igralca Ronalda Reagana, in to je George W. Bush," je dejal Robert Redford, ko se je na filmskem festivalu v Karlovih Varih spominjal, da je pred leti predsednikovanje Ronalda Reagana ocenil z najnižjo oceno.

Na 40. mednarodnem filmskem festivalu v češkem zdraviliškem kraju Karlovih Varih so tudi številne druge filmske zvezde, kot bi se med seboj dogovorile, več govorile o politiki kot o umetnosti, s katero se ukvarjajo, prepričane, da morajo svojo priljubljenost v teh "norih časih" izkoristiti za usmerjanje pozornosti na stvari, "pomembnejše od filma".

Nagrado kristalni globus za življenjsko delo oziroma za pomemben prispevek k razvoju svetovne kinematografije so med tujimi ustvarjalci prejeli norveška igralka in režiserka Liv Ullmann, ameriška filmska zvezdnica Sharon Stone in ameriški igralec in režiser Robert Redford.

Redford je k politični oceni svojega predsednika dodal, da je zelo zadovoljen, ker v domovini s svojim razmišljanjem ni več bela vrana, ampak bo s takim vrednotenjem sedanjega ameriškega voditelja počasi, a zagotovo postal pripadnik večine. "Podobno kot jaz o Bushu in njegovi vladi, s katero se niti najmanj ne strinjam, na srečo misli vse več Američanov. Vendar bi morali imeti več poguma in biti odločnejši, da bi kaj spremenili, kajti sprememb od zgoraj ne bo in jih ne more biti," je dejal Redford.

Da bi poslušalce vseeno prepričal o svojem domoljubju, da ne rečemo kar "amerikanizmu", sonarodnjake pa opozoril, naj takšnih predsednikov niti slučajno ne volijo več, je dodal: "Na svojo domovino sem ponosen in prepričan sem, da je sposobna, posebej, kar zadeva vprašanje svobode, biti še naprej zgled vsemu svetu. Ne strinjam se le s sedanjo vlado in z večino njenih odločitev in se bom proti njim boril." Tako je govoril eden od glavnih igralcev v zdaj že legendarnem filmu Vsi predsednikovi možje, kot da bi evropske oboževalce hotel vnovič prepričati, da niti po naključju ne sodi med tiste, ki se zgrinjajo okoli sedanjega šefa najmočnejše države na svetu.

Kakšni bi bili v bližnji prihodnosti lahko učinki tega njegovega javno razglašanega boja in boja njegovih somišljenikov, ki naj bi jih bilo zdaj več kot "onih drugih", dobitnik festivalskega kristalnega globusa za življenjsko delo ni hotel napovedovati: "Dobil sem kristalni globus, ne kristalne krogle, iz katere bi lahko napovedoval prihodnost."

Festivala se je udeležil z zelo ugledno spremljevalko, nekdanjo Čehinjo in nekdanjo šefinjo ameriške diplomacije v vladi demokrata Billa Clintona, Madeleine Albright, na katere pobudo je, kot kaže, sploh prišel v Prago, njen rojstni kraj. Že s tem, da je bila v njegovi družbi, pa je temeljito demistificirala njegove utemeljitve in "korenine" njegove politične usmeritve.

Na vprašanje, ali naj bi se po njenem umetniki vmešavali v politiko, kakor to počne njen osebni in politični prijatelj, je nekdanja ministrica in še vedno dejavna političarka odgovorila: "Kakor kdaj in kakor kje. Marsikdo misli, da tega ne bi smeli početi, a to so pametni ljudje in posredujejo med politiko in javnostjo. Konec koncev so tudi državljani, ki imajo do tega enako pravico kot vsi drugi. Redford je aktivist, ki se posveča človekovim pravicam in ekologiji. Zelo pomembno je, da ima pravico povedati, kar hoče." Nato je še dodala: "Uveljavilo se je prepričanje, da so vsi ameriški umetniki, ki se tako ali drugače ukvarjajo s politiko, nekoliko levo usmerjeni, vendar ni tako."

Poleg tega je spomnila, da je predsednik Clinton, "ki je velik ljubitelj umetnosti", v Belo hišo vabil številne umetnike, med katerimi je bil seveda tako rekoč vedno in pred vsemi drugimi tudi njen vrstnik in generacijski idol Robert Redford. "Še zdaj težko verjamem, da imam sobo v istem hotelu, na istem hodniku, tik zraven sobe Roberta Redforda," pravi nekdanja priljubljena in hkrati osovražena političarka o igralcu, ki je še vedno priljubljen tako rekoč pri vseh (razen pri ameriških republikancih).

Serijo političnih govorov na uglednem festivalu, ki že desetletja poteka v tem zahodnočeškem zdraviliškem kraju, je nadaljevala sicer precej mlajša dama, ki pa ima dovolj življenjskih izkušenj in tudi "prvinski nagon", Sharon Stone. Nastop pred festivalskim občinstvom je končala z dvigom prstov obeh rok v znak zmage in z besedami, da je "neupogljiv cvet" in da bo v svojem boju zmagala. Novinarji so njen govor označili za "politično šolo" za večinoma nepolitično filmsko občinstvo, ki v resnici sploh ni dojelo, kaj je umetnica hotela povedati in (drugače kot pri Redfordu) mu ni bilo jasno, komu je bil govor namenjen. Šlo je za petnajstminuten, precej filozofski monolog o miru in svobodi, velikih sanjah in velikih zmagah. Resda je dodala nekaj konkretnih primerov svojega razumevanja svobode, najprepričljivejši pa je bil ta, da "svoboda pomeni tudi nemoteno potiskanje nakupovalnega vozička po samopostrežni trgovini". Občinstvo je seveda doumelo, da zvezda te svobode nima, kajti njeni oboževalci bi, če bi jo videli v tako "banalnem" položaju, razdejali supermarket.

Tretja zvezda v Karlovih Varih je bila norveška (ali bolje rečeno Bergmanova) igralka Liv Ullmann, ki je bila edina s tako rekoč uradno mednarodno politično funkcijo, je namreč ambasadorka Unicefa. V tej vlogi je, daleč od supermarketov in mirnega "potiskanja nakupovalnega vozička" v minulih letih balkanskih spopadov večkrat obiskala otroke na vojnem območju in pozivala svet, naj jim pomaga. V Karlovih Varih je dejala, da se s tem odposlanstvom ne bo nikoli nehala ukvarjati. Vendar pa tudi ona ni mogla mimo vedno aktualne ženske problematike. Zagotovila je, da le ženske lahko delajo iskrene filme o ženskah in za ženske, kar so tamkajšnji moški šovinisti takoj razglasili za "feminizem", sama pa je nemudoma zavrnila takšno "spolno" politično usmeritev.

Edini med zvezdniki v Karlovih Varih, ki politike ni niti omenil, je bil ameriški igralec Matt Dillon. Številni njegovi kolegi so obvezno in nekoliko priliznjeno zatrjevali, da so v Karlove Vare prišli, da bi spoznali pogumno državo, ki je uspešno izpeljala žametno revolucijo, Matt Dillon pa je na vprašanje, kaj ga je privabilo v Češko republiko, kot iz topa in brez omahovanja izstrelil: "Pivo in ženske. Slišal sem, da je na Češkem oboje izjemno. Oboje bom tudi preizkusil." Razmeroma mlademu in zaradi tega prepričljivemu umetniku so, drugače kot političnim govornikom, ki so nastopili pred njim, verjeli vsi do zadnjega, zato so previdnejši svoje privlačne spremljevalke za vsak primer do konca festivala imeli ves čas na očeh.