Dvoriščno okno

Ko razvajeni sonični turist, ki se bolj ali manj slučajno znajde sredi vrveža novomeškega megapolisa, med neštetimi piarovskimi oglasi ugleda reklamo za prvi brooklynski hip hop festival, kakopak zastriže z ušesi. Še bolj mamljiva je organizatorjeva opredelitev dogodka in muzike, ki ju postavlja “levo od centra”. Le kaj to pomeni? Svežo rapovsko kri, na katero v vrsti s pogodbami že čakajo agentje Dr. Dreja, MTVjevskih ekspozitur ali bolj lokalni hip hop galeristi? Morda pa reč vendarle prinaša želeni in romantizirani stik z izmuzljivo pristnostjo “ulične kulture”, ki proizvaja in igra za “ulico”, za domačo mladež, za večno obnovljiv socialni rezervoar zadnjega velikega prevrata v godbah, ki se je - tako zgodovina in mitologija skupaj - sicer začel sicer v drugem črnskem kvartu New Yorka, v Bronxu, ohoho, že 25 let in več nazaj.

Rapovsko obredje “doma”, v “epicentru” vendarle ni isto kakor domače guljenje zarez odvodov, ki se porajajo v Johannesburgu, Dakarju, Parizu, Istanbulu, Sao Paolu ali celo v Ljubljani, četudi so vsaj tako godbeno in politično vznemirljivi kot njihovi ameriški bratje v “govoričnem orožju”.

Za zdaj ostaja, da skupnosti klepetavih modelov iz svetovne hiphopovske “periferije” še ne uspeva občevati brez posredstva glasbenoindustrijskih metropol rapa in kulture hiphopa, ki prek medijskih agentur moči, kapitala in nadzora neprestano vzdržujejo videz, da brez trde reference na izvorno poulično (črnsko) mladinsko kulturo severnoameriških mest ne bo šlo. Četudi je svetovna "periferija", vključujoč njene obronke v ZDA, že osrednja, bolj solidarnostna in kreativnejša pri vzpostavljanju socialnih vezi in omrežij. Pri tem je imela učitelje, realne ali umišljene, domujoče v ameriških getih in na kolidžih.

Torej, festival "levo od centra" se je dogajal na zoprno vroč sobotni popoldan na dvorišču brooklynske pivovarne v zahodnem kvartu Williamsburg, ravno nekje na meji med slovansko, pretežno poljsko govorečo četrtjo in relativno zaspano mešano četrtjo. Glavna podpornica festivala je bila lokalna pivovarna, organizator je bila lokalna glasbena in PR hiša. Vstopnine ni bilo, toda omejeno število zastonjskih vstopnic, ki jih je bilo možno rezervirati ali dvigniti v nekaterih glasbenih trgovinah v Brooklynu in na Manhattanu, je pošlo nekaj dni pred festivalom.

Sledilo je soočenje z dandanašnjo vseameriško velemestno realijo - z udejanjeno "varnostjo in zaščito". Na z žičnato ograjo obdanem industrijskem dvorišču pridelovalke spodobnega "lagerja", ki bi brez problemov pogoltnil 2000 ljudi, jih ni bilo več kot 1000. Prisotno občinstvo je bilo prijetno mešano, generacijsko in po spolu, večinoma opravljeno v XXL-rapovske uniforme in korektno vidno označeno. Odstopali so redki primerki, ki so "ozaveščeno uporniško" povzemali zgodovinski "afro look" iz časov Cleaverja in Črnih Panterjev.

Že nekaj ulic stran so vstop na "posvečeno" območje zaznamovale diskretne policijske patrulje v parih. Na meji med "Slovani" in "našimi" so bile še rasno mešane, črno-bele. Tako te je temnopolt policaj še zarotniško prijazno usmeril: "Človek, samo sledi utripu muzike, ne moreš zgrešiti". Bolj ko se je med nizkimi opečnatimi stavbami plazil in bližal pulzirajoč bas, bolj "bele" so postajale policijske patrulje. Prizorišče festivala, dvoriščni otok, ki naj bi "slavil hip hop kulturo in Brooklyn", se z njim zoperstavljal stereotipom o "nesmiselnemu nasilju, urbani obrobnosti, nebrzdanemu materializmu in pomanjkanju skupnostne drže", so od blizu "pazili" le mrki beli policaji, na zemlji ali krožeči v patruljnih avtomobilih.

V obljubljeno deželo si vstopil, ko je temeljit "čeking" opravila festivalska varnostna ekipa goratih črnskih fantov. Predstavnica festivala je pojasnila, da so po trdih pogovorih s policijo komaj izpogajali dano število vstopnic. Festival je bil v bistvu v dvojnem precepu. Po eni strani je moral streči zastavljenim ciljem in lepo zvenečim ambicijam, da bo spreobračal stereotipe, tudi tiste o kriminalni, sprevrženi hip hop kulturi, in pokazati, da "Brooklyn in hip hop predstavljata raznoličnost, ustvarjalnost, miroljubnost in družinsko skupnost". Da bo pokazal drugo, humanejšo in skupnostno plat hip hopa, da torej ni "Crooklyn". Zato je moral biti vstop nanj "konkurenčno" zastonj kakor na istočasno (popoldan) potekajočem "festivalu na poletnem odru" v Centralnem parku na Manhattnu, ki ga množici turistov in Novemščanov daje newyorško županstvo. Vzemimo, ravno na isti dan sta tam ob didžejih mezgala soulovska brata John Legend in Lyfe. Po drugi strani pa je moral tudi na programski ravni slediti javno izraženi ambiciji, da bi znotraj sodobnega hip hopa postal to, kar je v zgodovini jazza postal Newport, pravi inkubator za predstavljanje novih ustvarjalnih moči, "levo od centra".

Stiska je zaresna, kakor je izza prodajne stojnice s ploščami transregionalne ekipe The Justus League iz Severne Karoline navrgel MC Chaundon, sicer sosed iz spodnjega Bronxa. Prostorov za javno nastopanje in predstavljanje je vse manj, toda tudi tisti newyorški klubi, ki to počenjajo, so ali kriminalizirani, celo dejansko nevarni, ali pa povsem neprepustni za prebijajoča se nova imena, ki ne sledijo mainstreamovskim vzorom in niso kloni prežvečenih veličin. Chaundon je šel študirat na severno-karolinško univerzo in tam ustvarja skupaj z didžejem in vse bolj razvpitim producentom Devetim Čudom (9th Wonder), gonilno močjo postave Little Brother, ki je bila sicer brez čudodelnega ploščarja lani že videna v Ljubljani.

Tu je bil dobrodošel in poučen hakeljc brooklynskega popoldneva. Izbor glavnih imen, ki se je skliceval na hiphopovski "untergrunt", "decentriranost", se pravi na izročilo tvornosti ulice in skupnosti, je črpal iz zunaj-newyorškega domicila. Little Brother so bili glavni magnet in močan krik festivala. Za zgodovinsko legitimnost drugačnosti in za prosvetljenost sporočilnega rapa, izobraževalca črnske mladeži so poskrbeli reinkarnirani veterani iz konca osemdesetih let, zgledni "5-odstotkarji" Brand Nubian. Svežino v duhovitosti stihoklepstva, dobro ironijo in prizemljeno socialno senzibilnost je artikulirano na svojem prvem nastopu v New Yorku priskrbel Čikagovec Rhymefest, ki je tako zastopal vse bolj prodorno in razvejano sceno iz Chicaga. Ob prevladujočih moških nakladačih in namiznih ploščnih spletkarjih je bila edini mili glasek energična soulovska, pardon, R&B pevka Leela James z živim bendom, kar je bil ob utečenih orodjih za proizvajanje rapa - "miks konzoli" in mikrofonih - simpatičen odklon. Punca je s prodornim glasom in gibom v družbi spremljevalnih pevk sicer prva razgibala do tedaj bolj anemično mešano občinstvo. Trdega postavljaškega jedra moško-fantovskega dela publike pa ni ravno navdušila z izjavo, da ni nikjer več prave muzike, ampak le še "PC tools". Toda simpatično dekle ima glas in stas, muzika zna odkopati nekaj patine v slogu "starih", Arethe, Tine Turner, Otisa Reddinga.

Za nazaj se je radovednim laikom pokazalo, da "levi odklon od centra" v žargonu glasbenega posla pomeni, da so vsi ugledni nastopajoči z obrobja, ki to nekako vendarle še je (za ameriške prilike), pred izidom novega albuma za malo večjo (neodvisno) založbo ali hip hop oz. R&B izpostavo velikanke ali pa so ga ravno izdali. Pojdimo po vrsti: vrli Rhymefest bo po tem, ko je že prejel "manj uglednega" grammyja za soavtorstvo najboljše rapovske pesmi "Jesus Walks" izdal prvenec Blue Collar za novopečeno založbo Allido/J Records Marca Ronsona. Leela James ima zunaj prvenec z aluzivnim podtonom na stanje stvari nekoč in danes, povzetim po soulovski klasiki Sama Cooka, A Change Is Gonna Come za Warner Borthers. Velikanka skrbi, da za Destiny's Child in njim podobnimi sintetičnimi proizvodi na obdelavo čaka rezervna armada neobrušenih krasotic, čeprav mlada gospodična v intervjujih pred nastopom in izidom albuma še ponosno oznanja, da v svojem glasbenem video spotu "Music" ne razkazuje golih bokov. Močni Little Brother po prvencu Listening, ki je zapalil doma in po svetu ter naznanil "prihod" novih, v septembru pričakujejo naskok z drugim albumom s historično ironičnim naslovom The Minstrel Show; za založbo Atlantic. Veterani Brand Nubian, v community vzor, povod rešpekta, so "kasnili". Lani so se po raznih peripetijah vrnili z albumom Fire in the Hole za založbo Babygrande. Učitelji skoz rimoklepanje, avtorji "stare sporočilne šole", med drugim so trosili poulično klasiko "Punks Jump Up to Get Beat Down" ali skupnostno "One For All", so kot zadnje nastopajoči odprli z lekcijo "Who Wanna Be A Star". Leta v poslu in okrog njega MCjema Grand Pubi in Sadatu X dopuščajo nekaj zafrkljivostii in trpkega poduka, da vse kar je "Brand Nu" ob prebitih delovnih nočeh še ne pomeni kaviarja in tega, da si "bel pod luno in bogat do junija".

New York Times je čez dva dni priobčil, da je na isto soboto zvečer v vzhodnem Brooklynu na igriščni zabavi ob žaru zvečer prišlo do streljanja. Lokalnemu "hip hop ustvarjalcu" Deli Rayu, staremu 28 let, sta se približala dva neznanca. Eden od njiju je potegnil pištolo in ga ustrelil. Storilca sta pobegnila in ju še iščejo. Ustreljeni, po pripovedovanjih znancev v "soseski priljubljeni, vitki in neprekosljivo oblečeni hiphoper", je v bolnišnici umrl.

Milijonski dnevnik o festivalu na dvorišču pivovarne v Brooklynu ni poročal. Bilo je dobro popoldne vedrega razpoloženja in fine muzike. Nekje vmes med prizemljenostjo, ki jo nudijo ulica, skupnost, socialni vsakdan, in astrologijo, ki obljublja, da bojo zvezde daleč stran zasvetile.