Novo tisočletje, nove podobe

Nedavno ste se vrnili s triinštiridesete podelitve nagrad združenja D & AD, najuglednejših priznanj v oblikovalski stroki. Kako je bilo na gala zabavi v Londonu?

Kako naj rečem ... fantastično! Nisem se še udeležil takšnega dogodka, čeprav sem tudi prej dobival nagrade, veliko potoval, sodeloval na različnih festivalih, natečajih in podobno. V Old Billingsgatu, zapuščeni, preurejeni ribarnici ob reki Temzi, se je zbralo okoli 1800 ljudi, kreativcev in ljudi iz stroke. Prireditev je vodil igralec Stephen Fry, izredno duhovit človek!

Za mizo C4 sem sedel skupaj z gospodom Anthonyjem Simondsom Goodingom, predsednikom združenja D & AD, in njegovo soprogo, glavnim urednikom revije Eye Magazine, Johnom L. Waltersom, direktorico združenja Design Business Association, založnikom Design Weeka ... Ko sem videl, kaj je pripravila konkurenca, sem si rekel, nimaš šans! A gospod Gooding me je bodril: "Zmagali bomo!" Nisem vedel, kaj naj si mislim. Pomislil sem ... blizu središča dogajanja sem, morda to kaj pomeni, mogoče pa ne, človek nikoli ne ve ... Sicer je žirija ocenjevala 14.300 del, nominirali so jih le sto sedemindvajset, nazadnje pa razdelili šestinpetdeset rumenih svinčnikov (Silwer Award) in štiri črne (Gold Award).

Filmski oskar pomeni izvrstno promocijo, višje honorarje in skorajda zagotovilo za snemanje novega filma. Mar to pomeni, da so tudi vam rumeni svinčnik in diplomi (Type Directors Club in Art Directors Club) prinesli donosne posle, morda ste spletli nove poslovne vezi?

O koristih sprašujete? Upam, da bodo. Pred nekaj leti sem bil trikratni zaporedni dobitnik ameriške nagrade Good Design Award. Vsa tri dela so uvrstili v stalno zbirko The Chicago Athenaeum Museuma, meni pa so poslali nalepko, zaradi katere naj bi vsi padli v nezavest!

Nekaj podobnega kot recimo SQ - Slovenian Quality?

Ja, točno tako! Ampak, če živiš v Sloveniji, kjer nihče ne ve, kaj je to Good Design Award, ti njihova nalepka ne more prinesti prav veliko koristi.

Tudi v preteklosti ste pogosto sodelovali na natečajih, kar je nekaterim oblikovalcem neljubo početje. Menijo, da je to izguba časa in da od njih ni bogve kakšne koristi.

Še kot študent sem sodeloval na številnih natečajih. Prija mi tekmovalni duh, izziv je ... V stari Jugoslaviji na primer ni bilo lahko dobiti prve nagrade. Obstajale so razlike - estetske - med Slovenijo, Makedonijo, Srbijo ... Tudi zato se mi je zdelo zanimivo ustvarjati, zmagati na natečaju. Če tvoje delo nosi tako jasno sporočilo, da ga nekdo na drugem koncu prebere tako, kot je bilo mišljeno ... To pomeni, da prebere sporočilo na tvoj način.

Kako pravzaprav vrednotiti oblikovalsko delo?

V grafičnem oblikovanju so pravila deloma vzeta iz lingvistike. Pragmatika, sintaksa in semiotika - na podlagi teh treh vidikov se lahko oceni vsako delo, ki spada v domeno vizualne komunikacije. Vnaprej je za vsako delo treba odgovoriti na vsaj petnajst, dvajset podvprašanj - ali bodo ljudje razumeli sporočilnost dela; zbodejo najpomembnejši elementi najprej v oči ali ne; je v sporočilu uporabljen pojmovni vrstni red -, to so vprašanja, na katera ustvarjalec odgovarja, da bi prišel do rešitve, relativnega odgovora, ali je to tisto pravo. Ni prostora za osebno mnenje, všeč mi je, ni mi všeč. In ravno na tem temelji delo nekaterih slovenskih žirij! Za festivale in natečaje, ki jih pripravljajo pri nas, nikoli ne napišejo, kako bo žirija izbirala. Na kakšen način?! Kriteriji žiriranja bi morali biti vsem vnaprej znani. Vsem, ki pošiljajo dela, in tistim, ki jih ocenjujejo.

Se vam dogaja, da vas v tujini za neko delo nagradijo, doma pa ne?

Evo, konkreten primer je plakat Europa 2020, ki sem ga sprva naredil za natečaj na Hrvaškem pred tremi leti.

Organizatorja razpisa Europa 2020 - Danas za sutra sta bila hrvaško ministrstvo za zunanje zadeve in evropsko integracijo in oblikovalsko društvo (HDD).

Da, natečaj je bil zaprtega tipa, ni se mogel prijaviti kdor koli, povabili so osemdeset evropskih oblikovalcev. Moje delo so kot edino nagradili zunaj konkurence. Zanj sem dobil leta 2002 tudi Good Design Award in nagrado Type Directors Cluba v New Yorku, ampak na slovenski BIO se delo ni moglo uvrstiti. Nenavadno, tri mednarodne nagrade, pri nas pa ne zdrži niti osnovne selekcije!

Potem se začneš resno spraševati, ali je pri nas sploh smiselno sodelovati na natečajih. Če pogledam, kdo je v žiriji, mi je takoj jasno, da lahko na nagrado pozabim! Ko me vabijo k sodelovanju, vprašam, kdo je še povabljen, kdo je v žiriji, in takoj vem, kdo bo zmagal. Mislim, da to škodi oblikovalcem in stroki.

Mislim, da so "karte" razdeljene veliko, veliko prej. Interesi nekaterih skupin imajo veliko vlogo. Če nisi v teh sferah, nimaš možnosti. Povsem noro!

Vrniva se k vašemu delu ... Kako bi opisali Europo 2020 in projekt Kosovel (SK04)?

Europa 2020 je pravzaprav besedilo. Parafrazirana misel El Lisickega (1890-1941), ki je v času ruske revolucije rekel "Za nove čase nove knjige". Njegovo misel sem spremenil v "IF SPEECH DEVELOPS IN TIME AND WRITING IN SPACE THEN NEW TIMES NEED NEW WRITERS". Za novo tisočletje nove knjige, novi ljudje, novi politiki ... to je nosilna misel. Želel sem si, da bi bilo delo razumljivo po vsej Evropi. Vizualni del plakata ni tako bistven; sporočilo je veliko pomembnejše. V njem se skriva intriga tega dela.

Črke ste prepletli, zdijo se kot nekakšne krpanke, preproga ali tkanje ... Nekako ljudski pridih ima vaša Europa, meša jezike, kulture, tradicije.

Balkansko pleme! Vključuje te elemente, da, besedilo je pisano pokončno in navpično, kot se denimo tkejo čilimi. Izhajam iz ideje, da so črke znaki. Črka ima svojo obliko, glas ... Toda, če jo postaviš na glavo, recimo črko A, ni več črka, spremeni se v nekaj drugega. Podobno kot kitajske pismenke, ki nam, Evropejcem, nič ne pomenijo. Za nas to niso črke, ampak simboli. Hotel sem, da je besedilo prepleteno, vizualno in vsebinsko. Da mora bralec dvakrat brati, navpično in vodoravno. Najprej, seveda, vizualno, nato, če ga zanima, kaj piše, mora besedilo prebrati znova. Šele ob drugem branju se mu bo razkrilo sporočilo. Delo v bistvu slavi avantgardo. Črna in rdeča barva sta izbrani namenoma, kot poklon Rusom, njihovemu umetniškemu gibanju, ki je bilo eno najzanimivejših v tistem obdobju. Vpliv ruske avantgarde se je širil po vsej Evropi, tudi do Kosovela je prišel.

Pri interpretaciji Kosovela, njegovih pesmi, ste se odločili za drugačno predstavitev črk, besed, jezika, ideje ...

Šlo je za povsem nov projekt, ki je nastal iz moje navezanosti na Kras (moj oče je iz vasi Čehovini blizu Sežane), pa tudi iz osebnega raziskovanja tega obdobja. Kosovel ima pri meni posebno mesto.

Ne spomnim se vsega, kako so dela nastajala ... Poleg izbiranja pesmi, ki je trajalo skoraj dva meseca, sem moral določiti še, kako jih bom predstavil vizualno. Če se ozrem, mislim, da sem pri tem projektu dal največ od sebe, bil res jaz ...

Kosovelove pesmi ste nato razstavili na oglasnem panoju nasproti Filozofske fakultete v Ljubljani, na križišču Slovenske in Aškerčeve. Zasedli ste prostor, ki nas sicer nagovarja s pralnimi praški, mobiteli, nagradnimi igrami ... oglasi! Kako je prišlo do zavzetja komercialnega območja z grafično interpretacijo poezije?

Moja prva ljubljanska razstava LOGO:GRAFIA (2003) je bila na bilbordih. Pred tem sem dolgo tuhtal, kako naj oblikujem razstavo svojih del. Vsi so me priganjali, daj, no, naredi kaj. Predvsem mi ni dalo miru vprašanje, kje. Kje naj bi imel razstavo, ko pa Ljubljana nima ustreznega razstavnega prostora za grafična dela?! Že res, Ljubljanska banka ima tradicijo takšnih razstav, tam so razstavljala številna ugledna imena, a je kljub temu še vedno zgolj banka. Drugega prostora ni. Potem sem pomislil, morda napak razmišljam, morda je prostor lahko kar koli. Ko sem nekega večera med sprehodom po mestu razmišljal o razstavi, sem šel ravno mimo bilborda pred FF in vzkliknil: Evo ga! Takoj sem se odpravil domov, se usedel za računalnik in napisal pismo podjetju Metropolis. Nikogar nisem poznal, vendar se mi je s tajnico uspelo dogovoriti za sestanek pri direktorju in čez osem dni mi je odgovoril z OK.

Sodelovanje je bilo očitno uspešno.

V podjetju so ugotovili, da se jim je na neki način sponzoriranje "splačalo", zato so me spet povabili k sodelovanju. Naj pripravim kaj novega, so rekli. In ker sem za leto 2004 tako ali tako imel v načrtu Kosovela, sem izbral pet njegovih pesmi - objavljene so bile na določen dan, povezan s pesnikom - in oblikoval pet plakatov - Kons Ikarus (23. 1. 2004), Moj črni tintnik (24. 2. 2004), Kons. 5 (25. 3. 2004), Prestreljeno srce (26. 4. 2004) in Odprite muzeje (27. 5. 2005). Prva objava je bila na dan Kosovelovega rojstva, zadnja na dan njegove smrti.

Ob stoletnici pesnikovega rojstva je natečaj v sodelovanju z vašo akademijo pripravil tudi Mobitel, d. d.

Drži, povabili so me k sodelovanju, ampak sem odklonil. Nisem hotel, da se kdor koli vmešava v moj koncept, ki je bil že v celoti izdelan. In nisem soglašal s tem, da se na ustvarjalsko delo doda logotip podjetja.

Če vrednotimo vizualno podobo današnjega sveta, lahko trdimo, da je naša okolica prepojena s komercialnimi sporočili.

Ja, žal, vizualna kultura se je povsem spremenila! Rekel bi, da je celo petindevetdeset odstotkov vseh sporočil komercialnih, drugih je zgolj pet odstotkov. Težava je velik pritisk mednarodnih korporacij, ki so uničile oglaševanje v Sloveniji. Agencije delajo samo za profit! Zaradi ogromnih novcev jih kreativnost ne briga. Zelo rad bi videl izvirno rešitev reklame za pralni prašek ... Pogorijo.

Ali nosi oblikovalec odgovornost do družbe?

Odgovornost je zadeva vsakega posameznika. Največjo odgovornost imajo tisti, ki delajo v oglaševanju. Njihova odgovornost je ogromna. Morala bi se kazati tudi v kakovosti njihovih storitev. Sicer pa temu poklicu ne bi pripisoval velikega pomena.

Tudi vi sodelujete z različnimi podjetji. Obstaja za vas razlika med komercialnimi in nekomercialnimi projekti? Je delovni proces drugačen?

Proces je popolnoma drugačen, gre za povsem drugačen pristop. Pristop in delovni proces sta bila zelo racionalna. Z Darkom Miladinovićem sva pregledala vse o letalskih družbah, analizirala vizualna sporočila in izbrala pot do končne rešitve in zmage na natečaju za novo celostno podobo JAT-a. Kosovel, na primer, je bil emocionalen. Ko sem delal Kosovela, se je ustvarjala nekakšna energija, temperatura je naraščala ... Stalno sem se slačil. Kljub temu imata projekta skupne točke - najprej je treba narediti analizo, delo ima svojo inkubacijsko dobo, vizualizacijo in nazadnje evalvacijo. Nato le še ustvarjaš ... Kot oblikovalec sam izbereš pot do rešitve, toda ideja mora biti drugačna, sicer te žirija ne bo opazila. Prepričaš pa jo lahko le z dobro idejo.

Bi se strinjali s tem, da je v oblikovanju postalo pravilo, da se pravila kršijo?

Pravila se kršijo, zagotovo. Svojim študentom pravim, da jih morajo kršiti. Meni se to zdi povsem normalno početje.

Kot vsepovsod tudi za oblikovalce bržkone velja, da super tehnika in dobra (računalniška) oprema nista zagotovilo uspeha.

Predvsem so zanj nujni znanje in osebne izkušnje. So ljudje, ki so s svojo drugačnostjo, nadarjenostjo in vizualnim jezikom ustvarili prepoznaven slog. Čeprav iskreno mislim, da so vsekakor dali prispevek h grafičnemu oblikovanju, so mu sočasno naredili tudi veliko škode. Zakaj? Ker milijoni posnemajo njihov slog. Ne da bi sploh vedeli, od kod prihaja ... Zanimiv primer je MTV. Ima likovni jezik, ki ga vsi kopirajo. E, vidite, to je polucija.

Včasih je bil oblikovalec tiskar, delavec. Danes je ustvarjalec. Kako je tehnologija vplivala na vaš poklic?

Zelo je vplivala. Če rečemo, da poklic oblikovalca obstaja od leta 1922, ko je William Adison Dwiggins v časopisu Boston Transcript zapisal, da je grafični oblikovalec ... Do iznajdbe računalnikov je bil način tiskanja zelo statičen, v kolonah, velik del tega procesa so diktirali tiskarski stroji. Z računalnikom se je spremenila tehnologija dela, dobili smo filme. Nenadoma si lahko postavil besedilo, kjer se ti je zahotelo, ne le v stolpce, besedilo je lahko "plavalo" gor, dol ... Negativna plat računalnikov pa je, da se je skrajšal čas, potreben za izvedbo. Hitreje se dela in to po mojem ni dobro.

Vpliv tehnologije na oblikovanje se kaže tudi v neštetih novih tipografijah, ki pred računalniki niso obstajale, na primer pixli.

Kot je dejal Piet Zwart, eden vidnejših avantgardistov: bolj ko so črke nezanimive, uporabnejše so za tipografa. Tehnologija je tudi v tem pogledu naredila velikanski skok, kar nenadoma so nam na voljo nove črke. Razlika se kaže tudi v pristopu ... mlajše generacije v glavnem ne uporabljajo svinčnika, kot moji kolegi in jaz, zanje je glavno orodje računalnik. Računalnik definira ustvarjalni proces, kar je popolnoma nov način razmišljanja. Oba pristopa sobivata v svetu oblikovanja, imata svoj prav in svojo govorico. Proces nastajanja pa se bistveno razlikuje. Mislim, da bodo imeli računalniki veliko večji vpliv na prihodnost oblikovanja, kot si mislimo.

Kakšno prihodnost mu napovedujete?

Gre za vprašanje sobivanja med človekom in tehnologijo. Pri tem imam v mislih ne le računalnike z zasloni, ampak vse, kar nam omogoča lažje preživetje na planetu Zemlja - od zdravstva do telekomunikacij, televizije, znanosti, tehnike, glasbe ...

Imate morda kakšen nasvet, kako se ubraniti pred globalno vladavino blagovnih znamk?

Na mojo veliko žalost mislim, da se ni mogoče ubraniti. Ta mašinerija je prevelika, premočna. Za njo stoji ogromen kapital. Polucija je tolikšna, da je očiščevalna akcija neizvedljiva. Kako se boriti proti temu? Sanja se mi ne, to res ni lahka naloga!

Kot profesor ste pogosto v stiku z mladimi, ocenjujete njihova dela, mnogim ste mentor. Med generacijo, ki je odrasla z računalniki, in vašo, so najbrž razlike. Kakšno popotnico jim skušate dati kot profesor?

K meni pridejo študentje v tretjem letniku in veliko časa potrebujejo, da se sprostijo in začnejo ustvarjati. Moje glavno vodilo pri poučevanju je vcepiti mladim individualnost. Če kdo pride na predavanje s pirsingom v ušesu, obrvi, ustnici in kdo ve kje še, obrit z desne in podobno, pričakujem, da bo ta osebni izraz viden v oblikovalskem delu. Najhuje je, ko takšna oseba nariše kaj povsem predvidljivega, kaj, kar tako zelo odstopa od njenega videza! Takšno osebo vprašam, kdo pravzaprav je! Oseba s pribrito frizuro ali oseba, ki je narisala tole?! Kot profesor bi si želel, da bi se njena frizura in pirsing videla v njenem delu. Neredki so tudi primeri, ko študentje ustvarijo kaj genialnega, ne znajo pa pojasniti, kako so prišli do rešitve. Skušam jih naučiti, da o tem razmišljajo že v prvih fazah ustvarjanja. Ni pomembna zgolj oblika! Glavnega problema se lotiš pred oblikovanjem. Do odgovora prideš z izpraševanjem. Če začneš problem reševati s treniranjem sklepov na miški (kot rečemo risanju v prazno), lahko to počneš vso noč! In kmalu boš dobil vnetje sklepov. Rad bi jim privzgojil delovni proces, kjer najprej razčleniš zamisel, risanje pride na vrsto nazadnje; je le še vprašanje eksekucije. Kot je dejal moj profesor z beograjske fakultete, vsakogar lahko naučim risati. Vendar je samo nekaterim uspelo od tega živeti in se zapisati med umetnike, slikarje in grafike.

Predavate tudi prvim letnikom, uvod v vizualno komunikacijo.

Ja, predavam še z dvema kolegoma, s Tomažem Kržišnikom in z Zdravkom Papičem. Vsak na svoj način jim skušamo razkriti skrivnosti tega poklica. To ni lahko, saj študentje prihajajo z različno izobrazbo in likovnim znanjem. Gimnazijci, po mojih izkušnjah, razmišljajo drugače. Lažje se lotevajo problemov kot tisti, ki prihajajo iz grafičnih šol.

Te dni je na dveh plakatnih mestih v Ljubljani na ogled vaš projekt NUK05-KDAJ? Za kaj gre?

Že dalj časa sem razmišljal, kako predstaviti problematiko NUK-a ... Treba je opozoriti na stanje stvari. Ker zaščitne ograje okoli zemljišča bodoče nacionalne knjižnice ne morem umakniti, sem se odločil za nekakšno fotomontažo, ki naj bi prostor "odprla" očem širše javnosti in tako opozorila na katastrofalno stanje.