Visoki stroški nizkih cen

Kje je Michael Moore? Dela. Okej, pustimo mojstra, naj dela. Ga kdo nadomešča? Vsekakor - Robert Greenwald. Greenwald, zadnje čase pojem h'woodskega liberalca, se je preživljal predvsem s TV filmi in miniserijami, kar je nekako logično - po silovitem in razvpitem debaklu sci-fi mjuzikla Xanadu (1980), s katerim je skušal za Olivio Newton-John narediti to, kar je zanjo naredila Briljantina (povišal jo je celo v Zeusovo hčerko!), je pri h'woodskih studijih padel v nemilost, ki ga je odtujila kinu. In fami. Odprlo se mu je šele po prihodu Busha: v dokumentarcu Outfoxed je razkrinkal TV mrežo Fox News, ekspozituro republikanske stranke, ki hlini “poštenost” in “uravnoteženost”, v dokumentarcu Uncovered pa je razkrinkal Busheve “argumente” za napad na Irak. Oba filma - efektna, raziskovalna, razkrivaška, ekspozejska, zelo direktna pamfleta - sta postala hita prostrane protibushevske fronte, ki je internet prelevila v orožje gverilskega političnega boja. S svojim zadnjim doku ekspozejem, Wal-Mart - Visoki stroški nizke cene (Wal-Mart - The High Cost of Low Price), pa je Greenwald nedavno končno dvignil toliko prahu kot Moore, le da ni napičil Busha, ampak Wal-Mart, “največjo korporacijo na svetu”, bolje rečeno - največjo trgovsko verigo v Ameriki. In na svetu. Wal-Mart, ki ga kontrolira družina Walton iz Bentonvillea (Arkansas), ni nič manjša politična živina od Busha, kvečjemu večja - politična moč, ki je skoncentrirana v Wal-Martu, v njegovi verigi in njegovem kapitalu, je srhljiva.

* Wal-Mart ima 5.400 orjaških veletrgovin: od tega 3.800 v Ameriki, 1.600 pa v tujini, od Mehike do Kitajske.

* Wal-Mart ima zaposlenih več kot milijon in pol ljudi. Kar pomeni, da ima zaposlenih več ljudi kot Ford, General Motors, General Electric in IBM skupaj.

* V Wal-Martu tedensko kupuje po 138 milijonov ljudi, tako da je lani obrnil več kot 285 milijard dolarjev - od tega je bilo dobrih 10 milijard čistega dobička. Kar pomeni, da naredi več biznisa kot ostale velike ameriške trgovske verige skupaj (več torej kot Target, Sears, Kmart, J.C. Penney, Safeway in Kroger).

* In seveda, Wal-Mart, ki ima 65.000 dobaviteljev, je osmi največji trgovinski partner s Kitajsko.

Osmi največji na svetu - med vsemi državami. Hja, Wal-Mart je država zase. Čisti, absolutni in povsem deregulirani paralelni svet. Ali kot pravijo: “Banana republika brez banan.” Več kot 70% produktov, ki jih prodaja Wal-Mart, je narejenih na Kitajskem, bolj ali manj v takoimenovanih sweatshopih (= nemogočih, suženjskih razmerah), v katerih ženske in otroci tezgarijo za drobiž, zato je pri Wal-Martu vse tako poceni. Tudi dvakrat ceneje kot pri konkurenci. Ljudje se v Wal-Marte vozijo od daleč. Na šoping. Vedno je polno. Wal-Mart je Wall Street srednjega razreda, toda stroški nizkih cen so zelo visoki. Pa ne le zato, ker produktov, s katerimi se ideološko ne strinja, ne prodaja. Doku Visoki stroški nizke cene se začne v Middlefieldu, malem mestu v Ohiu - mala družinska trgovina z orodjem, ki se je rodila leta 1962, istega leta kot Wal-Mart, in ki je preživela vse krize, recesije, katastrofe in spremembe okusa, je morala svoja vrata zapreti takoj, ko se je v mestu naselil Wal-Mart. Mala trgovina, ki sta jo vodila ati in mami, ni vzdržala boja z ultra nizkimi, peresno lahkimi cenami, ki jih ponuja Wal-Mart. Center Middlefielda je kolekcija praznih, zapuščenih trgovin, ki jih je pohodil Wal-Mart. Poanta je na dlani: Wal-Mart je pošast, ki za sabo pušča opustošenje. In depresijo. Middlefield ni edini. Mesta, v katera pride Wal-Mart, v Greenwaldovem dokumentarcu izgledajo tako depresivno kot - v Moorovem dokumentarcu Roger & jaz - mestece Flint (Michigan), ko General Motors v njem zapre svoje obrate. Katalog Wal-Martovih deliktov gre takole:

* Svoje delavce, ki jih sicer razglaša za svoje “sodelavce” oz. “družabnike”, plačuje zelo slabo, mizerno. Prodajalka v Wal-Martu letno zasluži okrog 14.000 dolarjev. V povprečju dobi 8 dolarjev na uro, kar jo vrže v cono revščine, pod življenjski minimum.

* Svoje delavce sili v nadurno delo, ki ga ne plačuje.

* Svojim delavcem prepoveduje, da bi se vključevali v sindikate. Niti en delavec Wal-Marta ni sindikalno organiziran, kar pomeni, da v Wal-Martu nihče ne lobira za višje plače. Delavci so prepuščeni na milost in nemilost družine Walton, najbogatejše družine na svetu (med desetimi najbogatejšimi ljudmi na svetu je 5 Waltonov - samo dividende jim letno vržejo po 176 milijonov dolarjev).

* Mnoge svoje delavce zaposli le za polovičen delovni čas.

* Za nočno delo - za čiščenje in pospravljanje svojih supercentrov, v katere bi lahko spravili 5 nogometnih igrišč - skrivaj najemajo ilegalne priseljence, ki so voljni delati napol zastonj. Če je treba, jih v trgovino ponoči zaklenejo.

* Svoje menedžerje sili v absurdna nižanja stroškov - pred časom so dobili ukaz, da ne smejo zaposlovati debelih ljudi. Ker so premalo učinkoviti. Da se je Wal-Mart pri zaposlovanju in poslovanju posluževal spolne in rasne diskriminacije, potrjujejo mnoge tožbe.

* Mnogi delavci niso polno pokojninsko zavarovani, še huje - zavarovalne premije Wal-Marta so tako drage, da si mnogi delavci zdravstvenega zavarovanja ne morejo privoščiti. In ker je socialna politika Wal-Marta taka, mora mnogim njegovim delavcem zdravstvena zavarovanja plačevati država. Bolje rečeno: Wal-Mart, sicer zlata jama za direktorje in lastnike, svoje delavce pošilja po socialno pomoč k državi. Delavci Wal-Marta ne zaslužijo niti za preživetje. Wal-Mart je njihov sweatshop. Ker delavce po socialno pomoč pošiljajo k državi, si nižajo stroške in višajo profite. Državne subvencije, ki jih dobiva Wal-Mart, znašajo skoraj 3 milijarde dolarjev - več kot 2.000 dolarjev na delavca. Odkod mu te beneficije? Nič, Wal-Mart, ki je tudi na lokalni ravni deležen mnogih “presenetljivih” davčnih olajšav, že leta pridno in velikodušno financira predvolilne kampanje republikanske stranke, ki potem pridno in velikodušno skrbi, da je zakonodaja stalno pisana na kožo Wal-Martu. Za vsak primer pa vedno financira tudi kampanje nekaterih demokratov - pač tolikih, da ima potem v kongresu večino. In Wal-Mart ima vedno večino. In vedno ima z državo nenadjebljive sporazume: recimo, ministrstvo za delo ga mora obvestiti, da bo poslalo inšpekcijo, še preden pošlje inšpekcijo!

* In kot rečeno, Wal-Mart ima tudi posebne sporazume s Kitajsko, kjer nastane več kot 70 % tistih poceni produktov, ki jih prodaja. Toda stroški teh “poceni produktov” so visoki. Specifično: ker ti produkti nastajajo na Kitajskem (in v Hondurasu, Bangladešu ipd.), ne nastajajo v Ameriki, kar pomeni, da Wal-Mart ameriška delovna mesta sistematično izvaža na Kitajsko (v Honduras, Bangladeš ipd.), s čimer krči število delovnih mest v Ameriki. Američane s tem sili v brezposelnost, ameriške proizvajalce in dobavitelje v groteskno nižanje cen in stroškov (hej, če ne gremo pa na Kitajsko!), ameriškim mestom pa natika depresivni izgled. In dalje, konkurenčna podjetja v Ameriki s tem sili v nižanje plač, rezanje zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja in podobne prakse. Wal-Mart, trgovska veriga z najnižjimi cenami, ljudem niža standard. Ameriko pa spreminja v sweatshop, ki širi svoje meje. Wal-Mart je sicer država v državi, toda obenem tudi simptom države, na kateri parazitira... ee, Busheve Amerike: dobički korporacij, delnice in nagrade direktorjev gredo gor, plače delavcev pa gredo dol. Še več, zdi se, kot da Bushevo vizijo Amerike diktira Wal-Mart. Bush je namreč s svojimi zakoni in programi sankcioniral to, kar na svojem dvorišču počne Wal-Mart: davčne olajšave za bogate, sekanje zdravstvenega zavarovanja, izvažanje delovnih mest, slabšanje delovnih pogojev, nižanje plač, popolna deregulacija “svobodne trgovine”. Ni čudno, da je Wal-Mart po vsaki recesiji bogatejši. In močnejši.

Gimme me a W!

Toda dokumentarca, v katerem katalog Wal-Martovih deliktov barvajo intervjuji z ljudmi, ki jih je Wal-Mart “ubil”, in bivšimi uslužbenci Wal-Marta, ki so jih snemali skrivaj (doma, ponoči, v temi), arhivski posnetki Leeja Scotta, direktorja Wal-Marta, ki prede o Vrednotah, Viziji in Misiji, Wal-Martove TV reklame, viži God Bless America in This Land Is Your Land ter posnetki iz kitajskih sweatshopov, kjer v “potu in solzah” in prijaznem okolju brez sindikatov in regulacij nastajajo ceneni ameriški produkti (delovni dan se začne ob 7.30 in konča ob 22.00!), niso vrteli v kinu, vsaj ne redno, bolje rečeno, pomočili so ga le v nekaj “izbranih” kinodvoran, bolj ali manj za reklamo. Glavni kanal distribucije tega dokumentarca so bile hišne zabave, ki so jih organizirali aktivisti in simpatizerji ameriške “osvobodilne fronte”... ee, gibanja, ki nasprotuje Wal-Martu. A ne le Wal-Martu, ampak tudi Bushu in iraški vojni. Gibanje, ki nasprotuje Wal-Martu, je zraslo iz protivojnega, protibushevskega gibanja. Kot pravi Greenwald: “Vsi imamo prijatelje, ki se z nami politično ne strinjajo, vse imamo sorodnike, s katerimi se politično stalno prepiramo, vsi imamo sodelavce, s katerimi politično ne pridemo skupaj - s to kampanjo skušamo doseči prav te ljudi.” Beseda je konj, toda slika dela čudeže. In Greenwald, že celo življenje h'woodski filmar, se dobro zaveda, da slika pride dlje in do več ljudi kot beseda, da lahko s sliko zapelješ več ljudi kot z besedo in predvsem da lahko s sliko zapelješ tudi tiste ljudi, ki jih z besedo ne moreš. Slika je najboljši argument. Greenwald se dobro zaveda tega, česar se dobro - in triumfalno - zaveda Michael Moore, le da Greenwald ni tako sofisticiran in tako artističen kot Moore. Greenwald je precej bolj propagandističen, populističen, agit-propovski: s slogom in zabavnostjo se ne muči, ker pač ve, da ljudje njegovega filma ne bodo gledali zaradi umetnosti, zaradi sloga, zaradi entertainmenta, ampak zaradi topike, zaradi insiderske informativnosti in zaradi konfrontacije z Goljatom. Zgodba je Wal-Mart, napetost pa ji dajejo argumenti proti Wal-Martu. To je vse. Greenwald skuša ljudi prepričati, da je Wal-Mart veliki negativec. Tako kot je skušal Moore z dokumentarcem Roger & jaz ljudi prepričati, da je veliki negativec General Motors, z dokumentarcem Bovling za Columbine, da je veliki negativec NRA (National Rifle Association), z dokumentarcem Fahrenheit 9/11 pa, da je veliki negativec George Bush. Če hoče film vžgati, potem mora imeti velikega, diaboličnega, karizmatičnega negativca. Še zlasti propagandni, agit-propovski film. In Greenwaldov dokumentarec je prav to, toda za razliko od “tipičnih” propagandnih in agit-propovskih filmov si ničesar ne izmišlja. Ni se mu treba. Vse, kar pokaže, zelo plastično in prepričljivo dokazuje, da korporativni pohlep ogroža in uničuje Ameriko. Je pa res, da se vsi ti populistično-progresivni antikorporativni dokumentarci, ki so nastali v času Busheve vladavine, šlepajo na tradicijo Franka Capre, h'woodskega genija, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja v seriji zelo popularnih in nagrajenih filmov - Mr. Deeds gre v mesto, Mr. Smith v senatu, Spoznajte Johna Doeja ipd. - pokazal, kako pohlepne, skorumpirane korporacije in pohlepni, skorumpirani, fašistoidni politiki ubijajo Ameriko in “malega človeka”. Greenwald kaže natanko to: kako velika korporacija ubija “malega človeka”. Kako se je korporacija polastila Amerike - in zasužnjila “malega človeka”.

Tokrat, pri lansiranju dokumentarca o Wal-Martu, so 14. novembra širom Amerike organizirali kar 7.000 hišnih zabav, progresivni časopisi, bodisi internetni ali tiskani, recimo AlterNet, Nation, American Prospect in In These Times, pa so tisti dan orkestrirano objavili dolge ekspozeje, ki so minirali Wal-Mart. In povsod so bili linki na aktivistične organizacije, spletne strani in forume, ki razkrinkavajo “neodgovorne prakse” Wal-Marta in ki ljudi pozivajo k bojkotu Wal-Marta (Wake Up Wal-Mart, Wal-Mart Watch, ACORN, Jobs with Justice, Good Jobs First ipd.). Toda filma niso vrteli le na hišnih zabavah, ampak tudi na zborih občanov, v knjižnicah, kulturnih in medijskih centrih, cerkvah (1.000!), tudi v sinagogah. Hja, Greenwaldov dokumentarec se je v hipu prelevil v hit, Wal-Mart pa v glavno topiko vseh pogovorov. Wal-Mart, ki za PR dnevno porabi 4 milijone dolarjev (!), je takoj reagiral in sprožil divjo, bučno, agresivno protiofenzivo, s katero je skušal kompromitirati Greenwalda. Še več, ustanovil je celo posebno operativno kontrapropagandno enoto, ki naj bi popravila škodo - v ta “vojni štab” so zbobnali največje in najdražje eksperte za politični marketing, tako z leve kot desne... ee, tako tiste, ki so sodelovali pri Bushevi kampanji, kot one, ki so sodelovali pri Kerryjevi kampanji. Na trg so vrgli tudi svoj film o Wal-Martu, v katerem skušajo pokazati, da je vse, kar Wal-Mart obljublja in zagotavlja v svojih epskih reklamah, čista resnica: da z vsem srcem misli na svoje kupce, na Ameriko in na svoje uslužbence, da je torej pravo “družinsko podjetje”. Da bi raztrgali Greenwalda, so porabili milijone dolarjev, toda Greenwald je odgovoril, ne da bi zapravil dolar: vzel je film o Wal-Martu (Why Wal-Mart Works), ki ga je produciral Wal-Mart, in ga opremil z glasom svojega špikerja, s čimer je film o Wal-Martu, ki ga je produciral Wal-Mart, prelevil v kritiko Wal-Marta. Reč je potem spustil na internet. Promocijski film za Wal-Mart je obrnil proti Wal-Martu. Kot da bi hotel reči: Wal-Martu ne pomaga več niti blef!

Wal-Mart se reklamira kot podjetje, ki omogoča “ameriški način življenja” - Greenwald je pokazal, zakaj Wal-Mart ubija “ameriški način življenja”. Wal-Mart se reklamira kot podjetje, ki skrbi za Ameriko - Greenwald je pokazal, zakaj za Ameriko ni dobro, da zanjo skrbi Wal-Mart. Wal-Mart se reklamira kot podjetje, pri katerem kupuje Amerika - Greenwald je pokazal, zakaj za Ameriko ni dobro, da kupuje pri Wal-Martu. Wal-Mart se reklamira kot patriotsko podjetje - Greenwald je pokazal, da je Wal-Mart protiameriško podjetje. Greenwald skuša pri Američanih, ki kupujejo pri Wal-Martu, prebuditi občutek krivde. In posredno spremeniti svet - ljudi hoče prepričati, da naj premislijo, če bodo še kupovali pri Wal-Martu. Če bodo nehali kupovati pri Wal-Martu, bodo spremenili svet. Toda ironija je v tem, da lahko kupujejo le pri Wal-Martu, ker je v bližini na voljo le Wal-Mart. Vsi ostali trgovci so crknili - ali pa zbežali. Plus: Wal-Mart ima tako nizke cene, da si ljudje ne morejo privoščiti, da bi kupovali drugje. Wal-Mart je pač Ameriko sformatiral tako, da lahko kupuje le pri Wal-Martu. Še huje, Američani delajo pri Wal-Martu zato, da bi lahko kupovali pri Wal-Martu, ki Ameriko vrača v 19. stoletje, v čas, ko so se delavci borili za višje mezde, za krajše delovnike, za pravico do sindikalnega organiziranja in za boljše delovne pogoje. In zdaj si predstavljajte, da Mercator prodajo Wal-Martu.