Slovo nonota mediteranske popevke

Obiskovalci Auerjevih koncertnih spektaklov ali koncertov Jasmina Stavrosa, pa tudi Wernerja, Petra Graša, Oliverja Dragojevića, Dragana Zečića in še koga se verjetno niti ne zavedajo, da imajo vsi ti estradniki korenine v hrvaški popevki, ki jo je od štiridesetih let oblikoval Nikica Kalogjera, legenda jugoslovanske in hrvaške popevke.

Kalogjera je verjetno najpomembnejši skladatelj oziroma aranžer zlatega obdobja popevke, čeprav bi v njegovem res neverjetno obširnem opusa lahko našli marsikaj, tudi glasbo za filme, nadaljevanke, televizijo in gledališče. Družina Kalogjera izhaja z otoka Korčula iz mesteca Blatno, Nikica pa se je rodil leta 1930 v Beogradu očetu, gimnazijskemu profesorju. V Zagrebu je študiral na glasbeni akademiji, in sicer kompozicijo ter dirigiranje. Prav tam je končal tudi študij medicine. Njegovi prvi koraki so povezani z najpomembnejšim hrvaškim popevkarjem Ivom Robićem, ki je že konec štiridesetih v najstniških letih ugotovil, da je Kalogjera izjemen talent. Začelo se je sodelovanje, v katerem je zdravnik, ki je bil raje glasbenik, Robića po malem spremljal na nastopih in pisal aranžmaje za popevke. Sicer pa je od takrat Kalogjera spremljal vse porodne muke hrvaškega oziroma jugoslovanskega popa. Zbiral je skupinice, kot je bila Vokalni sekstet, ki je skrbel za glasbene podlage na zagrebškem radiu, vodil je projekte, ki so skrbeli za odkrivanje novih talentov, po drugi strani pa je bil pomagal večini glasbenih skupin, ki so se rojevale v Zagrebu. Verjetno je kar logično, da je leta 1952 pač postal dirigent, aranžer in urednik na Radiu Zagreb. Istega leta je ustanovil tudi Plesni ansambl Nikice Kalogjere, prvi takšen na Hrvaškem, s katerim je posnel prvo ploščo za gramofonsko založbo Jugoton z Ivom Robičem. Naslednja legenda s katero je sodeloval je bil Arsen Dedić, ki je podpisal besedila kar pod nekaj njegovih prvih hitov, skrival se je (tudi) pod psevdonimom Ivan Krimov.

Kljub vsem pionirskim uspehom se bomo Nikice Kalogjere verjetno najbolj spominjali po njegovih festivalskih zmagah. Za vse jugo popevkarske festivale je imel pripravljen neizčrpen vir melodij, ki so postajale velike hrvaške, jugoslovanske in seveda tudi svetovne uspešnice. Tudi komadi, ki na festivalih morda niti niso zmagovali, so se izjemno dobro prodajali. Kalogjera je pisal za vse pomembne hrvaške pevce. Začenši z Ivom Robićem pa prek Anice Zubović, Marka Novosela, Tereze Kesovije, Gabi Novak in Ivice Šerfezija. V zadnjih letih se z njegovimi komadi lahko pohvalita tako Jasmin Stavros kot Oliver Dragojević.

Kljub temu da ga mnogi uvrščajo med začetnike tako imenovanega mediteransko-grškega sloga, pa se zdi, da je do tega stila prišel zelo počasi. V šestdesetih je med njegovimi skladbami najti predvsem zelo veliko glasbe za klape, pozneje pa je v njegovih hitih, še posebej pri tistih, ki jih prepeva Ivica Šerfezi, najti veliko mehiških trobent. In spet, če nekateri trdijo, da je pisal samo komercialne uspešnice v slogu Nima Splita do Splita ali Maškare, je po drugi strani napisal na desetine povsem evropskih oziroma po angloameriškem vzorcu napisanih popevk, ki so jih prepevale tako Gabi Novak kot Ana Štefok in seveda Tereza Kesovija. Če je recimo Nima Splita do Splita njegov najmočnejši dalmatinski komad, ki bi se težko prijel v tujini, je po drugi strani Nono, moj dobri nono popevka, ki je uspela povsod. Potem ko sta skladbo na Splitu '69 prepevala Tereza Kesovija in Claudio Villa, jo je posnela najpopularnejša francoska popevkarica Mirelle Mathieu in z njo za dva meseca zavzela prvo mesto francoske lestvice. V Kanadi naj bi na vrhu vztrajala skoraj šest mesecev. Le malo manj naj bi bila uspešna najstniška Čibu čiba, ki jo je pela Ljupka Dimitrovska. Kar 23 evropskih založnikov je namreč kupilo pravice za snemanje popevke. Kot mojster za festivale se je pojavil praktično na vseh festivalih, tako na evrovizijskem kot v Čilu, v Vzhodni Nemčiji in seveda tudi v Grčiji. Korenine Kalogjerovih naj bi bile na grškem delu Cipra in grški zvok naj bi imel Nikica tako rekoč v krvi. Resnici na ljubo pa se zdi, da je prvi res "grški" komad njegova uspešnica iz leta 1970 Pijan sam od tvoje ljubavi v izvedbi Ivice Šerfezija.

Kljub svojim koreninam je veliki hrvaški maestro seveda nastopil tudi na premierni Slovenski popevki leta 1962 na Bledu. Nikica Kalogjera je napisal aranžma za komad Staneta Mancinija in Bogdana Gjuda z naslovom Vrni mi, ki ga je zapela Ivanka Kraševec. Omembe vrednega uspeha mojster, ki je imel istega leta na Hrvaškem kar tri velike hite, med drugim tudi enega svojih najslavnejši Maškare v izvedbi Marka Novosela in Anice Zubović, takrat ni dosegel. Pravzaprav je moral na velik slovenski uspeh počakati kar deset let. Na Slovenski popevki 1972 je s komadom Ljubljanski zvon na besedilo Elze Budau v izvedbi Ljupke Dimitrovske pri občinstvi doživel velik uspeh. Čeprav ni zmagal, je bila popevka zelo priljubljena in na radijskih postajah so jo veliko vrteli. Zanimivo je, da je na istem festivalu nastopal tudi Arsen Dedič, ki sta mu Jure Robežnik in Elza Budau napisala velik hit Pegasto dekle. Tudi hrvaški strokovnjaki štejejo Ljubljanski zvon med serijo Kalogjerjevih velikih komadov o mestih, kamor poleg Nema Splita do Splita sodi tudi ponarodeli Serbus, Zagreb moj. Kakorkoli že, Kalogjera je bil seveda velik hit tudi v Sloveniji, na Hrvaškem pa so Kalogjero cenili vsaj toliko kot pri nas Robežnika, Sepeta ali Privška.