Avantgarda za pokadit

Avantgarda je bila spet na odru. V kletni dvorani Gospodarskega razstavišča. Tam, kjer so pred desetletji igrali Einstuerzende Neubauten. Tako zelo naglas, da je bolelo. Skoraj tako naglas je bilo tudi tokrat. Ampak Živadinov se občinstva ni lotil samo z decibeli. Že pred začetkom predstave ga je razdelil na prvo polovico, ki lahko zre v živo, skoraj klasično gledališče, in drugo polovico, ki opazuje digitalizirano različico. Obe polovici sta ločeni z nekakšno špansko steno. Tako da se naključnemu gledalcu prav lahko zgodi, če ima smolo, da bo gledal kar lepo število ponovitev, preden mu bo uspelo videti celoto. Oziroma se mu bo vsaj zdelo, da jo je videl.

In za kaj gre? Nekaj naključnih gledalk in gledalcev se je globoko zamislilo nad kunštnostjo igre in tekstom, ki ga ganljivo vrhunsko izvajata Judita Zidar in Peter Božič - Voščenka. Le kaj početi s pol Voščenkine riti in kako si razlagati ponavljajoče Juditine zdrse v vlogo, ki naj bi postali biografija? Ali pa kako razumeti rock'n'roll plesalca, ki tako mimogrede dela salte z mesta? Precej vesoljsko. Skoraj breztežnostno. Ali kaj početi z gospodičnama s cigaretnimi boksi, na katerih se blešči napis Avantgard? Če je bilo kaj v njih, bo šlo gotovo v dim.

Z besedami Petra Božiča: "Gre za eno najbolj radikalnih postavitev sodobnega teatra." Electronic teater in virtual dramatic environments - etude. S tem, da Živadinov ne opušča elementov klasičnega gledališča, vendar se jih hkrati loti z uporabo najsodobnejše tehnologije. Veliki mednarodni projekt na relaciji Ljubljana, Koeln, Edinburg, Praga je notranje večdimezionalen. Za to je ključen nov virtualen prostor, ki ga je s 3D-generiranjem omogočil Pavel Smetana, direktor inštituta za moderno tehnologijo pri praški univerzi.

Ampak predstava ima tudi tekst. In sporočilo. Prvi del je vzet iz knjige Izven, ki jo je Božič izdal leta 1963 in skupaj z razbitim prostorom gledališča govori o neobstoju absolutnega, o relativizmih, o polovici riti. O osebni svobodi, če hočete. Drugi, ženski del besedila, ki se smiselno navezuje na prvega, je skupinsko delo Jane Pavlič, Tine Uršič in Dunje Zupančič. In seveda Dragana Živadinova.

V Ljubljani je bilo uprizorjenih šest generalk oziroma predpremier. Premiera naj bi bila junija v Koelnu. Sicer pa ima preprosta predstava tudi ime. Syntapiens, Avatars, Umbot. Sintetični človek, računalniški človek, umetnik robot. Gledalkam in gledalcem v veselje.