"Takrat me je imelo, da bi tudi sama vzela puško"

Niti teden dni ni minilo, odkar si dobila medveda, pa se stvari že korenito spreminjajo. Premiero, ki naj bi bila v Narodnem gledališču, so prestavili v Zetro, kjer pričakujejo več kot 10.000 ljudi. Kaj se je v tvojem življenju dejansko spremenilo?

V bistvu se še vedno ni spremenilo prav nič. Meni se je zdelo bistveno, da pokažem film in da vidim, kako se bodo ljudje odzvali nanj. Dober film je nekaj, kar mora človeka popolnoma prevzeti, čustveno in tudi razumsko. Ko sem videla, da se občinstvo odziva na tak način, je bilo to zame dovolj, takšnega uspeha, zlatega medveda, pa nisem niti najmanj pričakovala. Mislim, da je že Fellini govoril, da po dobrem filmu sosede gledaš s povsem drugačnimi očmi.

Scenarij za Grbavico je začel nastajati pred štirimi leti, zamisel za film pa se je porodila že med vojno. Kakšna je bila glavna spodbuda za snemanje filma o posiljenih ženskah?

Že med obleganjem mesta, leta 1994, sem srečevala ženske, ki so prihajale v Sarajevo, potem ko so jih izpustili iz ujetništva v vzhodni Bosni. Takrat me je imelo, da bi tudi sama vzela puško in se šla borit za ohranitev vsaj osnovnega človeškega dostojanstva. No, k sreči pa nisem končala v rovih, ampak me je čakalo nekoliko subtilnejše delo. Ko sem po vojni postala mama, me je znova prevzel tisti občutek, zaradi katerega sem preprosto morala napisati to zgodbo. Začela sem z dokumentarnimi filmi. Prvi je bil Crvene gumene čizmice, v njem pa sem raziskovala smrt dveh otrok. Težko je, pravzaprav najteže, prodreti v glavo zločinca, uganiti, kaj se dogaja v glavi nekoga, ki je pripravljen ubiti otroka. Potem sem delala dokumentarec Slike sa ugla. Glavni lik tega filma je dekle, ki jo je med vojno zadela granata in je ostala brez roke, potem pa se je preselila v Pariz. Dekle se v filmu ne pojavi, o njej pripovedujejo tisti, ki so jo poznali, njeni sošolci, fotoreporterji in ljudje, ki so ji pomagali v bolnišnici. Grbavica je samo logično nadaljevanje pripovedovanja zgodbe o bolečini.

V govoru ob prejetju nagrade v Berlinu si omenila posiljene ženske, ki jih je bilo precej tudi po drugi svetovni vojni, v zvezi z našimi razmerami pa si dejala, da sta organizatorja množičnih posilstev Radovan Karadžić in Ratko Mladić še vedno na svobodi. Nekateri srbski mediji so ti te besede zamerili. Nacionalisti že grozijo s tožbo. Kako doživljaš te obtožbe?

Po projekciji v Berlinu so k meni prihajali objokani ljudje in mi govorili: "Smo Srbi in živimo v Srbiji, a nas je film pretresel." Potemtakem film ne more užaliti nikogar, ki ni zagrešil nobenega zločina. Kar zadeva Srbijo, moram reči, da je prav grozno, v kakšni laži živijo ti ljudje. Prej ko bodo sprejeli to, da so bili zločini dejansko storjeni, laže bodo začeli gledati v prihodnost in laže bodo tudi nam, svojim sosedom, pogledali v oči.

Precejšen odpor si doživela tudi v Sarajevu. Za Sarajevo je seveda mogoče reči, da je dokaj klanovsko razdeljeno, tako da je zelo težko priti do filma, če ne igraš za nikogar. Kako si se spoprijela s temi okoliščinami glede na to, da imata z možem Damirjem Ibrahimovićem manjšo produkcijo, ki ni industrijska, ki ni kooperacijski subjekt, ampak združenje umetnikov?

Obsežna dela, povezana s pripravami na film, so bila večinoma opravljena v Sarajevu. Toda za nekatere vloge je bilo treba iti dlje. Moj okvir je Bosna in Hercegovina, tu mislim živeti in delati filme. To pomeni, da me ne zanimata kak poseben glamur in bogastvo, toda če mislim, da je za scenarij in za film nujno, da iz Beograda pripeljem Mirjano Karanović ali iz Zagreba Leona Lučeva ali Dejana Aćimovića, mi tega ne bo nič preprečilo. Če bi razmišljala o tem, kaj vse bi me med snemanjem filma lahko oviralo, ne bi nikoli posnela nobenega pravega filma. Pomembno je, da na podlagi čustev, ki jih prepoznaš v sebi, ter znanja in izkušenj, ki si jih pridobil, ustvariš nov svet. Možnost nove akcije, iz katere se, med drugim, rojevajo tudi filmi.

Torej ni dvoma, da bo tvoj naslednji film spet socialna drama, da bo spet raziskoval okolje, v katerem živiš, in tisto, kar se v njem skuša pomesti pod preprogo?

Že med montažo Grbavice sem se lotila raziskovanja nečesa in pisanja o tem, vendar še ne morem razkriti, za kaj gre. Seveda imaš prav, film se bo ukvarjal s tukajšnjim socialnim okoljem. Odrasla sem v komunizmu in morda iz tega izhaja moje sovraštvo do vsakršnih krivic. Zagotovo pa bom morala najti ravnovesje med drugim filmom in drugim otrokom. In materinstvo je zame zelo pomembno.