Od boga pozabljeni

"Uboge ovce," je po izletu na Vremščico sočustvoval Souleymane Mohamed. "Molzejo jih stroji, ne ljudje! Kot da živali ne bi imele čustev," se je dobrohotno čudil osemintridesetletni nomad iz Nigra. "Ampak pejsaž ... pejsaž pa je čudovit! Vse je tako zelo zeleno. Pa ovčji sir! Tres bon!" Mladosten, nasmejan, a malce nezaupljiv afričan je Tuareg. Njegova nomadska družina Illbakan živi na severozahodu Nigra (področje Azawaka). Tuaregi so berbersko govoreče ljudstvo, naseljujejo območje Sahare in stepskega Sahela. O njihovi številnosti so mnenja različna - nekateri viri trdijo, da jih je manj kot milijon, drugi navajajo milijon petsto tisoč. Od kod izvirajo, ne vedo natančno niti antropologi. "Nekoč sem o tem pobaral nekega starca in ta je odvrnil, da prihajamo iz Sahare," je s pojasnilom priskočil na pomoč Mohamed. Največjo puščavo na svetu so osvojili že v sedmem stoletju. Na vseh koncih celine so sloveli kot neustrašni bojevniki, vešči jezdeci kamel, pretkani trgovci. Karavane Kel Tamašekov so nekoč tovorile dragocenosti, sol, zlato, slonovino in sužnje; to je trajalo vse do dvajsetega stoletja, ko so Tuaregi začeli izgubljati bitko z napredkom in s politiko. Kamele, ki jim pomenijo svobodo, samostojnost in plemenitost, so nadomestili vlaki in tovornjaki. Francozi, vladarji zahodne in osrednje Sahare, so se konec devetnajstega stoletja lotili nove naloge - civiliziranja Tuaregov. Dolga leta so se temu upirali - sprva kolonialistom, nato še (neo)kolonialistom in številnim vladam. Srčiko so jim skozi burna obdobja zgodovine načele intrige, barantaške vlade novonastalih držav (z roko v roki z bivšimi zasužnjevalci), nečednosti svetovnih korporacij, mnogoletna obdobja hudih suš, lakota in sedentarizacija, stalno naseljevanje. Zaradi večanja puščave in neusmiljenih suš živali masovno umirajo. Črede so vse manjše, več ne zadoščajo kot edini in osnovni vir preživljanja. Zatorej mnogi opuščajo tovrstno življenje in postanejo ljudje iz mesta. Ali mesto pomeni spremembo poklica, sprememba poklica pa izgubo identitete.

Kot mnogi novodobni afriški nomadi Souleymane živi dvojno življenje. Od oktobra do junija biva z ženo in s tremi sinovi v Agadezu (Niger), kjer dela kot električar, preostale mesece pa preživljajo na podeželju, v nomadskem taboru s kozami, ovcami, kravami, osli in kamelami, pod milim nebom. V družinsko blagajno prispeva tudi kot šofer in turistični vodnik. Mesto ga omejuje. "Ljudje stalno nekam hitijo ... Med nomadi pa so stvari čisto preproste - zbudiš se v naravi, delaš z živalmi, zaspiš pod zvezdami ... Svoboden si."

"Če bi se mi uresničile sanje, bi tako živeli vse leto, a kaj, ko so črede premajhne, da bi nahranile vsa ta lačna usta," je potožil. "Res, naš način življenja je ogrožen. Večletne hude suše so zdesetkale živino, zato so se mnogi preselili v mesta in opustili tradicionalni način življenja, ki je vezan na določeno okolje. Za nas je čreda največje bogastvo."

"Preseljevanja na stalne lokacije in globalizacija silita nomade, da iščejo druge vire dohodkov. Skoraj vsaka družina ima enega ali dva člana, ki sta na delu v Alžiriji ali Libiji. Prav tako izginja naš jezik - tamašek, pa tudi tradicionalni način oblačenja," je zaskrbljeno opisoval Mohamed.

Da bi spremembe verodostojno dokumentiral, že dvajset let fotografira. Povedal je, da si nekatere kraje ali dogodke zapomni šele, ko naredi posnetek. "Gre za neke vrste osebno raziskovanje," je pojasnil. "Želim ujeti trenutek in na filmu ohraniti izginjajoče okolje in življenje Tuaregov. Fotografija je spomin. Rad bi, da bi moje fotografske zgodbe živele tudi po tem, ko me ne bo več." Na film je doslej ujel veliko - zakrite mladce s sabljami, dogajanje ob vodnjaku, živali na paši, postavljanje šotorov, pripravljanje obeda, vitaminske terapije za najdražje jim dromedarje, mestne brate in sestre ... Za fotografiranje ga je navdušil gospod fotograf iz Benina, ki je nekega dne primarširal v šolo ter učence in učitelja postavil pred objektiv. "Bil sem popolnoma navdušen, ko je stopil za škatlo in se pokril s črnim pregrinjalom!" Želja, da bi nekoč tudi sam pritiskal na sprožilec, četudi nepoklicno, se mu je uresničila veliko kasneje, nekje v začetku osemdesetih let, ko si je kupil prvi fotoaparat - Kodakovo 16-milimetrsko stodesetko. Spomni se, da je najprej ujel ljudi ob vodnjaku. Rad gleda fotografije, tako se tudi uči. "Sproti, medtem ko delam." In baje s svojim hobijem nemalokrat razveseli prijatelje in sosede. "Ja, veliko ljudi ve, da to počnem, zato pogosto pridejo k meni pogledat, kakšni so bili videti kot otroci."

Zdaj ohranja spomin na tuareški vsakdanjik s 35-milimetrskim fotoaparatom znamke Nikon (lite touch zoom 70 WAF), ki mu ga je podarila prijateljica, Ljubljančanka Sarah Lunaček. Spoznala sta se 2003 - s Souleymanovo družino je živela in delala od julija do avgusta. V času njenega študijskega obiska se ji je na začetku predlanskega leta pridružil tudi partner Borut Brumen, etnolog in antropolog, ki je neutrudno opozarjal na mnogotere težave Afrike in med nigrskimi Tuaregi opravil terensko raziskavo. Trojica se je pogosto družila in nekega dne se je med vožnjo z avtobusom porodila zamisel o Souleymanovi prvi fotografski razstavi. Uresničila se je ta mesec v Ljubljani, natančneje v Slovenskem etnografskem muzej (SEM).

Spremenjena resničnost

Njegova zgodba Sodobni nomadi najprej seznanja s tuareškim ponosom - tradicionalnim moškim zagrinjalom ali tagelmustom. Petmetrski kos blaga se okoli glave in čez obraz ovije na več različnih načinov, odvisno od razpoloženja lastnika. Čeprav se danes nosijo zagrinjala različnih barv, ostaja najbolj tradicionalna indigo modra. Po njej so Tuaregi dobili tudi vzdevek - modri ljudje. "Zavijamo se za zaščito pred soncem in peskom," je razložil fotograf. "Indigo barva na koži pušča sledi in deluje kot nekakšna krema za sončenje," se je nasmehnil. "Tiste najdragocenejše tagelmuste, narejene iz posebej obdelanega blaga, ki se na soncu zablešči, hranimo za svečane priložnosti." Nekateri so ugibali, ali se med zakritimi obrazi ne skriva kakšen terorist. "Tega pa ne vem, ali so med nami teroristi. Po svetu velja, da je terorist islamski fanatik. Mi nomadi pa nimamo dosti zveze z Islamom."Vendarle, nekaterim se, okrašeni z dragocenimi sabljami, zdijo nevarni. "Včasih smo se morali braniti pred roparskimi pohodi, danes jo nosimo bolj zaradi časti. Zanjo povlečemo le, če nas kdo zelo užali. Drugače pa moramo, zaradi nevarnega okolja, sami poskrbeti za varnost. V puščavi ni policijskih postaj, braniš se sam, s svojo sabljo."

Za pripadnike ponosnega bojevniškega ljudstva je podelitev tagelmusta eden najpomembnejših dogodkov v življenju. Za mladeniča pomeni vstop v svet moških in dokaz, da je goden za poroko. "Obred je družinska zadeva. Oče, starešine in drugi posedejo v krog, slavljenci pa so na sredini. Starejši pripovedujejo zgodbe o junaštvu, časti, naši preteklosti ... Potem sledi velika zabava." Souleymane je svojega dobil pri osemnajstih ali devetnajstih, ne spomni se natančno. "Zame in za druge, ki so takrat prejeli turban, so žrtvovali žival; danes tega ne počnemo več, ker so črede premajhne."

In kaj mu je od tega mejnika ostalo najbolj v spominu? "Očetove besede. Trikrat je ponovil: zdaj nisi več otrok. Hotel mi je vbiti v glavo, da sem odrasel, da se moram poslej vesti v skladu z ašakom." Ašak ali tuareški kodeks časti je "naša moč, ki nam daje značaj, karakter. Uči gostoljubja, junaštva, nesebičnosti, časti in skrbi za družino, tabor, okolico ... Vse to so odlike dobrega Tuarega."

V nasprotju z arabsko tradicijo se Tuareginje ne zakrivajo in živijo v monogamnih skupnostih. "Ženska je vozlišče družine; skrbi za dom, otroke, ukvarja se z družinsko ekonomijo. Je vez z zgodovino." Ženskam je zaupana naloga postavljanja šotora; so namreč njegove lastnice. Narejen je iz kozjega usnja ali rogoznice iz listov palm dum. "Če se ločite, žena popoka šotor in tako ostanete brez strehe nad glavo," je hudomušno pristavil Mohamed. Nekoč so imele matere in žene odločilno besedo celo pri izbiri najvišjega vodje (amenokala); danes so njihove naloge zlasti predelovanje mleka, strojenje in barvanje živalskih kož, izdelava oblek, zbiranje lesa, nošenje vode in postavljanje šotora. "In še nekaj - učenje in prenašanje znanja je med Tuaregi domena žensk," je ponosno povedal Mohamed.

Da ne pozabimo na vero, ki zaukazuje nekatera pravila igre, a jih modri ljudje upoštevajo le delno. Drugače od Arabcev niso stoodstotno predani verniki. Drži, spoštujejo vse muslimanske verske praznike, dasiravno se najdejo posamezniki, ki med ramadanom delajo. Nekateri jih menda prezirajo tudi zato, ker njihove žene hodijo naokoli nezakrite. Verjetneje pa je, da jim gredo v nos njihovi djinni ali duhovi, ki z islamom nimajo prav dosti skupnega.

A vrnimo se med Sodobne nomade. Fotografski zapis med drugim razkriva, kaj je slana paša, tuareška sezonska selitev čred. Tako kot ostale nomadske družine, pelje Souleymanova čredo (vsakoletno) do poznanega mesta, kjer površino zemlje prekrivajo solni bazeni. Ob njih živijo stalno naseljeni ljudje, ki se ukvarjajo s predelovanjem soli in recimo temu zdravstveno oskrbo živali. Sol, tako Tuaregi, deluje kot zdravilna terapija. Že smo pri drugi neznanki. Souleymane je v opombo pojasnil: "Slana paša je v bistvu oblika domačega zdravljenja. Po tej terapiji so kamele v super formi, zdi se, kot bi se prepojile z vitamini. Pa še zajedavce uničite! Res, klopi odpadejo kar sami od sebe. A dlje kot teden dni odsvetujemo. Na bazene moramo paziti celo ponoči, zato jih prekrijemo s ponjavami, če ne bi kamele stalno hodile srebat slano vodo."Tradicionalna tuareška medicina še narekuje, da tudi bolečine v trebuhu lajša sol, zmešana z zelišči. Druge vrste izročilo trdi, da otrok, ki so ga dolgo hranili s kameljim mlekom, zdrži brez hrane in pijače več dni. Mleko je poleg močnega čaja najbolj cenjena nomadska pijača. "Tako kot pri vas," je nadaljeval nomad, "se tudi pri nas živali pomolzejo zvečer. Ampak pri nas ne molzemo s stroji, mleko jemljemo s spoštovanjem."

Kadar ga daje domotožje, ga gostiteljica Sarah potolaži s polento in (kajpak) z mlekom.

Kel Tagelmusti ali zakriti ljudje, kot si rečejo, se prehranjujejo predvsem s prosom in z mlekom, meso je na jedilniku občasno, ob praznikih in obredih. Kruha tako rekoč ne poznajo, občasno pečejo le prosene pogače, imenovane togila. Datlji so pogosta slaščica; tiste slabše kakovosti potlačijo skupaj s sirom in prosom. Za posebne priložnosti skuhajo žgance z mesom, čaj pa je redno (trikrat na dan) na jedilniku. "Prvi je grenek kot smrt, drugi mil kot ljubezen, tretji pa lahek kot poslednji dih," radi porečejo. Mimogrede, zapisujejo s starodavno pisavo tifinar, katere posebnost je vodoravna ali poševna smer branja.

"Ogroža nas predvsem politika stalnega naseljevanja," se je zresnil fotograf. "V mestu je boj za preživetje, ne razmišljaš o tem, kako boš ohranil kulturo. Ustalitev na enem kraju pomeni izgubo našega načina življenja. Zavedamo se, da bomo zaradi hudih suš prisiljeni iskati drugačne rešitve, toda to, kar ponuja vlada, ni najboljša pot. Smiselno bi bilo zgraditi šolo in zdravstveni dom, zasaditi vrtove ob vodnjakih - da bi skušali zaživeti v okolju, ki mu pripadamo."

Kaj pa turizem, je grožnja? "Seveda. Med drugim sem na primer fotografiral kupe smeti, ki jih turisti puščajo za sabo. Kako nespametno, da jih kar zakopljejo, saj jih veter vendar razpiha vsepovsod po puščavi! In vsa ta plastika, ki ostane za njimi ... " je zmajeval z glavo.

Še nekaj ga bega pri agresorjih novega kova: "Turisti vedno sprašujejo, kdaj bomo prišli tja in tja. A je še daleč, venomer ponavljajo. Težko jim je razložiti, da čas v Afriki teče drugače. Pomembno je, da prideš, ne kdaj. Kam gremo, znajo še vrtati. Tja, rečem in z roko zamahnem nekam predse. Oni pa še kar - kam tja? Vse hočejo vedeti vnaprej."

"Resne težave imamo z neizobraženostjo, zaradi česar Tuaregi nimamo možnosti lobiranja za svoje interese. Za strateške položaje nimamo kadra!" je Souleymane razpredal o ne najboljšem položaju saharskih ljudi.

"Vsako leto naredim nekakšen pregled, izbor fotografij ... Tako vidim spremembe, ki se dogajajo. Recimo opažam, da imajo danes skoraj vsi nomadi avtomobile. Vsi nosijo ure in sončna očala. V šotorih imajo radijske sprejemnike in kasetofone. Tevejev nimamo." Ja, kaj pa nogomet? "Ne, ne gledam. Sem bolj tehničen tip (saj sem vendar električar), če že, si ogledam formulo 1 ali kakšen reli." Afričan toplih oči in kodrastih las, ki ob ušesih komajda opazno sivijo, sluti, da bodočnost ne prinaša nič dobrega. Samo še več sivih las. Skrbi ga namreč, da bodo nekoč tudi nomadi molzli s stroji. "Prepričan sem o tem, vendar si tega ne želim. Konec koncev gre za odnos med živalmi in človekom. "Kot pravi star tuareški pregovor - kar starec vidi leže, mladi ne vidi stoje."