5. 7. 2006 | Mladina 27 | Kultura
Konec dinastije
Umrl je Aaron Spelling, Kralj TV serij, ki so Ameriko varovale pred realnostjo in liberalizmom
Leta 1978 je v Ameriki štartala TV serija Dallas, ki je izumila Reaganovo Ameriko - in to v času, ko je bil ameriški predsednik še Jimmy Carter. Glorificirala je vse tisto, kar je zablestelo v času "Reaganove konzervativne revolucije" - visoki biznis, teksaške naftarje, pohlep, divje bogatenje, ekscesno konzumiranje, novi podjetniški razred, dinastični princip, deregulacijo trga, materializem. Ko so Francozi potem, na začetku osemdesetih napadali ameriški kulturni imperializem, so se običajno sklicevali prav na serijo Dallas, ki je postala simbol bede ameriškega kulturnega imperializma, kar pa je ni ustavilo, prej narobe - saga o dveh sprtih naftarskih družinah, Ewingih in Barnesih, je legitimirala in definirala Reaganovo dekado. Še več, saga o ameriških naftarskih dinastijah je bila tak hit, da je dobila tudi konkurenčne TV sage o ameriških naftarskih dinastijah, ki pa je niso ovirale. Niti žrle. Kaj šele da bi jo ubijale. Le zakaj? Trg za sage o ameriških naftarskih dinastijah ni bil nikoli večji kot tedaj. A po drugi strani, le kako ne bi bil - ameriški podpredsednik je bil George Bush, patriarh teksaške naftarske dinastije, ki je izgledal kot imitacija Ewingov in Barnesov. Oh, ali pa Carringtonov, naftarske dinastije iz
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
5. 7. 2006 | Mladina 27 | Kultura
Leta 1978 je v Ameriki štartala TV serija Dallas, ki je izumila Reaganovo Ameriko - in to v času, ko je bil ameriški predsednik še Jimmy Carter. Glorificirala je vse tisto, kar je zablestelo v času "Reaganove konzervativne revolucije" - visoki biznis, teksaške naftarje, pohlep, divje bogatenje, ekscesno konzumiranje, novi podjetniški razred, dinastični princip, deregulacijo trga, materializem. Ko so Francozi potem, na začetku osemdesetih napadali ameriški kulturni imperializem, so se običajno sklicevali prav na serijo Dallas, ki je postala simbol bede ameriškega kulturnega imperializma, kar pa je ni ustavilo, prej narobe - saga o dveh sprtih naftarskih družinah, Ewingih in Barnesih, je legitimirala in definirala Reaganovo dekado. Še več, saga o ameriških naftarskih dinastijah je bila tak hit, da je dobila tudi konkurenčne TV sage o ameriških naftarskih dinastijah, ki pa je niso ovirale. Niti žrle. Kaj šele da bi jo ubijale. Le zakaj? Trg za sage o ameriških naftarskih dinastijah ni bil nikoli večji kot tedaj. A po drugi strani, le kako ne bi bil - ameriški podpredsednik je bil George Bush, patriarh teksaške naftarske dinastije, ki je izgledal kot imitacija Ewingov in Barnesov. Oh, ali pa Carringtonov, naftarske dinastije iz
TV serije Dinastija (Dynasty), ki je štartala tri leta kasneje, z Reaganovo inavguracijo - hja, ena izmed tistih sag o ameriških naftarskih dinastijah, ki Dallasu ni škodila. In narobe, tudi Dallas njej ni škodil. Naredil jo je kvečjemu še bolj kreativno in škandalozno - v Dinastiji je bilo namreč vse še bolj ekscesno, bolj divje, bolj obsceno, bolj infarktno in bolj za lase privlečeno. Tu se ni varčevalo z glamurjem, s čaščenjem divjega bogatenja, z družinskimi prevarami in zahrbtnostjo, s pohlepom in ošabnostjo, s preobrati in živčnimi zlomi, s porokami in ločitvami, z nesrečami in boleznimi, z brezhibnimi pričeskami in z ženskimi lasanji, s šokantnimi ljubezenskimi zvezami in razkritji, s testosteronom in estrogenom, z monumentalno genialnostjo novih Reaganovih podjetnikov - ni ga bilo čez eksces. Eksces je bil dober. In pohlep je bil le variacija ekscesa, le eden izmed mnogih sinonimov za koloradsko dinastijo Carrington, ki ji je poveljeval karizmatični, brezobzirni Blake (John Forsythe), fanatični republikanec, obseden z denarjem, močjo in nafto. Kdor se spomni, kako je Blake - nekaj let po veliki naftni krizi - ponorel, ko so mu hoteli Arabci ukrasti nafto, lažje razume Busha. Dinastija, ringelšpil ameriške zasanjane disfunkcionalnosti in japijevskega machiavelizma, ki so ga hoteli najprej nasloviti kar Nafta, si je izpraskal oči, da bi izgledal bolj reaganovsko od Dallasa, navsezadnje, Carringtoni so bili zmodelirani tudi po Reaganih (hej, Nancy Reagan se je oblačila tako kot Krystle in Alexis).
Dinastijo je produciral Aaron Spelling, eden izmed gospodarjev ameriške televizije, producent judovskega, ne ravno petičnega rodu, rojen v Dallasu (1923), nekdanji cheerleader in diplomant Južne metodistične univerze, ki je živel v bolj razkošni palači kot Blake (123 sob!) in ki je znal vedno najti pulz nacije - in potem stopiti nanj. Hja, vedno se je znal prilagoditi večini. Ker je bil v mladosti žrtev antisemitskih šikan, si je po prihodu v vojsko nadel ime Jerry Lane. Kariero je začel kot igralec, ker pa mu ni šlo, se je prelevil v scenarista - in ker tudi kot scenarist ni prišel daleč, se je prelevil v producenta TV filmov in TV serij. In ker so na začetku šestdesetih začele cveteti policijske serije, je tudi sam produciral policijsko TV serijo, Burke's Law (1963-66), toda kapetana Burkea, šefa losangeleških detektivov, je sfriziral po svoje, heh, carringtonsko - Burke namreč ni bil le policaj, ampak tudi elegantni bogataš, ki živi v razkošni palači in se na kraje zločinov vozi v rolls-royceu. Jasno, ne vozi se sam, ampak ima šoferja. Ob koncu šestdesetih, v času študentskih protestov, protivojnega gibanja in kontrakulture, je Spelling produciral svoj največji dotedanji hit, policijsko serijo The Mod Squad (1968-73), v kateri policija za svoje tajne operacije rekrutira tri "hipije", tri kontrakulturne insajderje. Njihova misija: infiltrirati se morajo v kontrakulturo in razkrinkati barabe, ki kvarijo ameriško mladino. Ni kaj, Spelling je šel vedno za večino, za konzervativno Ameriko, zelo izrazito tudi v Dinastiji: Steven Carrington (Al Corley), Blakeov sin, je bil najprej gej, kar je bilo tedaj zelo drzno in kontroverzno - še noben lik v ameriških TV serijah ni bil tako deklarativno gej. Ker pa je izbruhnil aids in ker so geji pri ameriški konzervativni večini padli v nemilost, so Stevena kmalu redefinirali - po novem ni bil več gej, ampak romantični biseksualec.
V sedemdesetih je Spelling zapakiral nove policijske serije, recimo S.W.A.T. (1975-76), himno policijskim specialcem... ee, "strokovni" represiji, Starsky & Hutch (1975-79), ki bi jo lahko prodajal s sloganom "Mladi, pridite, policijsko delo je pravi Woodstock!" in Rekrute (Rookies, 1972-76), ki je policaje slavila kot zadnje humaniste, pa soap-opero Družina (Family, 1976-80), v kateri je bilo toliko nesreč, bolezni in šokov kot v Dinastiji, Charliejeve angelčke (Charlie's Angels, 1976-1981), sugestivno, rajcaško, seksistično krimi-serijo, ki je izgledala kot remix senzualne masaže in parodije feminizma in ki je tri seksi, atletske, frivolne specialke - vključno s Farrah Fawcett - pošiljala na lokacije, na katerih so lahko pozirale v bikinkah, Fantazijski otok (Fantasy Island, 1978-84), ki se je dogajal na idiličnem tropskem otoku (pazi, kaj si zaželiš!), in Ljubezensko ladjo (Love Boat, 1977-86), ki se je dogajala na luksuzni ladji in ki se je kmalu prelevila v reality-show: ker so serijo snemali na realni ladji in njenih križarjenjih po tropskem morju, so kot statiste uporabljali kar potnike - in kmalu so bila vsa križarjenja vnaprej razprodana. Spellingove serije so bile promocija kontrarealnosti, toda formatiral ni le sedemdesetih in osemdesetih, ampak tudi devetdeseta, jasno, predvsem s serijama Beverly Hills 90210 (1990-2000) in Melrose Place (1992-99), v katerima je ameriška mladina izgledala tako, kot da sta jo rodila MTV in Krystle, tajnica, ki se z Blakeom ne poroči zaradi denarja, ampak iz ljubezni.