Tropska resnica

Skoraj štiri desetletja bodo minila od majhne avantgardne razstave - instalacije mladega kiparja iz Ria Helia Oiticice, ki jo je naslovil Tropicalia. Ime si je za prodoren pop komad sposodil študent filozofije iz Bahie Caetano Veloso. Posledica je bila neizbežna, takoj je postal programski komad "izma", kratkotrajnega, a izjemno vplivnega avantpop gibanja tropikalistov sredi socialno in politično razburkane Brazilije ob koncu šestdesetih let. Danes je novo to, da je Tropicalia odmevna mednarodna potujoča razstava, ki je bila lani prvič predstavljena v Chicagu; da na tropikaliste, med seboj ohlapno povezano skupino urbanih filmarjev iz kroga Cinema Novo, vizualcev, glasbenikov, gledaliških ustvarjalcev, pisateljev in konkretnih poetov, študentarije, socialistov in anarhistov vse bolj gledajo podobno kot na newyorški popartistični krog, zbran okrog "fabrike" Andyja Warholla. V oči z distance bolj bije to, da se je tropikalizem dogajal v prostoru, ki naj ne bi veljal za progresivnega, zahodnega, urbanega, modernega, v Braziliji. A novo je tudi, da soustvarjalec in eden glavnih protagonistov tropikalizma, pozneje ikona in vodilni glas musice popular brasileira Caetano Veloso, končno prihaja sam samcat igrat v ljubljanske Križanke. Njegov prijatelj in soborec, danes brazilski kulturni minister Gilbeto Gil, je že nekajkrat razvnel tukajšnje občinstvo, pa Velosova sestra Maria Bethania, Jorge Ben Jor, celo Velosov sin Moreno, da o drugih brazilskih glasbenikih od metalcev Sepulture do Miltona Nascimenta ne izgubljamo besed.

Razmeroma novo je tudi to, da je Velosova pripoved o tropikalizmu in o Braziliji v šestdesetih in na začetku sedemdesetih let, ki jo je leta 1997 razgrnil v knjigi Verdade tropical, pred slabimi štirimi leti izšla v angleškem prevodu. Nekaj, kar je po drobnih koščkih prej prodiralo v neportugalsko govoreči svet, najpogosteje kar na Velosovih ploščah in na vznemirljivih glasbenih predstavah, je doživelo potrditev. "Štorija o glasbi in revoluciji v Braziliji", kot je podnaslov knjige, je ena najbolj nenavadnih in intelektualno iskrivih "avtobiografij", kar jih je napisal kdo s statusom pop pevca, zvezdniškega popevkarja.

Še leta 1982, ko je bil Veloso že mednarodni zvezdnik, ki ga niso oboževali le v sredozemskih državah in v New Yorku, ga je brazilski kritik Merquior ozmerjal s psevdointelektualcem. Veloso, ki ni nič manj eksperimentiral z muziko in je skrbno rokoval z besedili, mu je tedaj odgovoril z vprašanjem: "Čemu ustvarjalci in ne misleci postavljajo kar najširša vprašanja? O tem se povprašajmo z največjo strogostjo in občutljivostjo."

V tem tonu se bere Velosova "tropska resnica". Zelo privlačno in prizemljeno zveni trditev, da lahko "izkustvo pop zvezde iz tretjega sveta osvetli avanturo šestdesetih let na nenostalgičen način". Zanj je Brazilija takojci "ime brez dežele, saj so Portugalci pristali na kosu Amerike, na zemlji, ki je bila zanje povsem druga, in so jo klicali Brasil". Kot vrsto drevesa, lesa. In vendar je Brazilija za Velosa dejansko tudi "druga" Ameriki, je kot ameriški "speči velikan" druga ameriškemu Imperiju, drugačen talilni lonec ras in kultur, drugačna obljubljena dežela za priseljence iz Evrope in Azije, nikdar obljubljena Afričanom in domačinom Indijancem. Je dvojnica, senca, negativna podoba velike avanture Novega sveta.

Najpogostejši Velosov stavek, ki je posejan povsod po knjigi, je "za to je šlo v tropikalizmu", za bossa novo Joaa Gilberta, za internacionalnost, za ... protikonformizem. Izjemna biografska pripoved bralca potisne naravnost v vsa protislovja tedanje in sedanje, sodobne brazilske družbe, ki jo je po nekaj letih prosperitete in obetov spet začela tlačiti vojaška diktatura, v intimo pripovedovalca, kroga mladih izobražencev v Bahii, Sao Paulu in Riu, v temeljno preizpraševanje vloge kulture, godbe, drame, poezije v vsakdanjem življenju in narobe.

Tropikalisti so v času po vojaškem udaru leta 1964 hoteli "svobodo onstran avtomatičnih vezi z okorno, folkloristično usmerjeno nacionalistično levico in prispevati k uporu proti globokim prepadom, ki so razdruževali ljudi". Uživali in participirali so v univerzalni in mednarodni urbani kulturni realnosti. Brazilija je bila v šestdesetih letih že prepredena z mediji, vse večji je bil vpliv televizije. Po Velosu je gibanje tropikalistov vzniknilo po revoluciji v glasbi, ki jo pomenila bossa nova, in zaradi nje. Bilo je konceptualno, instinktivno in projektno gibanje, ki naj bi rešilo tenzijo med Brazilijo kot vzporednim svetom in Brazilijo kot delom periferije ameriškega Imperija. Zato je tropicalismo "požrl" in predelal različico potencialno osvobajajočega zahodnjaškega podjetništva na način ameriške pop in množične kulture ("naivna privlačnost je bila zdrav impulz", zapiše) in skušal premagati ponižanje zaradi kapitulacije pred ponižujočimi interesi domačih in tujih dominantnih skupin. Bil je kontrakulturni val, ki je vzniknil hkrati z novim valom avtoritarnih režimov v Braziliji in Latinski Ameriki nasploh. Zaradi medijske odmevnosti in nevarnega svetovljanstva sta tropikalista Veloso in Gil z drugimi političnimi zaporniki pristala v samici in bila "privilegirano" samo izgnana iz Brazilije.

Caetano Veloso po vrnitvi v Brazilijo ni nič manj ljubil eksperimentalne glasbe in sodobnih brazilskih filmov, toda hkrati je vedel, da je njegovo mesto sredi glavnega toka brazilske množične kulture. Tolikokrat je plaval proti toku, kalil je njegove vode, včasih ga je pomagal preusmeriti. Na "stara leta" je z "brazilskega otoka" preostalo Latinsko Ameriko nagovoril v španščini z albumom Fina estampa (1997). Nazadnje je v jeziku, s katerim ga je kot mladeniča omrežila skupina The Beatles, nagovoril še velikana na severu. Album Foreign Sound je osebni izbor ameriške popularne pesmi, kjer skupaj zaigrajo Nirvana, Elvis in Cole Porter.

Veliki Tom Jobim je prvi album bossa nove Joaa Gilberta pospremil z besedami: "Ne podcenjuje popularne senzibilnosti." Postal je moto Velosovega ustvarjanja. "Ne gre za populizem," piše, "prej za pogum pri spoprijetju z vso kompleksnostjo plesa oblik, ki prečijo zgodovino neke družbe."