Od premoga do kulture

Ko sva s fotografom, oblečena v delavsko haljo in z varovalno čelado na glavi, po kovinskih stopnicah prisopihala na vrh skoraj šestdeset metrov visokega stolpa nekdanje Klasirnice premoga v Pesju pri Velenju, je bil ves trud poplačan. Pred nama se je odprl razgled na zeleno gričevnato pokrajino in bližnje jezero s čolnarno. "Jezero ne ponuja samo lepega pogleda. V njem se tudi kopamo. Zadnja leta se je precej prečistilo," mi je pojasnila vodja odprave, ko sem se odkašljevala in iz pljuč spravljala premogov prah ter lovila ravnotežje na pločevinasti strehi. Na osrednji stolp sta obešeni dolgi, poševno postavljeni cevi s transportnimi trakovi, po katerih je premog potoval v prostor za razvrščanje. "Vanju bi lahko namestili tekoči trak, kakšnega imajo na podzemnih železnicah ali v nakupovalnih središčih. Po njem bi obiskovalci vstopali v objekt in si med vožnjo ogledali razstavo ali filmsko projekcijo," je na glas razmišljala Helena Knez, vodja projekta revitalizacije Klasirnice. Ogromen volumen kompleksa ponuja vrsto možnosti: tam bi lahko bili stanovanja, trgovine, restavracije in kinodvorane, pa bi še ostalo nekaj neizkoriščenega prostora. Po strokovni analizi potencialov, ki jo je izdelala dr. Sonja Ifko z ljubljanske Fakultete za arhitekturo, je treba varovati predvsem zunanje gabarite objekta, notranjost je mogoče prilagajati. Ker v Klasirnici za zdaj ni elektrike, smo se skozi črnino prebijali z ročnimi baterijskimi svetilkami. "Ena naših dolgoročnih želja je, da objekt postane samozadosten oziroma da se z energijo oskrbuje sam. Razmišljamo, da bi eno stran Klasirnice oblekli v fotovoltaične celice, prek katerih bi proizvedli vso potrebno električno energijo," je pojasnila Knezova. Do objekta je speljan železniški tir, ki pa ni več v uporabi. "V sodelovanju s Slovenskimi železnicami bi radi preučili možnost železniške povezave neposredno do Klasirnice, s čimer bi obiskovalcem olajšali dostop." Med ogledom me je opozorila, da ne gre za povsem opuščeno območje industrijske dediščine, saj bosta dva od objektov, ki stojita v neposredni bližini Klasirnice, v rabi še vsaj do leta 2040, ko je predvideno zaprtje premogovnika. Klasirnica je bila zgrajena leta 1986, v njej pa je skoraj dve desetletji potekalo razvrščanje vsega nakopanega lignita iz velenjskega premogovnika. V najboljših letih je v njej delalo šestdeset ljudi. To je bilo garaško delo, še zlasti zaradi hrupa iz naprav, ki so premog razvrščale po velikosti. Tako sortiran premog so vozili v Termoelektrarno Šoštanj, Celulozo v Vidmu ob Savi, Toplarno v Ljubljani in gospodinjstvom. Ker se premog od leta 2004 ne prodaja več za široko porabo, ampak se koplje le še za potrebe Termoelektrarne Šoštanj, razvrščanje ni več potrebno in Klasirnico so izključili iz proizvodnje. Vodstvo Premogovnika Velenje bi objekt lahko porušilo, a to bi stalo vsaj 150 milijonov tolarjev, hkrati pa bi uničili svojevrsten primer industrijske dediščine, ki je tej krajini pustil pečat. Rešitev je še pravi trenutek ponudila mestna občina Velenje. Predlagala je, da se Klasirnica brezplačno prenese v njeno last in posest z namenom, da jo obnovi in napolni z novim programom. Pogodba je bila podpisana septembra lani, občina pa je objekt prevzela februarja letos. Za objekt, ki je statično v dobrem stanju in ki na več kot 11.000 kvadratnih metrih uporabne površine ponuja odprte prostore in galerijske hodnike, občini ni bilo treba plačati niti tolarja javnega denarja. Še več. Občinska uprava ima že pripravljen načrt, po katerem bo objekt pretežno z evropskimi sredstvi revitalizirala do leta 2010. To pa je vredno občudovanja, še posebej v primerjavi z Ljubljano, ki s svojo industrijsko kulturno dediščino ravna kot svinja z mehom. Dober primer je Tobačna tovarna, pri kateri ljubljanska mestna uprava ni izkoristila predkupne pravice, tako da je celoten kompleks kupilo zasebno gradbeno podjetje. Ali Cukrarna, kjer je mesto sicer lastnik objekta, a ga že leta pušča propadati, tako da kmalu ne bo več kaj reševati. In navsezadnje tovarna Rog, ki jo je ljubljanska občina kupila na leasing in jo preplačala, zdaj pa hoče s tožbo iz objekta izgnati tiste, ki si prizadevajo za njegov obstoj in oživitev. Prava sramota. Še posebej, ker gre za objekte z velikanskim potencialom.

Velenje se je naloge lotilo bolj premišljeno in razsvetljeno. Klasirnico so že lani prijavili v širši evropski projekt revitalizacije objektov industrijske kulturne dediščine, ki ga delno financira Evropski sklad za regionalni razvoj, in sicer v sklopu Programa pobude Skupnosti INTERREG IIIA. Poleg Klasirnice sta bili iz Slovenije v ta projekt vključeni še stara kurilnica v Mariboru in Ptujska vinska klet, iz Avstrije - gre za čezmejni projekt - pa nekdanja umivalnica rudarjev v mestu Rosental pri Kainachu. Skupino, ki je na občini Velenje odgovorna za črpanje evropskih sredstev, vodi Mojca Požek. Predvsem po njeni zaslugi je občini uspelo dobiti zagonski kapital, s katerim je lahko financirala skupino strokovnjakov, ki so pripravili idejne študije za revitalizacijo Klasirnice. V to skupino so bili prek javnega naročila imenovani nekdanji državni sekretar na ministrstvu za kulturo, zdaj pa svobodni novinar Simon Kardum, Nevenka Koprivšek iz Zavoda Bunker, Peter Tomaž Dobrila iz multimedijskega centra Kibla, ustanovitelj in kustos galerije Kapelica Jurij V. Krpan, vodja mladinskega centra Velenje Aleš Ojsteršak in doc. dr. Aleš Črnič z Oddelka za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, ki je prevzel tudi vlogo koordinatorja skupine. Predlagali so štiri možne modele revitalizacije, ki vsi bolj ali manj temeljijo na kulturno-umetniških vsebinah. Poleg specifičnih prostorov vsak od modelov predvideva tudi nekaj skupnih vsebin, na primer restavracijo, galerijo, dnevni infobar, hotel, stanovanja, pisarne, knjižnico, delavnice, skladišča in servis.

Štiri predlagane vsebine

Prvi predlagani model so poimenovali Kulturni stolp. Gre za interdisciplinarni multikulturni center z razpršeno kulturno, pa tudi izobraževalno, nastanitveno in raziskovalno dejavnostjo. "Za ta model je ključen visok ritem dogajanja. Glede na rezultate raziskav, ki kažejo, da je gledališče najbolj zaželena zvrst pri občinstvu, bi bila finančno najperspektivnejša usmeritev v gledališče in koncerte," so o modelu zapisali člani izvedenske skupine. Šlo naj bi za podoben center, kot so Cankarjev dom v Ljubljani, Institute of Contemporary Arts (ICA) v Londonu, center Pompidou v Parizu, Voourit v belgijskem mestu Gent, Trafo v Budimpešti ali La Vilette.

Drugi model Ars energetika predvideva tematski center, ki bi se skozi raznovrstne kulturne, umetniške, znanstvene in druge pristope osredotočil na temo energije v najširšem pomenu besede. Ta model je tudi najbolj navezan na okolje. Velenje je namreč že vse od nastanka v vsebinskem in simbolnem smislu neločljivo povezano z energijo. Vsebina bi bila zanimiva za širok krog občinstva od otrok do upokojencev. V tujini je najti kar nekaj zglednih primerov takšnega združevanja umetnosti in znanosti. Na primer raziskovalni center Biosphera v ameriški zvezi državi Arizona, Center za tehnologijo in družbo ter muzej prihodnosti Ars Electronica v avstrijskem mestu Linz, ZKM v nemškem mestu Karlsruhe, Ex Millenium v Londonu ali hiša eksperimentov Fresh HtwoO na Nizozemskem.

Tretji model je Center za oblikovanje. Ta model je neposredno usklajen z akcijskim načrtom vlade, v katerem je konkretno omenjen oblikovalski center. Njegova prednost je v tem, da bi omogočal vsebinsko sodelovanje z lokalnim gospodarstvom, zlasti z Gorenjem. Tudi tu ne manjka zgledov iz tujine. Na primer Mecad v Barceloni, Design Museum London, Design Zentrum Nordhein-Westfalen v Essnu ali Light House v Glasgowu.

Četrti model pa je Produkcijska platforma. Gre za prostor, ki bi bil namenjen ustvarjanju, produkciji in predprodukciji z možnostjo postprodukcije. V tesnem sodelovanju z lokalno skupnostjo bi ga uporabljal najširši krog organizacij, skupin in posameznikov. Lahko bi bil tudi vadbeni center za že uveljavljeno kulturo. Drugače kot pri Kulturnem stolpu bi bilo delovanje projektno, v smislu servisa za produkcije, ki že potekajo. V prostorih bi se lahko izvajalo izobraževanje za deficitarne kulturne poklice, na primer za tehnike ali menedžerje. Model ponuja tudi prostor za različne predpremiere. "Za ta model je značilen uvoz producentov in izvoz umetniških artefaktov. Gravitacijsko območje so države EU," so med drugim zapisali izvedenci. Hkrati je model skladen z akcijskim načrtom vlade, v katerem je zapisana zamisel o grozdenju rezidenčnih centrov. Klasirnica bi torej lahko bila osrednji slovenski rezidenčni center. Med primeri dobre prakse iz tujine navajajo Cabel Factory v Helsinkih, Wuk na Dunaju, Artsadmin v Londonu in Belle de Mai v Marseillu.

Člani strokovne skupine so vsak model podrobno analizirali in presodili z vidika konkretnih prednosti, priložnosti, pomanjkljivosti in nevarnosti. Ukvarjali so se na primer z vprašanjem dostopa do objekta in parkirišč, sedanje in načrtovane prometne povezave lokacije z drugimi deli Slovenije in Evrope ter z vpetostjo projekta v bližnjo okolico in njegovo usklajenostjo z lokalnimi razvojnimi načrti. Poleg tega so za vsak model predvideli tudi višino stroškov prenove in poznejšega obratovanja ter možne vire financiranja. Izračuni kažejo, da bi revitalizacija stala od štiri do pet milijard tolarjev. V to je treba všteti tudi strošek mednarodnega arhitekturnega natečaja za prenovo Klasirnice, ki ga občina želi pripraviti še letos. "Najmanj 75 odstotkov potrebnega denarja za revitalizacijo bi lahko dobili iz evropskega strukturnega sklada za regionalni razvoj. Po najoptimističnejši projekciji pa bi lahko dobili celo 85 odstotkov. V sedanji fazi je najpomembnejše, da država projekt uvrsti v državni razvojni program, ki ga mora potrditi še letos. Brez tega namreč ne bo mogoče kandidirati na razpisih za sredstva EU," je povedal član strokovne komisije Simon Kardum. Toda tudi če bo EU pokrila večji del stroškov prenove, je treba računati še na obratovalne stroške, ki naj bi po mnenju strokovnjakov znašali približno milijardo tolarjev na leto. Župan Velenja Srečko Meh je realen: "Brez dvoma gre za projekt, ki presega občinske okvire. Poleg EU bi morali deleže prispevati še občina, regija, država in morda tudi drugi investitorji." Načrta ne bo mogoče izpeljati brez političnega soglasja, vendar ga bo v času pred lokalnimi volitvami težko doseči. Tega se dobro zaveda tudi koordinator strokovne skupine Aleš Črnič: "Idejna študija je pokazala, da je projekt izvedljiv v vseh fazah od investicije in tehnične vzpostavitve objekta do rednih stroškov obratovanja, vendar le na način velikega, mednarodnega centra in ob podmeni, da se projekt nemudoma uvrsti v ključne domače in evropske strateške dokumente. Za to mora poskrbeti predvsem lokalna skupnost. In tukaj vidim edino zares relevantno vprašanje: bodo lokalni politiki zmogli preseči ozke politične interese in se lotiti tako velikega projekta, ki bi mesto lahko popeljal v doslej neslutene smeri razvoja?" Največji dvomljivci so mestni svetniki iz opozicijske SDS. Dvomijo namreč, da bo za revitalizacijo res mogoče dobiti predvideno količino evropskega denarja. Mestni svetnik SDS Franci Sever, ki bo na lokalnih volitvah konec leta kandidiral za velenjskega župan, pravi, da bi morali najprej poskrbeti za osnovne življenjske razmere občanov, na primer za ureditev kanalizacije na Vinski Gori, šele nato pa razmišljati o nadstandardu, kamor uvršča revitalizacijo Klasirnice. "Edina zamisel, ki so jo v zvezi s Klasirnico predstavili predstavniki opozicije, je rušenje objekta. Če objekt podremo - to bi bilo v konkretnem primeru tudi zahtevno in drago -, pridobimo zemljišče, izgubimo pa pomemben del dediščine. Rušenje je vedno mogoče. A prepričan sem, da bi tako zapravili lepo priložnost. Točko, zaradi katere bi ljudje prihajali v Velenje, zaradi katere bi se lahko marsikaj spremenilo na bolje. Navsezadnje šestdeset novih delovnih mest, ki so predvidena v idejnih načrtih, za Velenje ni tako malo. Še sploh, ker gre za pretežno deficitarne poklice," kritikom odgovarja župan Meh. Po Črničevem mnenju je treba razmišljati vizionarsko: "Mesto Velenje, ki je v simbolnem in dobesednem smislu zgrajeno na energiji, je nastalo kot vizionarski, takrat za mnoge kar utopičen projekt. Če bi ob rojevanju mesta sredi 20. stoletja prevladali dvomljivci, ki jih menda ni manjkalo, Velenja sploh ne bi bilo. Klasirnica je po svoje vsebinsko in simbolno nadaljevanje tega toka. Mesto v času, ko iz njega beži netehnično usmerjena inteligenca, in ko je jasno, da čez nekaj desetletij ne bo več izkopavanja premoga, potrebuje novo vizijo. Vzpostavitev Klasirnice v eni izmed oblik, ki jih predlagamo, bi za mesto pomenila nov kvaliteten preskok, ki bi novim generacijam omogočil pestrejše in kakovostnejše življenje, kot si ga iz lokalne perspektive danes sploh lahko predstavljamo. Zamuditi takšno priložnost bi bilo več kot le neumno."

Zgled iz tujine

Pri prenovi Klasirnice se je po mnenju dr. Sonje Ifko mogoče zgledovati po številnih uspešnih primerih iz tujine. Eden najboljših je zagotovo revitalizirano območje premogovnika in koksarne Zeche Zollverein v Porurju, saj ga vsako leto obišče več kot pol milijona ljudi ali v povprečju 1400 na dan. Obiskovalci denarja ne puščajo le v blagajni Zollvereina, pač pa ga zapravljajo tudi za turistične, prenočitvene in gostinske storitve na širšem območju. To pomeni, da ima od revitalizacije koristi širša regija. Rudnik je že ob dograditvi leta 1932 veljal za enega najlepših na svetu. Zasluge za to imata arhitekta Fritz Schupp in Martin Kremmer, ki sta objekt zgradila v tradiciji Bauhausa. "Zavedati se moramo, da industrija s svojimi masivnimi stavbami nič več ne predstavlja motečega elementa v naši urbani krajini in na podeželju, pač pa je simbol dela in spomenik mestu," je leta 1929 vizionarsko ugotovil Schupp. Kako prav je imel, se je pokazalo dobrega pol stoletja pozneje. Leta 2001 je bilo območje zaradi razvojnega programa uvrščeno na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.

Projekt revitalizacije so začeli razvijati z zapiranjem premogovnika leta 1986. Glavnina del je potekala med letoma 1998 in 1999, ko je bila prenovljena večina objektov in zasnovana večina raziskovalnih tematskih poti po kompleksu. Zdaj se intenzivno izvaja že druga faza revitalizacije, ki se bo končala predvidoma leta 2010. Prihodnje leto na primer predvidevajo odprtje prenovljene pralnice premoga, kjer bosta prostore dobila informacijski center in nov muzej. Nemci so pri prenovi že od začetka težili k dosegi dvojega: k varovanju in predstavitvi dediščine, hkrati pa k trženju kulture, umetnosti in dediščine s poudarkom na razvoju oblikovalskega centra. Območje je v večinski, 80-odstotni lasti države in v 20-odstotni lasti premogovniške družbe. Na območju so ustanovili pet institucij, od katerih se vsaka ukvarja z delom dejavnosti, vse pa koordinira Stiftung Zollverein, ki skrbi tudi za upravljanje vseh nepremičnin na območju. Poleg Stiftung Zollvereina so na območju še fundacija za varstvo spomenikov, ki se strokovno ukvarja z varovanjem industrijskih struktur v širši regiji; PACT Zollverein povezuje dejavnosti s področja sodobnega plesa in zagotavlja izobraževanje, raziskovanje in delo odrskim ustvarjalcem; Triple Z je inkubatorsko središče za podjetja, ki tržijo kulturno dejavnost, umetnost, oblikovanje in podobno. Z okoli 10.000 kvadratnimi metri površin zagotavlja dobre prostorske možnosti, pa tudi strokovno pomoč pri uveljavljanju novega podjetništva. Peti med njimi je oblikovalski center, ki ga je projektiral slavni angleški arhitekt Norman Foster, sestavljata pa ga zelo uspešen muzej sodobnega oblikovanja ter šola za oblikovanje in menedžment, na katero so se prvi študenti vpisali lani. Na območju koksarne so postavili solarno elektrarno, ki je del projekta uvajanja čistih energij. Da bi privabili čim več obiskovalcev, so se odločili za več atrakcij. Tako so sredi koksarne postavili letni bazen, čeprav so ti na industrijskih območjih prava redkost. Druga posebnost je drsališče, ki ga čez zimo, ko obiska tako rekoč ne bi bilo, uredijo v kanalu ob koksarni. V kompleksu ne manjkata niti restavracija z izvrstno kulinariko niti poročna dvorana. Zanimiva je tudi finančna konstrukcija. Delovanje območja temelji predvsem na proračunskem denarju: polovico denarja prispeva država, 20 odstotkov prihodka prinesejo vstopnine, 10 odstotkov znaša sponzorski delež, 10 odstotkov prispevajo organizatorji prireditev na območju, 10 odstotkov pa znašajo lastna sredstva obeh fundacij. Na območju je zaposlenih okoli tisoč ljudi, ki delajo v 107 manjših in večjih podjetjih. Od tega jih je polovica v polnem delovnem razmerju. Zaposlitev omogočajo vsem skupinam, prevladujejo pa zaposleni z univerzitetno izobrazbo.