25. 10. 2006 | Mladina 43 | Kultura
Le vragi, ne sosedje
Poglavje o slovensko-hrvaškem vprašanju iz Glave vojvodine Kranjske, kakor je naslovljen prvi del novega biciklopedičnega polihisteričnega blefsikona Branka Gradišnika
© Tomo Lavrič
Edini slovenski sosedje, ki so dovolj majhni, da se Sloveniji splača z njimi spopadati se, so Hrvati. Ti pa so se v svoji zgodovini bojevali že z vsemi drugimi sosedi, tako da jim ni več zabavno. Zato smo se oni in mi odločili, da se sporečemo glede nekaj kvadratnih kilometrov polifosfatne župce v Piranskem zalivu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
25. 10. 2006 | Mladina 43 | Kultura
© Tomo Lavrič
Edini slovenski sosedje, ki so dovolj majhni, da se Sloveniji splača z njimi spopadati se, so Hrvati. Ti pa so se v svoji zgodovini bojevali že z vsemi drugimi sosedi, tako da jim ni več zabavno. Zato smo se oni in mi odločili, da se sporečemo glede nekaj kvadratnih kilometrov polifosfatne župce v Piranskem zalivu.
Ta spor mi je bil od samega začetka nerazložljiv, kajti notorično dejstvo je, da so Zagrebčani najbolj ustrežljivi ljudje na svetu. Človek se mora samo malo popeljati po prometno sicer hudo preobremenjenem Zagrebu, pa bo videl, da je vožnja po njem terapevtska. Zakaj? Ker vam vsakdo da prednost, bodisi kadar menjate pas bodisi kadar prihajate z neprednostne ceste. Po eni uri takšne vožnje se počutite kot prerojeni, posebno če se tudi sami navzamete tega kavalirstva, kajti v tem času ste bili dvajsetkrat deležni uslužne pozornosti, sami pa ste tudi naredili kako dobro delo - in oboje vas bo prijetno grelo. Dejansko - pošiljajo živčno izčrpane in depresivne Kuvajtčane, Moskovčane in Newyorčane njihovi psihiatri na zdravljenje v Zagreb, ker jih že sama vsakodnevna vožnja na elektrošok v Vrabče polni z neslutenim optimizmom!
V Zagrebu je precej bančnih ropov, pa samo zato, ker se vozniki tako ustrežljivo umikajo. V Ljubljani roparjev te vrste sploh ni, ker bi obtičali v prometu. Enkrat samkrat se je v zadnjih dveh letih zgodilo, da so zagrebški policaji le polovili bančne razbojnike. Kako je to mogoče? Na begu so razbojniki obtičali pred spuščenimi železniškimi zapornicami! Vlak vam niti v Zagrebu ne prepusti prednosti - ne more se ustaviti, pa čeprav bi se rad!
Moja žena, ki ima svoje poglede na to reč, pravi sicer, da nimam povsem prav in da je tisto, kar največ prispeva k pohlevni vožnji purgerjev, strah. Vozniške izpite ima namreč tudi nekaj vojnih veteranov, ki imajo boljši občutek, če so oboroženi. Pred dnevi je eden takih, policist in povratnik iz Afganistana, na parkirišču v King's Crossu (Zagreb, ne London) ustrelil v glavo drugega voznika, ki mu je potolkel po oknu, češ naj se mu odmakne toliko, da bo parkiral. Ampak ne glede na to drži, da so purgerji lepo vozili že pred domovinsko vojno.
Omenjeni veteran je naslednji dan vpričo svojega odvetnika povedal, da je segel z roko v prsni žep z namenom, da izvleče službeno legitimacijo, a ga je žrtev grobo prijela za roko in mu jo izvlekla, ravno ko je pomotoma prijel pištolo. Ko pa je bila roka s pištolo ravno zunaj, je žrtev brutalno zaloputnila vrata in ob tem se je pištola nehote sprožila. Naboj v cevi je resda proti službenim pravilom, ampak ne v Afganistanu - tam je bilo obvezno imeti naboj že v cevi, in ko se je veteran vrnil, je pozabil , da se krajevni običaji razlikujejo. Vidite, človeka ne morete soditi samo po videzu.
Kakorkoli, v Ljubljani so krajevni običaji spet drugačni. Kadar Slovenci na križišču v daljavi vidimo avto, ki želi zapeljati z neprednostne ceste, takoj pritisnemo na plin, da bi mu nakano preprečili, ker vemo, da gre v bistvu za začetek invazije. Potrebujemo "prostor za lakte". Preveč nas je utesnjevala naša zgodovina, da bi se zdaj pustili tlačiti. Naš moto ob takih trenutkih, ko bi lahko komu izkazali kako prijaznost, ga na primer spustili v vrsto ali počakali, da se spelje s parkinga, se glasi: "A smo se zato boril'?!" (Tudi to bi bil dober slogan!) In edini pohlevnejši vozniki so ravno južnjaki, ki nočejo sitnosti s policijo.
A da se vrnem k hrvaško-slovenskemu vprašanju.
Da so reči vendarle bolj zapletene, kot se zdijo udeležencu v zagrebškem prometu, sem se zavedel, potem ko so mi zagrebški komunalci tretjič zapored odpeljali avto in sem tretjič zapored odštel po 500 kun odkupnine - "Ne kao kaznu jer kola su diplomatska i imaju imunitet, več kao nadoknadu za odvoz." In nisem edini - v vsej diplomatski srenji kipi, ker se ji dogaja nezaslišana krivica, da ji pajek odvaža avtomobile. Diplomatska srenja je vložila tudi nekakšen neformalen protest proti temu ravnanju, pa ji je hrvaško zunanje ministrstvo v neformalnem odgovoru navedlo, da se ne da nič storiti, kajti zagrebški župan Milan Bandić da je hercegovski Hrvat!
Hercegovski Hrvat?!?!?
Malo sem začel gledati okrog sebe in kmalu spoznal, kje se skriva hakeljc: z vsem svojim bitjem prijazni so samo pravi zagrebški purgerji - staroselski meščani. Priseljenci iz drugih krajev Hrvaške so sicer sprejeli dvorljivi purgerski način vožnje, glede drugega se pa niso prilagodili. Povečini so v politiki najuspešnejši ravno kršni dinaridi - taka sta tako sedanji predsednik Sanader kot Bandić. To je, če človek malo pomisli, pravzaprav logično, kajti purgerji se jim ustrežljivo umikajo in jim dajejo prednost ne le na cesti, ampak tudi pri vzpenjanju po strankarskih lestvicah. Hercegovci pa ne dajo od sebe niti ene grude, zdi se jim preveč dragocena. In vode jim prav tako primanjkuje v njih nerodni rodni deželi, zato je zanje tudi tista v Piranskem zalivu dragocena.
Kakšna bi torej lahko bila rešitev? To je ja jasno - na Hrvaškem se mora hercegovski režim zamenjati s purgerskim! Slovenija torej res ne potrebuje internacionalizacije spora. Že Napoleon je rekel, da v vojni osvaja ozemlja, kdor jo zna preseliti na sovražna tla. V izogib ruski varianti njegovih kampanj pa vendarle priporočam slovenski vladi, naj to izvede čim bolj diskretno, brez bomb in bobnov. Najboljši način za dosego tega se mi zdi diskretna finančna pomoč pri ustanavljanju in končni zmagi Purgerske stranke Hrvatske. To hrvaški volivci, ki so siti dosedanjih razočaranj, željno pričakujejo, čeprav se tega morda še ne zavedajo - e voila! kot se reče v diplomatščini ...
Ob obilnem financiranju iz slovenskih tajnih sredstev sem voljan osebno prevzeti to nalogo in kot sin hrvaške matere (gl. Menašejev Biografski leksikon) prevzeti hrvaško državljanstvo itn. Temu bi se dejansko lahko reklo ubiti dve muhi na en mah, kajti kot hrvaški državljan ne bi bil več obskuren slovenski pisec, ampak eden najboljših pisateljev na Hrvaškem, ki še vztrajajo in pišejo v manjšinskem jeziku!
Kakorkoli, žalostno je, da se zdaj spopadamo z edinimi sosedi, s katerimi v tisočletni zgodovini nismo imeli spora in smo se vselej razumeli.
Ne vem, kako so se mogli odnosi med nami tako skvariti. Dejstvo je, da so zdaj zelo občutljivi in da obstaja med Slovenci in Hrvati psihološka fiksacija, ki nam zastira jasen pogled.
Tako nas na primer Hrvati doživljajo kot enovito telo, ovešeno z enim samim duhom - zanje smo enoedini. V hrvaških medijih nastopamo skoraj vselej pod enotno kategorijo. Ponavadi novinar niti ne omenja imen ali strank ali osebnih okoliščin storilca kaznivega dejanja ali izvajalca kulturne storitve ali kogarkoli že, ampak se omeji zgolj na navedbo, da so "Slovenci" naredili to in to. "Slovenci uhvatili Vinka Budišu!" čeprav je to storil samo naš mejni policist, ali pa: "Slovenci su izradili vještačenje o jajnim stanicama doktora Asima Kurjaka," čeprav tega ni storil narod kot tak, ampak samo triglava komisija ljubljanske medicinske fakultete.
V hrvaških očeh smo enotno bitje, ki vselej ve, kaj hoče, in ki ne omahuje glede svojih nedoumljivih ciljev. Za Hrvate smo ljudje, ki zjutraj polistajo po časopisu, odkrijejo novico o poplavah v Bangladešu in se enoglasno - da zadoni po vsej deželi - vprašajo: "Hm, poplave v Bangladešu - kako bi lahko koristile naši stvari?"
Jasno, da smo Slovenci potem užaljeni - Hrvati nam s tem jemljejo pravico do naše silne notranje razcepljenosti!
Med dvema uniformnima entitetama pa hočeš nočeš zavlada rivalstvo.
Nekdaj ga, mislim, ni bilo - in prva simptoma tega rivalstva sta bila Katanec in Janica Kostelić. A kmalu zatem se je tekmovanje preselilo na kulturno-zgodovinsko področje.
Tako so se na primer Hrvati, takoj ko so zvedeli, da smo Veneti in s tem Praevropci, še sami poglobili v svojo genealogijo in odkrili, da so - protoiranski Harahvati. Leta 2004 so imeli tudi razstavo "7000 let iranske kulture". Izumili so torej šah! Točno - v grbu imajo šahovnico! Še malo, pa bodo imeli atomsko bombo! S čim takšnim narod, ki premore iz svoje častitljive zgodovine predvsem majoliko iz Škocjana s sicer bojevitim napisom OSTI JAREJ, ne more ne vem kako zlahka tekmovati. Še posebno, ker so Hrvati dodatno dognali še, da so njihovi predniki prvi odkrili Ameriko. Dokaz? Napis CROATOAN, ki so ga v neko deblo, preden so za vselej misteriozno izginili, vrezali beli kolonisti otoške naselbine Roanoake pred obalo Karoline. Ameriški historiografi po tem domnevajo, da so se roanoaški kolonisti prebili do Croatoana, kakor se je imenoval kraj 50 milj južno od Roanoakeja, in tam zaplodili mešano bledopolto, sivooko potomstvo, ki se je 50 let po tistem predstavilo kot krščansko pleme Lumbee s svetopisemskimi osebnimi imeni. Hrvaški raziskovalci se nagibajo k mnenju, da jim ni uspelo in da se je recesivni gen pokazal zato, ker so se z Lumbeeji že prej sparili dubrovniški mornarji, ki jih je tja zanesel kak vihar. Dokazi so tehtni: prva Indijanca, ki ju je ustanovitelj Roanoakeja pripeljal pokazat v Anglijo, sta se imenovala Manteo in Wanchese. Manteo in Wanchese? Ali kar Sacco in Vanzetti? Očitno gre za v lumbeejski indijanščini spačeni italijanizirani različici starodubrovačkih imen Mate in Vanko! Mi pa ne moremo ugotoviti niti, kateri zgodovinski osebi se skrivata za imeni cesarja Janeza in Brdavsa, ki jima je Martin Krpan posekal enemu lipo, drugemu glavo in s tem za 360 stopinj zasukal tek evropske zgodovine!
Res je, da si prizadevamo, da bi Hrvatom udarec vrnili vsaj z odkritjem, da je bila karantanska demokracija, o kateri je pisal francoski zgodovinar Jean Bodin, Thomasu Jeffersonu za zgled, ko je pisal ameriško ustavo. (Gl. vladni website!) Ampak ali to odtehta odkritje Amerike? Ne, kajti brez odkritja Amerike tudi slovensko-ameriške ustave ne bi bilo!
Pred nedavnim pa so Hrvati kot zanalašč odkrili še Kitajsko! Po nekem novoodkritem dokumentu se je namreč Marko Polo rodil na Korčuli in zdaj že napovedujejo, da bodo Hrvaški paviljon v Pekingu (v času OI 2008) oglaševali pod sloganom "Hrvaška - domovina Marka Pola in peščenih plaž"!
Na srečo so nam priskočili na pomoč Srbi. Tudi tem ni bilo prav, da bi Hrvati pobrali vse zasluge pri Američanih. Leta 1944 so zato izdali knjigo "Psunjskega" (= Veliše Rajičevića) Hrvati u svetlu istorijske istine." Psunjski je v njej zapisal med drugim, da je že starogrški zgodovinar Herodot vedel, da so "Srbi za Indijanci največji narod na zemeljski obli". Da pa ta trditev ne bi preveč izstopala, jo je ovil v množico trditev o genocidnosti Hrvatov, ki da so samo degenerirani nekdanji Srbi in sploh ne Indijanci. Pri gestapu so bili tako jezni, ker Psunjski ni nič hvalil arijcev, da so knjigo zaplenili. Tudi komunisti so po vojni odprli turistično agencijo Goli otok pravzaprav zato, da so tja pošiljali imetnike te knjige. Zaradi tega kmalu ni bilo skoraj nobenega primerka knjige več. En sam se je ohranil v Sloveniji in tega je zdaj prevedla Janja Klasinc. Tako v predgovoru k prevodu, delanem po tem zadnjem izvodu, piše moj dobri znanec Zmago Jelinčič Plemeniti, ki izraža upanje, da bodo merodajni v EU iz te knjige le spoznali, da Hrvati ne spadajo v Evropo, ampak v Ameriko. Prevod je poleti 2006 izdala založba Učila International iz Tržiča. Očitno so pri založbi presodili, da je v Sloveniji dovolj intelektualno zvedavih bralcev, ki bi bili pripravljeni to poletno branje vzeti s seboj na hrvaške plaže (ki so v resnici italo-srbske). Slišim, da se knjiga dobro prodaja - torej jim je bojna sekira dejansko padla v med, kajti v Srbiji je po letu 1990 izšlo še na stotine zgodovinskih ponaredkov te vrste (ponaredek je že sama trditev o redkosti knjige, kajti Psunjskega so Srbi ponatisnili leta 1993 pri založbi Nikola Pašić v Beogradu).
Hrvati nam seveda niso hoteli ostati dolžni. Zagrebški župan Milan Bandić je ob prenovi Ljubljanske avenije napovedal preimenovanje njenega najlepšega dela v Zagrebško avenijo.
Spravljivci v Sloveniji so, da bi odvrnili to katastrofo, takoj nahujskali slovenske klerikalce, da so v notranjosti kapelice na Kredarici postavili tablico v spomin na dosežek blaženega hrvaškega nadškofa Alojzija Stepinca, ki je pred 70 leti kot prvi hrvaški nadškof z božjo pomočjo osvojil naš Triglav. A namera, da bi sprli Slovence in Hrvate, ni uspela. Dvignil se je vihar ogorčenja na čelu z Liberalno akademijo. Ljudje se spontano vključujejo v diskusije in izražajo množično ogorčenje. Kaj se pa to pravi? Vzeli so nam Jadran - jemljejo nam Muro - na, zdaj nam bodo vzeli še Triglav! Klerikalci se izgovarjajo, češ Stepinac je pomagal slovenskim pregnancem v NDH. Ampak prosim lepo, kaj ima to opraviti s Triglavom? Poleg tega je naš škof Gregor Rožman prihajal pred vojno vsako leto na posvetovanja k Stepincu, pa zaradi tega nikomur v Sloveniji še ni prišlo na misel, da bi terjal umestitev spominske plošče v zagrebški katedrali (108 metrov), na katero se je Rožman kot rasni Slovenec v pomanjkanju okoliških vzpetin brez dvoma povzpel!
Tako je bila "vatikansko-triglavska chamberlainščina" v kali zatrta.
Kaj bo sledilo, je jasno: zagrebška skupščina bo sprejela sklep o preimenovanju Ljubljanske avenije.
To bo spravilo na noge tudi strogo ljubljansko komisijo za preimenovanje mestnih ulic - tisto, ki ji je pred leti ušel izmed komunajzarskih imetnikov ulic samo Brejc, pa še to le zato, ker je bil član komisije njegov sin Miha. Ukinili bomo torej Frankopansko, Gubčevo, Nazorjevo, Preradovićevo, Strossmayerjevo, Šubićevo (če ni po slikarju Šubiču?), Zagrebško, pogojno še Teslovo (Tesla je sin srbskih staršev, a je postal Hrvat po kraju rojstva ob letošnji proslavi 150. obletnice rojstva) in morda Šumarjevo. Pa Hrvatski trg, jasno. To pa je tudi vse, kar v Ljubljani diši po hrvatstvu. A kaj nam to pomaga, ko pa je v Zagrebu veliko več slovenskih toponimov: Albrechtova, Bledska, Bleiweissova, Bohinjska, Cankarova, Celovečka, Celjska, Čateška, Čebinski put, Črnomeljski odvojak, Dalmatinova, Dežmanova, Dolencova, Dravogradski put, Gosposvetska, Idrijska, Izolska, Kobaridska, Lendavska, Litijska, Ljubljanica, Ljubljanska, Ljutomerska, Logatečki put, Majcenova, Mariborska, Metelkova, Miklošićeva, Piranska, Polde Janeza, Portoroška, Postonjska, Prešernova, Radenska, Radgonska, Rožmanova, Savudrijska, Slovenska, Šercerova, Trbovljanska, Wolfova, Župančičeva?
Celo tu so nas Hrvati prekosili v svoji prekanjenosti - vnaprej so s slovenskimi toponimi poimenovali toliko svojih ulic, da bi nas lahko v primernem trenutku ponižali s preimenovanji!
Se pravi, da bo zadeva eskalirala. Mi bomo izgubili ulice in Joško Joras se bo moral preseliti ob Sotlo! A kaj nam bo tam zalegel sam? Morali bomo poklicati svoje štiri inštruktorje iz Iraka ... Gotovo bomo zrušili tudi dimnik ljubljanske toplarne, ker se diči s hrvaško rdeče-belo šahovnico... In potem bo na Ribniški mraz in bosta moji vnučki zmrzovali ...
O, lepa bog'nja Živa, strupa mi daj, strupa! ...
Morda se bo našel kdo, ki mi bo zdaj očital, da moj defetizem izvira iz dejstva, da sem samo pol Slovenec, sicer pa pol Hrvat. Takšnim strogo oporekam. V bistvu sem čistokrven Slovenec, kajti moja mati je kajkavka in potemtakem panonska Slovenka!
Meja med enim in drugim res ni povsem jasna. Čudno, pa vendar resnično je, da se Slovenci in Hrvati govorno zlahka sporazumevamo. Odtod trditev Hrvatov, da smo Slovenci pač alpski Hrvati, in enako tudi naše zatrjevanje, da so Hrvati samo panonski Slovenci, kajti jezikovno so nekateri naši dialekti zelo sorodni z nekaterimi kajkavskimi in čakavskimi dialekti, ki sodijo k hrvaškim. Vsaj glede Medžimurcev in Zagorcev bi to kar držalo - Perzijci in Veneti gor ali dol. In prisluhnite kdaj Dalmatincem, kako govorijo: "Ura je pet - gren domov!" Gren je lepa slovenska beseda, najti jo je v Pravopisu in v Pleteršniku in iz nje delajo pivo.
Neavtohtoni marsovec, ki bi preučeval človeško govorico in bi se odpravil tam od Rezijanske doline na vzhod in bi hodil lepo peš do Đerdapa, vmes pa prisluškoval domači besedi ljudi, ki bi mu dajali prenočišče, ob vsej svoji superiorni inteligenci ne bi znal povedati, kje se končuje slovenščina in kje se začenja hrvaščina - in enako bi se mu zanohtalo tudi glede meje med hrvaščino in srbščino.
Meja med slednjima je sicer delikatna. Tu v Zagrebu me gledajo z nelagodjem, če rečem na primer hiljada namesto tisuća, ob tem pa sploh nimajo izraza za tisočak (razen seveda hiljadarke). Puristična budnost zadnje čase peša. Tako sem med svetovnim prvenstvom v reklami za neko pivo poslušal, da stadion u Berlinu prima šest hiljada gledalaca.
Demonstranti na Markovem trgu pred vladnim poslopjem so nedavno skandirali: "Kruha, kruha, gospodaru!" To je iz Ivana Mažuranića, vendar je pesnikov izraz zlektoriran v pravorek, kajti sam je (bil je med drugim hrvaški ban) uporabljal hljeba, hljeba. Itn.
Nasploh se da opaziti, da je prostora za tri različne jezike glede na besedišče zelo malo. Takoj ko so se Hrvati poskusili odmakniti od srbščine, so nehote zašli na slovenski zelnik. Zemljoradnik je postal poljedelac, upotreba - uporaba, utakmica - tekma, obzirom na - glede ipd., zgledov je nebroj.
Če se bodo Hrvati dovolj uspešno umikali srbščini, bodo lepega dne postali Slovenci.
Prav jim bodi!
© Tomo Lavrič
© Tomo Lavrič
© Tomo Lavrič
© Tomo Lavrič
