28. 11. 2006 | Mladina 48 | Kultura
Nabrusimo vile, že čas dozoreva ...
Vpad vaških vrednot v mesta pomeni smrt tolerance
Mateja Hrastar
© Arhiv Mladine
Pred nekaj dnevi sem se zapletla v debato z mladim Čerkezom, živečim v Carigradu. Taka umetniška duša je, glasbenik, a neskončno ponosen na svoje poreklo in je vsakomur takoj pripravljen razložiti usodo svojega naroda, ki je s severnega Kavkaza pred Rusi v času rusko-čerkeških vojn pobegnil večinoma v Turčijo. In da kako si želi, da bi sedaj vsaj ena izmed pokrajin v Rusiji, kjer še živijo pripadniki njegovega ljudstva, postala svobodna in neodvisna država. Ah, potlačen narod, ki se bori za svojo identiteto in obstoj. Potem pa beseda nanese na Kurde. V bistvu sem mislila, da pripadnik malega naroda - čeprav je rojen v Turčiji - bo pa že vedel, kaj so to tisočletne sanje o svobodi, in ne bo imel nič proti, če bi imeli Kurdi avtonomijo. A sem se zmotila: dečko je znorel! Da kaj vendar govorim, nevedna Evropejka, da ni nobene pokrajine Kurdistan, da ti Kurdi so eni navadni teroristi, umazani nevedneži, da mu je prijatelj povedal, da se umivajo vsake tri tedne in pobijajo svoje ženske. In da zakaj neki bi ti Kurdi imeli več pravic kot drugi narodi v Turčiji, ker če ne vem, v tej državi živi veliko narodov, recimo Grki, je vzkipel. Šokirana sem ugovarjala, da kolikor mi je znano, so večino Grkov iz Turčije izgnali. In iz čiste hudobije sem navrgla, da kako pa to, da Armenci niso eden izmed narodov v veliki Turčiji. Pa sem naslednjo uro poslušala, da kako nasedam lažem, da armenskega genocida sploh ni bilo, da so Armenci sami šli iz Turčije in podobne floskule uradne turške zgodovine. Vsak poskus argumentirane razprave je padel na brezplodna tla, iz človeka so iracionalno bruhala stališča uradne Ankare, kot bi rekli v diplomaciji. Priznam, bila sem popolnoma šokirana. Ne toliko zaradi teh političnih floskul kot zaradi tega, ker mi ni šlo v račun, kako je lahko pripadnik malega naroda, ki živi v izgnanstvu, tako netoleranten do pripadnikov druge manjšine. Še huje: kako je lahko tako poln stereotipov, ki ob provokaciji nekontrolirano in iracionalno bruhnejo na plano. Vsa debata me je spominjala na brezplodne politične pogovore, ki so se vam lahko zgodili sredi osemdesetih, če ste s Srbom poskušali razčistiti kaj v zvezi s Kosovom. Isti iracionalni zid. Enaka odsotnost argumentov. Ista fundamentalistična ideologija, ki ne dopušča odstopanj. Kmečka logika, bi netolerantno rekli sodobni zahodnoevropski urbani prebivalci.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
