Častilci svete Gertrude

Alma Karlin je bila nenavadna ženska. Drobno malo pišče s fiksno idejo, da bo potovalo. S tem namenom se je tudi odpravila v London, se naučila osem jezikov, se vrnila v Celje, odprla jezikovno šolo, ko pa je zbrala dovolj denarja, jo je mahnila po svetu. Za osem let. S svojo eriko (pisalnim strojem) je dobesedno obkrožila svet. Brez denarja, z bornimi honorarji, ki jih je dobivala za svoje novinarske potopise, se je prebijala od kraja do kraja, od Peruja do Japonske, prek južnopacifiških otokov, Avstralije in Nove Zelandije. V času brez letal, v podpalubju tretjerazrednih čezoceanskih parnikov. Alma Karlin je bila, vsaj kar se tiče potovalne vneme, faca, storila je nekaj, česar večina žensk ne zmore niti v tem enakopravnem 21. stoletju.

Toda Alma Karlin je bila s stališča sodobne popotniške doktrine politično popolnoma nekorektna. V svojih spisih je odkrito rasistična. "Sem proti mešanju ras in o tem sem govorila z vsemi silami," je zapisala v knjigi Samotno potovanje. Nasproti drugim ljudstvom je polna predsodkov: "Danes so Fidžijci že precej ukročeni, a pred komaj petdesetimi leti, pod vlado kralja Cakabaua, so bili še čisto pravi ljudožerci. Nekoč je gospod D. videl, kako je neki mladenič svoji temni lepotici v njegovi prisotnosti podal človeško nogo, ki jo je nato sramežljivo skril, ko je zagledal belca. Gospod D., ki je v nogi prepoznal svojega nasprotnika - nekega misijonarja -, mu je dejal, naj se nikar ne pusti motiti. Marsikateremu plantažniku je namreč misijonar, ki se vmešava v njegovo početje, bolj neprijeten kot ljudožerec,"je zapisala v Uroku južnega morja.

Iz njenih zapisov seva politična ideologija: "Maori naj bi pred približno tri tisoč leti prišli iz severne Indije in so po svojem bistvu arijci - torej rasa, ki nam je duhovno in telesno podobna, čeprav temnopolta." Poleg vsega pa je še malce moškofobna in prepričana o ženskem uebermenschu, če se lepo izrazim o njenem pogledu na vlogo moškega in ženske: "Danes lahko bolje razumem, da obstajajo moški, ki zaradi takega večnega petja, mehkega pahljanja črnih dekliških rok, sanjarjenja v vročini in soncu pozabijo na mogočen, dejaven Zahod. A ženska duša hrepeni po drugem - čuti domotožje po svoji rasi. Zato so ženske na takih otokih nesrečne še dolgo po tem, ko so se moški že zdavnaj vživeli. Ali je občutek za raso in potrebo po njej v ženskah močnejši ravno zato, ker je prihodnja nosilka rodu? Ker je od nje odvisna notranja in zunanja lepota nastajajočega?" Ne, zgodbe Alme Karlin so daleč od sodobnega razumevanja popotniških spisov.

Ker predvsem mora biti dandanes popisovalec tujih dežel objektiven. Popolnoma objektiven. To razliko med svojim in njihovim svetom mora zatreti, izničiti ter se brez pretiranega čudenja prepustiti drugi kulturi. Brez primerjanja "pri nas imamo pa tako ali tako". Brez kulturnega večvrednostnega kompleksa. In predvsem brez stereotipov o drugi kulturi.

To se vse skupaj res sliši tako lepo in idealno, a žal tako daleč od dejanskega.

Kdorkoli - z menoj vred - bo rekel, da drugih kultur ne primerja v svojo, bo živel v zanikanju, če se ne bo celo zlagal. Eden osnovnih namenov potovanja je spoznavanje drugih, druge pa lahko identificiramo le v primerjavi s sabo. Kulturno drugačnost prepoznamo le zavoljo različnosti od nas. Torej, če se tisti Maori ob pozdravu drgnejo z nosovi, to opazimo le zato, ker je drugačno od našega načina pozdravljanja. Po obrazu tetovirane Maorke fotografiramo le zato, ker so drugačne od Slovenk. Južne Alpe pa nas ne fascinirajo, ker so tako podobne našim Alpam. Kar spomnite se potovalnih pripovedovanj svojih znancev: v teh stavkih mrgoli besednih zvez "pri njih imajo pa tako ali tako". Opisovanje drugačnosti je tako rekoč alfa in omega pripovedovanja o potovanju.

No, tukaj pa naletimo na sodobno zagato. Še v času Alme Karlin so bralci požirali eksotičnost krajev, o katerih je pisala, danes pa za povprečnega Zahodnjaka, Japonca ali Kitajca (pripadnike trenutno največje svetovne popotovalne skupine) na svetu ni več kotička, ki bi bil eksotičen. Vse vemo, vse vidimo. Travel Channel, BBC, Animal, Discovery ...vse vidimo, vse vemo, vse doživimo. Nič več ni čudenja ob prvem pogledu na daljno pokrajino - videli smo jo že v tistem in tistem dokumentarcu. Nič več ni pričakovanja ob gejzirju, ali bo špricnil ali ne: v vodniku smo prebrali, da to naredi natančno vsakih 12 minut. Tudi nomadska plemena Namibije niso neznana: Zvone vas tja odpelje z džipi na avanturo in potem fotografije vidite v knjigah in na predavanjih. Ne, čudežev za sodobne popotnike ni več.

Še huje je vse skupaj: tudi popotovanja so postala univerzalno zdizajnirana. Ste bogati? Aha, potem morate v ta in ta mega luksuzni resort na wellness spa romantične golf počitnice z ekskluzivno hrano. Ste iz srednjega razreda? Potem sodite v katerega od bolj množičnih resortov Turčije, Egipta, Tunizije, Kanarskih otokov, kjer boste v družbi drugih srednjeslojcev konzumirali instant kulturo gostujoče države, a jedli pomfrit in dunajske zrezke. Ste urbani individualist? Potem si morate nadeti nahrbtnik in v roke prijeti Lonely Planet ter se odpraviti na "avanturo" po dobro uhojenih poteh hostlov in shuttle busov ali se na pot podaste s katerim od svetovnih popotnikov, ki vam ponuja zapakirano "avanturo". Ste proletarec? Torej dobite sindikalno prikolico na hrvaški obali. Največja težava sodobnega potepanja po svetu je ravno ta uniformiranost.

Poglejmo recimo nahrbtnikarje. Backpackerji se imajo za "svobodne" popotnike, vandrovce. A v resnici so daleč od tega. Nahrbtnikarji so turistična tržna niša, tako kot nemški upokojenci, britanski iskalci španskega sonca ali pa Slovenci na hrvaški obali. Ponudba za nahrbtnikarje je standardizirana in se prilagaja "mladostniškemu duhu" teh popotnikov. Ad 1 je poceni. Ad 2 ponuja zabavo. Ad 3 je organizirana kot kolonija. Ad 4 na svojem potovanju ne srečujejo domačinov, temveč druge nahrbtnikarje. Tako kot obstajajo kraji za višje sloje, so na zemljevidu tudi kraji za backpackerje. Le da imajo prvi oznako ekskluzivnosti, drugi se prodajajo kot poceni žur placi s skupnimi spalnicami.

Poleg razredne uniformiranosti je ena izmed težav sodobnega popotništva tudi avtentičnost. Ker je turizem donosna gospodarska panoga, na kateri temelji gospodarstvo marsikatere države, je tudi ponudba obiskovalcem skreirana. Taka, da zagotavlja "avtentično izkušnjo lokalnosti". V bistvu pa lokalci prodajajo turistovo pričakovanje nekega kraja. Tako je, tudi če vam zagotavljajo "doživeto avanturistično potovanje", boste prej ko slej padli v okove predvidljive ponudbe. Ker pravzaprav vaša pričakovanja narekujejo njihovo ponudbo.

Toda zakaj kljub vsemu potujemo, če je vse, kar vidimo, le bodisi odsev naše domovine ali potemkinova vas, ki nam jo postavijo lokalci? Ker je špas. Ker če pozabite na vse te turistične konvencije in pač greste, kamor vas pelje popotniški bog ali sveta Gertruda, zavetnica popotnikov, boste doživeli, čutili, slišali, videli sebe in druge. Take, kot so. Čiste, navadne ljudi, različnih dežel, drugačnih kultur, a vseeno samo in nič drugega kot ljudi.