O Eskimih in oranžah

Vsi bodo dosegli svoj cilj, le jaz ga ne bom dosegel, je zapisal Srečko Kosovel, s tem pa je po nekaterih dnevnopolitičnih interpretacijah želel povedati, da nikoli ne bo izpolnil pogojev za pridobitev pravice do pokojnine.

Naša generacija, rojena okrog leta 1960, se spreminja v hrčka v kletki s kolesom. Bolj ko tečemo v kolesu, bolj nam penzija beži, ali drugače rečeno, brž ko k svoji delovni dobi dodamo leto ali dve, se na obzorju pojavi kak desno usmerjen politik, nam pomežikne, koketno pomaha in vedrega lica zakliče: "Reforma!"

Zločincem sodijo po zakonih, ki so veljali v času storitve kaznivega dejanja; pa smemo delovni ljudje upati, da se bomo upokojili v skladu s pokojninskimi predpisi, ki so veljali, ko smo prvič dobili v roke delovno knjižico? Niti pod razno.

Sicer je res, da se je med nedavnimi pogajanji s sindikati Metka Cotman presenetljivo hitro umaknila v svojo polžjo hišico in za sabo potegnila rožičke - volitve so v zraku! - a nikar se ne slepimo. Če se bodo uresničile želje Zbora za republiko, ki nam za večjo "sproščenost" slovenske družbe priporoča še en mandat Janševe vlade, pokojninska reforma bo. Tudi sicer ni nobenega dvoma, da se bomo upokojevali pozneje, navsezadnje to ni le slovenski pojav, in prav zanima me, kakšne kolumne bom pisala pri sedemdesetih, ko mi bo do penzije še vedno manjkalo kakih trideset avtorskih pol. Verjetno jih bom začenjala s senilno samovšečnimi besedami: Ko smo bili mi mladi, in verjetno jih iz povsem razumljivih razlogov nihče ne bo bral. Kot se bodo vsi izogibali moje vrstnice K., ki je zobozdravnica: na starost ne bo videla nič bolje in roke se ji bodo tresle.

Ampak šalo na stran. Po pravici povedano je to, da bomo delali dalj časa, dobro. Vem, da bo tole zvenelo nesramno, ampak ljudje smo boljši, če nas malce klofutajo. Nihče ne mara prostovoljno migati, nihče ne mara delati, misliti pa še manj, in če nas k temu prisilijo, s tem za naše človeško dostojanstvo ter vitalnost zagotovo naredijo več, kot če bi nas pustili, da brkljamo po vrtičku ali televizijskem daljincu, na gostilniškem vrtu mečemo karte ali razvajamo vnučke. (Ti so, če babnice mojih let vprašaš, že sicer preveč scrkljani: ko smo bile me mlade ...) A da bi podaljševanje delovne dobe poleg grenkih obrodilo tudi kak žlahten sad, bi moralo biti izpolnjenih še nekaj pogojev - in tu se z obče evropskih selimo na specifično žalobna slovenceljska tla.

Če naj človek dela tudi po, denimo, petinšestdesetem letu, mora biti vsaj za silo zdrav. Mi pa nismo in ne bomo, ker imamo Bručana. Po njegovi zaslugi je postal slovenski pristop k javnemu zdravstvu skorajda tako izviren, kot je bilo prejšnje dni samoupravljanje. (Tudi tega je izumil Slovenec.) Naše zdravstvo je, če naj si izposodim evfemizem Janševih apologetov, "sproščeno", pri čemer pojem "sproščenost" po Jambreku, Snoju, Štuhecu in Kosu očitno lahko označuje karkoli - oziroma to, kar jim v danem trenutku ustreza. Po potrebi tudi lopovščine.

Se je pri pripravi pokojninskih reform najlepša med ministricami posvetovala s strokovnjaki z ministrstva za zdravstvo? O omilitvi postopka za pridobitev invalidske pokojnine na primer? Pri odgovoru na to vprašanje ne vlagajte kvizka.

Se je pri pripravi reform Metka Cotman usklajevala vsaj s šolskim ministrom? Saj je menda jasno, kako ključni sta izbira študija, ki vam "leži", in možnost, da se boste dejansko vpisali na želeno šolo, če boste morali še z eno nogo v grobu opravljati poklic, za katerega ste se odločili v najstniških dneh ...?

Ko smo bili mi mladi, nam je bilo razmeroma lahko. Nekateri so bili preneumni in drugi preleni, spet tretji so svojo prihodnost tako ali tako videli le v srečnem materinstvu ali v očkovi avtoličarski delavnici, ampak zgledno število nas je - ne glede na spol in premoženjsko stanje - doseglo sedmo stopnjo izobrazbe, na faksu, ki nas je zanimal. Revščina ni bila ovira. Imeli smo možnost izbire. (Pri tem je najbolj ironično dejstvo, da je prenekateri med nami izbral preračunljivost: "Ko bodo drugi šele diplomirali, bom imel že nekaj let delovne dobe." Kdo ve, koliko mu bodo po uvedbi reform še koristila ta leta?) Toda ali se lahko dandanašnji vsak mladec "sproščeno" odloči, ali se bo izobraževal za doktorja znanosti ali za, kako že Sašo Hribar imenuje štromarje, za "mehanotronika"? No, bržkone se lahko, če je njegov očka bogat avtoličar, ki ga bo poslal na Jambrekovo zasebno univerzo.

Ni besed, s katerimi bi se dalo zadostno poudariti, kako pomembno je, da ljubiš svoj poklic, če si se primoran z njim istovetiti do smrti. Michelangela, kiparja cararrskega marmorja, so papeži nenehno priganjali, naj slika, slika, slika, zato je postal najnesrečnejši, najbolj zagrenjen in najbolj tečen možakar v Firencah. Podobno mene, ki mrzim ves svet, eksistenčna nuja sili, da godrnjaje prevajam, čeprav sem bila za časa levičarskih kulturnih ministrov (ko smo bili še mladi...) docela spodobna pisateljica; na redke hipe sem si bila celo všeč in takole sem pisala: "Nekaterim se nikoli ne posveti, za kaj so rojeni. Predstavljaj si Eskima, ki ima neverjeten čut za gojenje oranž. Ko bi jim šepetal, bi na njihovih rdečih lupinah nabrekala kurja polt in voščeni cvetovi med temnim listjem bi se odpirali pod njegovimi prsti. On pa prebiva na daljni Kamčatki, kjer za oranže nikoli še slišali niso, in se komaj nasiti z lovom na tjulenje, za katere ima, po pravici povedano, toliko smisla kot zajec za boben, ne da bi kdaj vsaj zaslutil, kaj pogreša." Gospa Cotman, javno vas vprašam: kaj konkretnega ste takrat, ko vam je padlo na pamet, da bi se morali današnji otroci udinjati delodajalcem kakega pol stoletja, v sodelovanju s kolegi iz vlade storili za to, da bi jim pomagali pravočasno odkriti, ali so rojeni za delo s tjulenji ali z oranžami?

Še enkrat: to je pomembno. Ker ne gre le zanje. Tudi za tiste gre, ki se bodo naslednjega pol stoletja srečevali z njimi. Vsi vemo, kako nam dan lahko skazijo nejevoljna prodajalka, zamorjen uradnik, neokretna medicinska sestra, nesposobna diplomantka turistike (nekatere od študentk te mistične vede je treba že danes za tri mesece zapreti v hišo Big Brother, preden jim potegne, kje so Helsinki) in podobne izgubljene duše, ki si v zvezi s svojo službo želijo le tega, da bi je bilo čim prej konec. Ne kaže jim zameriti, če je njihov edini cilj v življenju tista pokojnina, ki se iz dneva v dan bolj odmika v meglene daljave; dokler ljudje v svojem poklicu ne bodo videli svojega življenjskega smisla, svojega raison d'etre, zaostrovanje pogojev za upokojitev ne bo v ničemer prispevalo k večji ... kako že? ... "sproščenosti" družbe.

(P. S. Kot ste nedvomno opazili, nisem niti z besedo omenila, da bi se k daljši delovni dobi prilegle tudi dostojne razmere na delovnem mestu. Za to bi potrebovala še nekaj kolumn, sploh pa bi mi delodajalci takoj ugovarjali, češ da dostojne delovne razmere ogrožajo "konkurenčnost" podjetij. Namreč tisto "konkurenčnost", ki je filozofska vrednota an Sich, čeprav od nje delavec nima prav nič.)