Otroka nikar!

Ameriški krščanski fundamentalisti so Harryja Potterja sežigali na grmadah, pa je preživel. In ker ni in ni hotel umreti, jim je šel le še bolj na živce. Vprašanje, koliko knjig o Harryju Potterju moraš sežgati, da Harry Potter umre, je bilo tako zgolj retorično. In nič več. A po drugi strani, tudi fundamentalistom je postalo zlagoma jasno, da lahko Potterja ubije le J. K. Rowling, njegova kreatorka. Toda J. K. Rowling je zdaj zamudila lepo priložnost, da Harryja Potterja na koncu ubije. Kot veste, Potter sedmi del - Harry Potter and the Deathly Hallows - preživi. Rowlingova ubije le nekaj drugih junakov, tudi par Potterjevih prijateljev, toda dlje ne gre. To je vse. In če pravim, da je zamudila lepo - tako rekoč zgodovinsko, monumentalno - priložnost, da ga ubije, hja, priložnost, kakršna pride le enkrat v življenju ali pa le enkrat v življenju generacije, potem morate to razumeti dobesedno: res je zamudila priložnost. Da ne rečem priložnost stoletja.

Samo pomislite: Rowlingova ima že vse - denar in slavo. In obojega ima v obscenih, komaj prebavljivih in težko obvladljivih količinah. Če bi se zdajle ulegla na vsak dolar, ki ga je zaslužila, in na vsak članek, ki je bil napisan o njej, potem bi kmalu ležala na Marsu. Le zakaj ne? Potterjev so prodali obsceno, kozmično, eksplozivno veliko: prejšnjih šest so prodali 325 milijonov, zadnjega, Harry Potter and the Deathly Hallows, pa so samo v prvih 24 urah prodali 15 milijonov (v Britaniji dobra dva milijona in pol, v Ameriki dobrih 8 milijonov itd.). Širom po svetu, se razume. In kot ste videli, so fani širom po svetu čakali pred knjigarnami - na prve izvode. Na globalno sinhronizirano lansiranje. Hej, Amazon je dobil 1,6 milijona prednaročil. Kar je rekord. V Ameriki je prvi natis štel 12 milijonov hardbackov. Kar je rekord. Zadnji Potter je širom po svetu štartal rekordno, cirkuško in hkrati - tako kot zadnji film o Potterju, Harry Potter in Feniksov red, ki je samo v prvih dvanajstih dneh prislužil 560 milijonov dolarjev. Kar pomeni, da je prvih pet filmov o Potterju v multipleksih širom po svetu do sedaj vrglo že več kot 4 milijarde dolarjev. Ne pozabite: prvi Potter je vrgel 877 milijonov, drugi jih je vrgel 976, tretji 789 in četrti 892. In na ekranizacijo čakata še dva. Pomeni, da bo vseh sedem potterfilmov vrglo več kot 6 milijard. Oh, in prištejte še dvdje, soundtracke, videoigre in mnoge licenčne produkte, od igrač do oblačil (in ne pozabite na Potterjev tematski park, ki ga bodo zgradili v Orlandu), pa dobite tako voldemortsko abstraktne številke, da jih ne bi razumeli niti Nemci iz časa Weimarske republike, ko je kilogram kruha stal nekaj milijonov mark. Dopoldne - popoldne je stal nekaj milijard mark. Če naj verjamemo insajderjem, potem se je na račun Rowlingove do sedaj stekla dobra milijarda dolarjev. Kar je spet rekord: Rowlingova je prva pisateljica, ki je s svojimi knjigami zaslužila milijardo dolarjev.

Ni kaj, Harry Potter, ki je bil najprej fenomen, potem senzacija in nazadnje manija, je res nekaj magičnega. Tako kot je nekaj magičnega sodobna organizacija trga. Ali pa kapitalizem. Ali pa imperializem. Ali pa marketing, ki je videti kot blitzkrieg, pa nima nihče nič proti. In ko smo Rowlingovo videli, kako sedi na tistem prestolu in fanom bere prvo poglavje novega Potterja, je bila videti kot prva ženska, ki ji je uspelo postati papež. Kar je po svoje logično: s Potterjem je v desetih letih iz otrok potegnila toliko obsedenosti in toliko fanatizma, da bi lahko ustanovila cerkev ... ee, Cerkev. Akronim RKC bi lahko zamenjal HPC. A kot rečeno: ker ima vse, slavo in denar, bi morala Potterja le še ubiti, da bi imela več, kot imajo tisti, ki imajo vse. Kaj bi dobila, če bi Potterja na koncu ubila? Dobila bi totalno unikatno ceremonialno dimenzijo: fiktivni lik bi imel daljši pogreb kot katerakoli realna oseba. Imel bi daljši pogreb kot princesa Diana. In seveda, žalovanje za fiktivnim likom bi bilo večje kot žalovanje za katerokoli realno osebo - tudi kot žalovanje za papežem Janezom Pavlom II. In Titom. In Maom. In Stalinom. In Churchillom. Perverzno, ne. Lepo prosim: bi bilo kaj bolj perverznega od tega, da bi v času, ko si realne tragedije in katastrofe dobesedno podajajo kljuko in ko je v Iraku umrlo na stotisoče ljudi, svet patetično in neutolažljivo žaloval za fiktivnim likom? In svet bi žaloval, če bi ga ubila - no, vsaj adolescentski del tega sveta. Še več, smrt Harryja Potterja bi bila tako realna, kot so realne naravne katastrofe in vojne - hja, smrt Harryja Potterja bi imela status katastrofe. Si predstavljate, kakšen šok bi to bil za otroke, ki rastejo na Potterju? Si predstavljate, kakšen mentalni in emocionalni stres bi to bil? Vročinski val? Pozabite: zaradi Potterjeve smrti bi morali širom po svetu razglasiti izredne razmere. In huh, pomislite na psihične posledice - otroke, ki so rasli na Potterju, bi čakal “vietnamski sindrom”, posttravmatični stres. In povsem verjetno je, da bi se našlo kar nekaj otrok, ki bi bili voljni umreti skupaj s Potterjem. Ne vemo sicer, kako velik šok so doživeli starogrški otroci, ko je Herkules na vrhuncu svojih moči in svoje slave na lepem umrl, toda vemo, kako velik šok so doživeli otroci, ko je v Disneyjevem Bambiju na lepem umrla Bambijeva mama - ko so odrasli, smrti Bambijeve mame še vedno niso mogli pozabiti. Ostala je kot travma. Vse druge strese in šoke so merili s smrtjo Bambijeve mame. Ne da je bil šok kaj manjši v kontinentalni Evropi, tudi pri nas, ko je tam sredi šestdesetih na lepem umrl - oziroma padel pod streli bandita Collinsa - apaški poglavar Winnetou, jasno, na vrhuncu svojih moči in svoje slave. Serija, ki je bila tedaj orjaški hit, je na lepem izgubila glavnega junaka. “Šokantno, definitivno šokantno,” kot bi rekel James Bond, ki ga je Ian Fleming ubil v peti bondiadi, Iz Rusije z ljubeznijo (1957). Toda ironično, Bond tedaj še ni bil hit, zato njegova smrt ni povzročila niti kakih stresov, niti kakih travm, niti kakega žalovanja, prav narobe - Fleming ga ni ubil zato, da bi serijo končal, ampak zato, da bi pritegnil pozornost. Da bi zdramil publiko in medije. Da bi si zagotovil publiciteto. Da bi se serija bolje prodajala. Avtorji svojih junakov običajno ne ubijejo iz komercialnih razlogov - Fleming je Bonda ubil iz komercialnih razlogov.

Biti ali ne biti

Ergo: Rowlingova bi lahko iztirila celo generacijo. Vraga: če bi ubila Potterja, bi lahko iztirila desetletje - ali pa stoletje. Toda nazadnje se je odločila, da tega ne bo storila. Raje ne. Raje ga je pustila živega. V izogib prehudemu in preveč neobvladljivemu kulturnemu šoku - in za vsak primer. Hej, bolje, da je živ. Morda ga bo še kdaj potrebovala. Nikoli ne veš. Lahko, da bo spet kdaj brezposelna in revna. In lahko, da ji bo v tistih edinburških coffee-shopih ali pa na vlaku med Manchestrom in Londonom kdaj spet dolgčas. A po drugi strani: če bi Potter umrl, to sploh ne bi bilo tragično - tragično je prav to, da ni umrl. Če bi namreč Potter umrl, bi v času, ko so simulacije in imitacije edina oblika realizma, dobili najrealnejšo simulacijo žalovanja. Ali bolje rečeno: adolescenti, ki bi žalovali za fiktivnim likom, bi odraslim pokazali, kako bi morali žalovati za žrtvami iraške vojne. In ta asociacija ni naključna: Potter se je s svojim mrakom, s svojo morbidnostjo, s svojo grotesknostjo, s svojimi torturami in s svojo paranojo lepil prav na “duha časa”, potemtakem na to, v kar se je svet prelevil po 11. septembru 2001. Bolj ko se je mračil svet, bolj se je mračil Potter: glejte le filme. Eskalacijam katastrofe ne morejo pobegniti niti v paralelnem, fantazijskem svetu.

Sploh pa: potteriada se je začela s smrtjo Potterjevih staršev. Rowlingova jih je mirno ubila. Če je ubila njih (oh, in Potterjevega botra Siriusa Blacka! in Potterjevega mentorja Albusa Dumbledora!), zakaj ne bi še njega? In lahko si živo predstavljate, kako z armado svojih agentov, svetovalcev, odvetnikov, strategov, urednikov in založnikov sedi v “war-roomu” in preigrava vse možne scenarije, vse možne konce sedmega Potterja. Biti ali ne biti? Možnost, da Potterja na koncu ubije, je bila ves čas na mizi. Ali pa je bila na mizi vsaj od leta 2005, ko je Rowlingova prvič namignila, da bo Potterja morda na koncu ubila. “Author JK Rowling wants to kill him off!” Ob tem, da ga kani ubiti, je fane zmrazilo. Da je nekaj na tem, je namignil tudi Daniel Radcliffe, ki igra Potterja in ki se mu je zdel Potterjev kill-off v zadnji knjigi povsem verjeten. In hej, Radcliffe je insajder. Kar je bil še večji razlog za paniko, toda nič večji kot “razkritje”, da je bilo zadnje poglavje sedme knjige sploh eno izmed prvih, ki jih je Rowlingova napisala. Šit! To ni bil dober znak. Še slabše je bilo, ko je Rowlingova svoje fane opozorila, da diaboliki v filmih in knjigah nikoli ne ciljajo statistov, ampak glavne junake. In ko se je s kreativnega sestanka z Rowlingovo vrnil Jim Dale, Potterjev glas v ameriških avdioknjigah, se je panika še stopnjevala: tudi on je namreč rekel, da je Potter, kot kaže, odpisan. “S Harryjem Potterjem je živela tako dolgo, da ga hoče res ubiti.” Hja, manjkalo je le še “razkritje”, da je Rowlingova med pisanjem zadnjega poglavja jokala - in da je zadnje besede spremenila pet pred dvanajsto. Sama. V hotelski sobi. Pa ja ne bo ubila otroka, so dahnili nekateri. Hej, škoda da ni pes - potem ga zanesljivo ne bi. Morda bi ubila njegovo mamo. Nehajte, v Harryju Potterju in ognjenem kelihu je povsem mirno ubila Potterjevega sošolca Cedrica Diggoryja.

Internet se je začel tako šibiti od špekulacij, patetike in možnih scenarijev, fani so iskali namige in ključe ter grozili z žalostjo in s solzami, stavnice so začele ponujati tudi Potterja in druge junake potteriade (npr. WagerWeb.com), nekatere spletne strani so pripravile ankete, v katerih so fane spraševali, ali menijo, da bo umrl Potter ali pa kdo drug, recimo Severus Snape, Ronald Weasley, Hermione Granger, Neville Longbottom, Rubeus Hagrid, Peter Pettigrew, Ginny Weasley, Remus Lupin, Regulus Black, Minerva McGonagall ali Alastor Moody - in če bo Harry že ravno umrl, kako bo umrl. Presenetljivo veliko jih je reklo, da bo umrl, kar pa po drugi strani niti ni bilo tako presenetljivo - potteriada je namreč videti kot dolga priprava na smrt glavnega junaka, kot dolg predsmrtni petting, kot dolga predsmrtna blodnja, kot dolgo anticipiranje smrti. Rowlingova je v Potterjih naredila vse, da bi fane pripravila na Potterjevo smrt. Da bi jim torej sprijaznitev s Potterjevo smrtjo čim bolj olajšala, navsezadnje, Potterja je v prejšnjih šestih knjigah tako mučila (filmi so to potem kakopak še vizualizirali), da je bila Potterjeva mučeniška smrt logična in naravna, če ne že kar neizogibna. Zato ni nič čudnega, da je večina fanov v tistih anketah rekla, da bo Potter umrl tako, da se bo žrtvoval - da bo s sabo v smrt potegnil tudi diaboličnega Voldemorta, ker je pač to edini način, da se svet znebi ultimativnega Zla, da bo torej s svojo mučeniško smrtjo rešil življenja drugih, recimo svojih prijateljev ali pa kar čarovništva. In pri tem se jim ni zdelo nič bolj vznemirljivega od tega, da bi Harry umrl za druge - kot poganska verzija Jezusa Kristusa. Potterja so s tem nehote prevedli nazaj v jezik krščanskih evangelijev. O Potterjevem koncu so bili sposobni misliti le v jeziku, ki ga je Potter zavrnil.

Spet drugi so verjeli, da Harry Potter ne bo umrl. Iz preprostega razloga: ker ne more umreti! Ker je čarovnik! Ker je magičen! Ker lahko ponovno vstane! Vsekakor: po hitu vedno pride nadaljevanje, sequel. Če ga bo Rowlingova že ravno ubila, bo v nadaljevanju ponovno vstal - iz komercialnih razlogov. Fani so fani, toda niso idioti, ki ne razumejo, da logika prostega trga njihovim junakom - na “magičen” način, se razume - obljublja nesmrtnost in da bi Rowlingova pod hudim pritiskom napisala novo nadaljevanje, v katerem bi se izkazalo, da je bila Potterjeva smrt le čarovnija. Magick! Harry Potter bi se vrnil - tako kot se je vrnil James Bond. In tako kot se je vrnil Winnetou. Oh, ali pa bi se vrnil v spektralni obliki, saj veste, kot duh - kot recimo Obi-Wan Kenobi, Lukov mentor v Vojni zvezd, ki je prav tako neke sorte čarovnik (Harry Potter je v pop fantaziji itak zamenjal Vojno zvezd), ali kot Gandalf, ki je čarovnik Potterjevega kalibra, okej, Potter iz Srednjega sveta. V Kubrickovem filmu Full Metal Jacket imate marinskega inštruktorja, ki rekrutom zabiča: “Nihče izmed vas ne sme umreti brez dovoljenja!” Podobno je pri serijah, kakršna je potteriada: junak ne sme umreti brez dovoljenja fanov.

Ali on ali jaz!

To je pred dobrimi 100 leti zelo dobro izkusil že Arthur Conan Doyle, avtor Sherlocka Holmesa. Za začetek, Sherlock Holmes je ljudi povsem obsedel - onstran razuma. Specifično, ljudje so pošto pošiljali na naslov Sherlocka Holmesa, ga prosili za avtogram in tako dalje. Ergo: Conan Doyle je na svoji koži občutil vse paradokse industrijske umetnosti, tržnih odnosov, slave, fan-club kulture in literarnega lika, ki preraste okvire literarnega lika in ki ljudi tako obsede, da ne ločijo več med realnostjo in fikcijo. Imel je svoje trekkije, svoje tolkience in svoje potterjevce, ki bi jim - tako kot William Shatner trekkijem, oh, ali pa kot Sharon Stone perverznemu, fetišističnemu voajerju v Vročici - lahko rekel: “Get yourself a life!” Zgodbe o Sherlocku Holmesu so bile sequels, nadaljevanja, ki jih je diktiral trg. In Conan Doyle jih ni mogel ustaviti. Jasno, iz komercialnih razlogov: vsakič, ko je potreboval denar, je napisal novo zgodbo o Sherlocku Holmesu, pa četudi mu je šel na živce. Ja, obnašal se je tržno. Serije, ki prinaša dobiček, ne končaš, ampak jo nadaljuješ. Toda logika nadaljevanj, diktat trga in literarni lik, ki je prerasel svoj fiktivni ekran, so ga začeli spravljati v obup, tako da je sklenil: “Mislim, da bi moral Holmesa ubiti.” In to iz več razlogov. Prvič: “Ker moj um speljuje z boljših reči.” Drugič: “Ker so me ljudje povsem poistovetili s tem, kar imam za nižjo stopnjo literarnega dosežka.” Tretjič: “Utrujen sem od njegovega imena.” Četrtič: “Čutim prisilo.” In petič: “Če ne bom jaz pokončal njega, bo on pokončal mene!”

Arthur Conan Doyle je imel občutek, da je izgubil nadzor nad svojo kreacijo in nad svojim delom, da se mu je produkt njegovega dela odtujil, da ga torej njegov lastni produkt blokira in omejuje - da mu jemlje svobodo: Ali jaz ali on! ON! In tako je leta 1893 v reviji Strand objavil zgodbo Zadnji problem, v kateri je Holmes umrl - v švicarskih Alpah je strmoglavil v smrtonosno globino. Ko so ljudje ugotovili, da je Sherlock mrtev, se je 20.000 naročnikov revije Strand protestno odjavilo, ljudje so nosili žalne trakove, kraljeva družina pa je padla v depresijo. Nič ni pomagalo, niti lansiranje alternativnih herojev niti argumentacije a la "to, kar sem storil s Holmesom, ni bil umor, ampak opravičljiv uboj v samoobrambi - če ne bi jaz ubil njega, bi on ubil mene". Conanu Doylu tako ni preostalo drugega, kot da ga je oživil - in Sherlock se je v Pustolovščini praznega konja vrnil. Ali bolje rečeno: Conan Doyle se je moral vrniti na trg, za tekoči trak, v kapitalistično tovarno, iz katere hoče J. K. Rowling zdaj zbežati. Tako kot je skušala iz te kapitalistične tovarne pred mnogimi leti zbežati Margaret Mitchell, avtorica supersellerja V vrtincu, ki je postal fenomen, senzacija in manija. In kako je hotela zbežati logiki tekočega traku in standardizaciji? Tako, da ni več napisala nobenega romana - preostanek življenja je porabila za dopisovanje s svojimi fanicami in fani. Ali pa kot Grace Metalious, avtorica supersellerja Mestece Peyton, ki je postal fenomen, senzacija in manija. Kako je že hotela zbežati logiki tekočega traku in standardizaciji? Tako, da se je zapila. Do smrti.

Obe, Margaret Mitchell in Grace Metalious, sta premaknili meje založništva, prodajanja knjig in knjižnega marketinga. Tako kot Rowlingova: zaradi Potterjev so namreč v knjigarnah razširili oddelke za otroško literaturo, zaradi Potterjev so začele revije svojim seznamom bestsellerjev dodajati tudi sezname otroških bestsellerjev, zaradi Potterjev so začeli potencialne supersellerje lansirati in propagirati tako kot h'woodske blockbusterje, zaradi Potterjev so začeli fantje brati knjige, ki jih pišejo ženske, zaradi Potterjev so mnogi odrasli ugotovili, da je literatura za otroke pogosto boljša od literature za odrasle, zaradi Potterjev so začeli odrasli brati knjige za otroke, zaradi Potterjev so začeli otroci brati debele knjige in zaradi Potterjev so začeli otroci sploh ponovno brati. “Otroci spet berejo,” so kriknili. Res je, otroci so začeli spet brati, toda vsi so brali isto - Potterja. Revolucija v založništvu in bralni kulturi je le revolucionirala standardizacijo založništva in bralne kulture. Hej, kaj bodo otroci in adolescenti brali zdaj, ko je serije o Harryju Potterju konec? Nič. Zakaj? Ker v očeh tako fanatičnih in tako obsedenih vernikov ne bo moglo nič nadomestiti Harryja Potterja. Čisto nič. Rowlingovi njihovega junaka ni bilo treba niti ubiti - ni ji jih bilo treba navdati s tragičnim občutjem. In to je tragično. A po drugi strani, je kaj hujšega, bolj ubijalskega in bolj tragičnega od tega, da serijo prekineš, da konzumentom odtegneš produkt, da logiko kapitalizma ukineš, da trg zapreš in rečeš: hej, tega produkta ne delamo več? Fani Harryja Potterja so izkusili najperverznejši in najbolj cinični aspekt kapitalizma in prostega trga: Rowlingova je tako obogatela, da ji Potterjev preprosto ni več treba pisati.