Majhne zgodbe, ki ustvarjajo zgodovino

Znani ste kot fotograf, ki je dejaven predvsem na vojnih območjih in območjih naravnih katastrof. So to edina območja, na katerih fotograf danes lahko ustvarja zgodbo?

Ne izključno, ampak v veliki meri. Bolj kot krizna območja spremljam družbena vprašanja. Na primer s projektom Born Somewhere, zaradi katerega sem dvanajst let potoval po svetu in fotografiral otroke - žal je bilo veliko teh fotografij posnetih na kriznih območjih in ravno po tem si ljudje najbolj zapomnijo moje fotografije. Zame je normalno, da moj poklic vključuje spremljanje športnih dogodkov in vsakdanjega življenja, in s tega vidika gre za izjemno lep poklic. Žal pa je 80 odstotkov dogodkov, ki spreminjajo svet, dramatičnih, kot so vojne, katastrofe, naravne nesreče. Novinarji in fotografi spremljamo dogodke, majhne zgodbe, ki ustvarjajo zgodovino.

Pomeni obsedenost z resničnostjo, ki jo vidimo kot poplavo slik, posnetih z mobilnimi telefoni, na primer ob bombnih napadih v Londonu, grožnjo za poklicno fotografijo?

Dvomim. Menim, da je nenehno fotografiranje, ki ga omogočajo mobilni telefoni, del težnje, da se ne identificirano samo s fotografijo na osebni izkaznici, temveč tudi s stvarmi, ki jih nosimo v žepu. To je po eni strani dobro, saj tako lahko vsak s svojimi fotografijami predstavlja pomembno oviro za širjenje enostranske interpretacije dogodkov. Takšna udeležba je dobra za demokracijo.

Nekateri govorijo o državljanskem novinarstvu.

Deloma to drži, vendar pa menim, da temu ne bi smeli reči novinarstvo. Novinarstvo temelji na etičnih načelih, ki vodijo naš poklic. Imamo moralno odgovornost, kakršne državljanski novinarji nimajo. Vemo, da so naše zgodbe in podobe vplivne, da lahko spremenijo življenje, ga tudi uničijo. Zaradi velike odgovornosti, ki jo imamo do javnosti, se moramo stalno spoprijemati z zahtevami trga in s tem, kaj je sprejemljivo za naš poklic. Zato deloma zagovarjam državljansko novinarstvo, hkrati pa menim, da so zgodbe poklicnih novinarjev resnejše, celovitejše in preverljivejše.

Zakaj televizijske postaje vedno raje uporabljajo nočne posnetke bombardiranih mest? So ti „resničnejši“?

Žal vsi ti posnetki prihajajo od ameriške vojske. Tako imenovane bojne kamere so za mobilnimi fotoaparati postale naslednje sredstvo, ki se uporablja pri poročanju o izjemnih dogodkih. Televizijske postaje takšne podobe zlahka uporabljajo, saj jih preprosto kupijo od vojske, hkrati pa gre za zelo „čiste“ posnetke. Čisti so v smislu, da ne prikazujejo umazanih podrobnosti resničnosti, temveč zmogljive vojaške stroje, ki jih aktiviramo s pritiskom na gumb. S takšnimi posnetki se izognejo prikazovanju ljudi, temu, kako grozne so lahko posledice igre, ki jo igrajo z našim denarjem. Zato težko rečem, da gre za prikazovanje resničnosti, gre bolj za dobro pripravljeno, zapakirano različico dogodkov. Prav zato je izjemno pomembno, da znamo brati podobe. Vsak dan z vseh strani prihaja na milijarde podob, mi pa jih moramo znati prebrati, ne samo ustvariti.

Se vam zdi, da se vlade in medijske korporacije bojijo vojnih fotografov, saj so najboljše vojne fotografije navadno ravno protivojne fotografije?

Vlade in tiskani mediji se seveda bojijo, ne nas fotografov, saj smo le navadni profesionalci, ki pri svojem delu tudi veliko tvegajo, ampak podob, ki jih vojna proizvaja. Vsakemu, ki je starejši od 35, 40 let, je jasno, da je danes tendenca objavljanja vojnih fotografij povsem drugačna kot pred 40 leti. Danes so fotografije čistejše, bolj estetske. Ne samo zaradi vlad, ampak tudi zaradi načina, kako tiskani mediji danes delujejo. Zdaj večina medijev preživi zaradi oglaševalcev, zato je moč odločanja bolj kot kadarkoli v njihovih rokah. Večinoma namreč komunicirajo vizualno: bralce na primer želijo prepričati, da enostavno morajo imeti letošnji kabriolet in da je ta veliko boljši od lanskega. Ampak kako jih boš prepričal, če je na prejšnji strani podoba ubitih v vojni, v katero smo šli, ker naš kabriolet potrebuje gorivo, da sploh deluje. In tu je to nasprotje. Tako funkcionira večina svetovnih revij, to opažam tudi sam.

Kako so se spremenile reportaže v časopisih in revijah?

Večkrat sem videl, kako se uredniki poigravajo z reportažami, v katere vstavljajo strani z mislimi na oglaševalce. Tako na posamezni strani ne moreš objaviti neke fotografije, ker je zraven prostor za kremo za sončenje, diamantni prstan ali najnovejši avto. V tem vidim tudi razlog za krizo današnjega fotoreporterstva, v zahtevah po vedno bolj estetskih fotografijah, ki niso nujno povezane z jezikom realnosti. Ta jezik se vedno bolj skriva za abstraktnimi oblikami. Tako danes vidimo vedno več reportaž, kjer so podobe zamegljene, neizostrene, zasenčene, pretirano osvetljene ..., saj jih resničnost vedno manj zanima. Resničnost namreč ni vedno dovolj čista za oglaševalce avtomobilov.

Kako dolgo ste fotografirali v Iraku?

V Iraku sem bil trikrat. Prvič med letoma 1996 in 1997, drugič leto kasneje, zadnjič pa leta 2003, teden prej, preden se je začela druga zalivska vojna. Tam sem bil tri mesece in nisem se več vrnil.

Na kakšne omejitve ste naleteli v Iraku?

V mojem primeru jih je bilo bolj malo, saj sem od samega začetka delal kot neodvisni fotoreporter. Ampak obkrožen sem bil s kolegi, ki so pogodbeno delali za medijske hiše, kar je bila za medije najboljša opcija, saj so bili tako vedno v središču dogajanja. A takšno vodeno delo je v nasprotju z mojimi načeli in kot neodvisni fotograf sem zamudil kar nekaj priložnosti, hkrati pa sem delal z ljudmi, ki jih je vojna prizadela kot civiliste. Moja neodvisnost je bila hkrati moja omejitev in moja svoboda.

S kakšnimi omejitvami pa so se spoprijemali vaši kolegi?

Če si bil fotograf medijske hiše, si moral podpisati soglasje o zaupnosti pridobljenega gradiva z ameriško vojsko in eden od členov je govoril tudi o cenzuri. Fotografije in poročila si moral pokazati odgovornim v vojski, in ti so lahko brez razprave spremenili ali uničili poročilo, vse v imenu varnosti. Znan je primer britanskega snemalca, ki je to pogodbo prekršil in s tem povzročil veliko težav svoji medijski hiši.

Za kakšen primer je šlo?

Mislim, da je delal za BBC. Snemalec je posnel notranjost mošeje, v katero so nosili ranjence. Med snemanjem je ujel ameriškega vojaka, ki je vstopil v mošejo in nonšalantno v glavo ustrelil enega od ranjencev. Snemalec se je zavedal pomembnosti posnetka, zato ga odgovornim ni pokazal, vedoč, da ga bodo tako ali tako zbrisali. Posnetke je poslal svoji medijski hiši in povzročil velik škandal. Kršiti pogodbo z ameriško vojsko ni majhna stvar.

Je kdo objavil vašo fotografijo vojaka, ki z nasmeškom na obrazu kaže palec?

Ne, seveda ne. No, nedavno so jo objavili nekateri italijanski mediji v okviru člankov o moji novi knjigi in razstavi. Ampak po štirih letih se mnogi zavedajo, kakšna napaka je ta Busheva vojna, zato se bo za objavo morda opogumil še kdo.

Torej ste pri uredniški politiki padli v nemilost?

Seveda. Nekaj podobnega se mi je zgodilo pred leti, ko sem "vstopil" na medijski trg. Bil sem popoln novinec na sceni in sem ponudil fotografije brazilskih otrok najboljši reviji v Italiji. Najpomembnejši fotourednik v Italiji je takrat dejal: "To so res žalostne, črno-bele fotografije revnih ljudi. Ne, ne, če hočeš objavljati, pojdi nazaj v Brazilijo in mi prinesi barvne fotografije Brazilk v bikinkah." Fotografije sem nato raje poslal na mednarodno tekmovanje in bil prvi italijanski dobitnik nagrade world press. Potem mi je isti urednik telefoniral in mi rekel: "Zakaj mi nisi pokazal teh fotografij? Fantastične so, rad bi jih objavil." Težko je objaviti zgodbe, ki za medije niso dovolj seksi.

Se vam zdi, da je tudi Nick Ut, ki je se je v zgodovino zapisal kot avtor fotografije deklice med vietnamsko vojno, popustil trendu "seksi" tem, ko je nedavno slikal Paris Hilton med vožnjo v zapor?

Jo je? Kaj res?

Slikal jo je skozi avtomobilsko okno. Na spletu se je razvila razprava, ali se je s tem kot fotograf ponižal. Kaj menite vi?

Najprej naj povem, da delo paparazzev ni negativno delo. Je del našega poklica, res pa gre za zelo specializiran del poklica. Osebno mi ni všeč, a priznam, da je takšne fotografije težko posneti. Gre seveda za upoštevanje zahtev trga, ki je zelo drugačen od trga, na katerem delujem sam. Ampak tudi drugi trgi niso tako čisti, da bi lahko obsojali paparazze. Glede Nicka, zakaj pa ne. V času vietnamske vojne je bil zelo mlad, danes pa verjetno nima več energije, da bi se vozil s helikopterji in letali nad bombardiranimi mesti. Razumeti moramo, da naš poklic vključuje različne stvari, in če je slikal Paris Hilton za agencijo ali časopis, ki deluje v njegovem mestu, zakaj pa ne. Zanimivo pa je, kako sta obe Nickovi fotografiji zgovorni prezentaciji ZDA v dveh različnih časovnih obdobjih.

Menite, da je takšna usoda vseh vojnih fotografov? Ko ostarijo, se morajo pač sprijazniti s fotografiranjem slavnih.

Ne, mislim, da to ni pravilo. Je pa problem, ker je danes vse več fotografov svobodnjakov, ki niso zaščiteni v smislu pokojnine in zdravstvenega zavarovanja. Ko so na vrhuncu svojih moči, si lahko kruh služijo vsak dan. Zanimivo je, da Nick, ki je posnel verjetno najbolj znano vojno fotografijo, ni nikoli dobil niti dolarja zanjo. Tako kot na primer avtor fotografije Che Guevare, ki je umrl v revščini, čeprav je posnel enega najbolj kultnih portretov sploh. Ne vem, v kakšnem stanju je Nick, ampak pri neki starosti težko služimo denar vsak dan. Služimo lahko s svojimi arhivi, ampak še vedno je treba delati. Poznam kar nekaj fotografov, starejših od 60 let, ki so še vedno aktivni. Ne ker bi bili radi, ampak ker morajo biti.

Ko prodajate svoje fotografije medijem, so razlike med, recimo, ameriškimi in italijanskimi mediji?

Opažam, da različni kulturni sistemi dajejo prednost različnim fotografijam. V ZDA vidijo stvari drugače kot mi v Italiji. Zanimivo je, kako se pri branju fotografij opazijo razlike med kulturami. Tako ne moremo reči, da so podobe univerzalne. Tudi jezik fotografij ni nujno univerzalen. Upanje vsakega fotografa je, da bo izvirni pomen mogoče razbrati ne glede na kulturo. Obstaja pa seveda še neka konsistentnost pri izbiri fotografij, o čemer sva govorila prej. Lahko gre za politične razloge, lahko za oglaševalske ali ideološke, ki so bolj ali manj prepuščeni samim revijam in državnemu nadzoru medijev.

Med vsemi vojnimi zgodbami ste doživeli tudi slovensko osamosvojitveno vojno. Kako se spomnite tistega obdobja?

Bil sem predvsem zelo mlad. Ker sem bil neizkušen fotograf, nisem točno vedel, kaj naj počnem, bolj sem sledil pričakovanjem revije, ki me je poslala v Slovenijo, da bi spremljal osamosvajanje. Kaj kmalu so me hoteli napotiti v Moskvo, češ da stvari v Sloveniji niso pomembne. Ampak meni je bilo po prvem dnevu v Sloveniji jasno, da se pripravlja nekaj velikega, izjemno pomembnega za to regijo in za celotno Evropo. Žal sem bil zelo mlad, in če gledam nazaj, nisem zadovoljen s fotografijami, ki sem jih posnel. Kmalu po tem sem končal takšno delo in se osredotočil na svoj projekt z otroki. Na območje nekdanje Jugoslavije sem se vrnil šele leta 1999, ko se je začela kriza na Kosovu. Tako sem spremljal začetek in konec. Vsaj tisti konec, ki ga vidimo danes.

Kako se je v dvanajstih letih, ko ste po svetu fotografirali otroke, spremenil svet?

Svet je med letoma 1991 in 2003 doživel veliko stvari z velikim pospeškom. Otroci so mi pokazali, da se svet zelo hitro premika v različne smeri v različnih delih sveta. Večinoma to pomeni, da gre razvoj stvari naprej, ali pa tudi nazaj, ne oziraje se na otroke in razmere, v katerih živijo. Otroci so dobro ogledalo sveta, ker pričajo o razmerah v svetu, hkrati pa nam veliko povedo o prihodnosti. So metafora za stvari, ki še pridejo. So napovedovalci sprememb, nekakšna metazgodba o našem svetu.

Kako se je svet spremenil za vas osebno?

Otroci so me veliko naučili o stvareh, za katere niti pomislil nisem, da obstajajo. Naučili so me veliko o življenju, hipokriziji sveta, trpljenju. In če kaj vem o svojem poklicu, vem zaradi njih. Ker so me naučili, naj ne lažem, naj ne uporabljam zvijač, da bi prišel do resnice, in da je resnica z malo začetnico, resnica posameznih življenj, pomembnejša od Resnice z veliko začetnico, s katero je toliko ljudi danes obsedenih. Če si dovolj pogumen, da izveš resnico, je tvoje življenje boljše. In seveda tudi tvoje fotografije.