Kruh, ki ve, zakaj je kruh

V Šipnatih na Velikem Kornatu je nekoč zmanjkalo kruha in bil je jugo in ni bilo nobenega čolna, ki bi pripeljal kruh. Zamesilo ga je dekle. Mesilo ga je dolgo in dolgo in takrat sem videl, da je mesenje testa žensko opravilo, kakor je težko in zahteva nekaj mišic. Ženske ga mesijo s kiparskim občutjem in s pravo mero neusmiljenosti, moški pa mislijo, da bo hitreje, če ga bodo zmečkali med rokami in iztisnili iz njega njegovo ultimativno bistvo. Oni hočejo, da testo prizna, da je že dovolj zgneteno.

Jaz sem medtem poskrbel za peč. Na obali sem med kamni izkopal luknjo in v njej zakuril ogenj. Naložil sem na debelo in pridelal veliko žerjavice. Potem smo testo zavili v alufolijo in ga položili na žerjavico, ga pokrili z žerjavico in naokoli razpostavili kamne, ki so tiho dišali po vročini. Ne vem, kaj je bilo krivo, ali ta popolna nevednost, kako se stvari streže, ali so naravni elementi tako čudotvorno sodelovali - ko je žerjavica pošla, smo odvili izkopanino in v roke nam je padel zlatorjavo zapečen hlebec, ravno prav pečen, zamolklo je donelo, če si potrkal obenj. Ker se mi je zdelo, da tako odličnega kruha ne bom znal nikoli več speči, nisem niti poskušal in odsihmal hodim jest dober kruh k Ani, ki vzame pol pirine in pol navadne moke in zamesi kot navaden kruh, a je to kaj posebnega?

Opomba: Kot kruh bi lahko šteli tudi hostijo, za katero je Prešeren rekel takole: "Rad bi poznal tistega, ki zna iz moke in vode Boga naredit'!"

2. Kruh in vino

Potrebujemo kozarec vina poljubne barve in kos kruha, ki pa naj bo - če hočemo doseči polno sozvočje - bel. Kruh lomimo tako, da se vsakega koščka drži še nekaj skorjice, ker ga potem lažje namakamo v vino. In sicer z roko, to je zelo važno, ker tako končamo triado o vinu, kruhu in zemlji, še posebej, če smo tik pred tem izkopavali krompir. Recept ima kljub preprostosti nekaj vznemirljivih trenutkov, recimo, ko nam zviška čmokne v kozarec terana kos kruha in pljuskne po belem prtu, ki ga je ročno izvezla mati, ko je bila še majhna. Če uporabimo belo vino, roze ali cviček, je dovoljen tudi črn kruh, posebej še, če se znajde zraven kakšno orehovo jedrce, za podlago pa vzamemo steptano glino v dolenjski zidanici pozno popoldne.

Kontraindikacije. Ker v tem primeru vina ne pijemo, ampak ga absorbiramo, je njegov učinek dva- do trikrat močnejši kot sicer. Res pa je, da tudi hitreje mine. V tej zvezi naj omenim znano stavo, ki so jo radi ponujali kmečki fantje korajžnim dekletom. Popiti je bilo treba kozarec vina, in sicer tako, da je bilo vino razlito po plitvem krožniku, zajemati pa je bilo treba s čajno žličko. In punca je bila od enega kozarca fino pijana, kaj pa se naj bi potem zgodilo, sta na široko opisovala recimo škofa Slomšek in Bonaventura Jeglič in je čudno, da sta bila ravno onadva tako poučena o teh packarijah. Kaj bi nam znali povedati šele pravi maherji! Znan je tudi recept, ki se mu pravi “pregriznjeno vino”, ampak ga zaradi neokusnost ne bomo omenjali. Povejmo samo, da spominja na prehranjevanje dojenčkov v manj razvitih krajih, ko matere hrano najprej prežvečijo. Posledice pa spadajo v tisto poglavje, kjer Slomšek pravi: "Gerd je pijanec, še gerša je pijanka, ona še svojega sramu ne pokrije!"

Moja babica pa je povedala tole zgodbo, ki se je bojda resnično zgodila.

"Stara ženička je sklenila, da gre na romanje na Brezje, in se je zaobljubila, da bo šla trikrat okoli Marije na oltarju. Na Brezjah pa je najprej zavila v krčmo, da se po dolgi poti okrepča. Naročila si je frakeljček žganja in žemljico in jo pomakala noter. In žemljica je posrkala žganjico in je bilo samo za jesti, za piti pa ne. Pa je rekla: 'O, ti žemljica, žemljica! Ta frakeljček si ti popila, zdaj bom pa še jaz enega!' In je spila še eno žganje. Pa pride v cerkev pred oltar in se vse tako čudno vrti okoli nje, pa pravi: 'O, Marija, sem mislila, da bom jaz okoli tebe hodila, zdaj pa le ti okoli mene hodiš!'"

3. Kruh in olje

V skledico damo olivno olje, nekaj kapljic balzamika, malo soli in popra. V mešanico pomakamo koščke belega kruha. V nekaterih restavracijah imajo to na mizi, da lažje počakaš na pravo hrano. Dobro je tudi bučno olje. Ko sem bil majhen, smo ga nakapljali na kruh in pokrili z nekaj nalistane čebule.

Opomba: V socialističnih časih je bilo neko obdobje, ko so se lokali poskušali modernizirati in so tekmovali, kdo bo imel na mizi bolj zanimive predgrizke. Poskušali so s slanimi palčkami, celo pomarančami in jabolki. Pri Mraku so nekaj časa dajali na mizo krožnik s trdo kuhanimi jajci. Vsakega je zapeljalo, da je trkljal z jajcem po mizi in ga zamišljeno lupil, potem pa neokusno pomakal v odprto solnico in tako lepo poliznjenega in odgriznjenega še v poper, da ga je bilo lepo gledati. Trdo kuhana jajca so bila primerna tudi za zabavno družabno igro. Zamenjal si jih s surovimi in potem s sosednje mize opazoval, kako je kakšen lepo uglajeni gost ali še rajši gostja potrkala z njim ob mizo in je reklo: "Pljoc!"

4. Kruh in mast

To je samo za močne ljudi, ki se ne bojijo svinjske masti. Napravite vsaj enkrat ta prekršek in se preselite v čase naših dedov in babic, ko se je vse kuhalo na svinjski masti. Pri tem pa moramo ločiti tisto nemarno industrijsko čisto mast, ki je bila kot kakšen parafin, in domačo mast, ki je bila nekoliko rumenkasta in je notri plaval še kakšen ocvirek. Ponekod so imeli grozljivo navado, da so že uporabljeno odvečno mast zlivali nazaj v plehnato kantico in jo uporabljali še in še, dokler ni postala žarka. Kantica je bila rumenkasto zlate barve in že nekoliko zarjavela, običajno preostanek zavezniške pomoči po drugi svetovni vojni. (Mimogrede - v tej pomoči je bilo nekaj ljudožerskega, jajcem v prahu ni nihče rekel drugače kot trumanova jajca.) Pečenko spečemo na domači svinjski masti, meso pojemo ali pa tudi ne, pomembno je tisto, kar se strdi v pekaču. Mast, ki je na dnu nekoliko črnikasto rjavkasta in se je držijo najbolj žlahtni mesni izcedki in dobro prepečena čebula, okus pa dopolnjujejo začimbe, s katerimi smo nadrgnili pečenko - limonina lupina naj ne umanjka -, namažemo na kruh, po želji prekrijemo s kolobarji čebule in - božansko pregrešno je! Če pa je bila navadna mast iz kiblice, so jo nekateri - in to sem videl na lastne oči - potresli s sladkorjem in bili silno zadovoljni. Ne vem, jaz imam rajši brez sladkorja. Raztopljena mast pa je bila silno priljubljena pri možeh, ki so se hoteli pred pijančevanjem dobro podpreti. Moj ded po očetovi strani je, preden je šel h kmetom na njihove peklenske mešanice, spil veliko zajemalko raztopljene masti. In ga je nesel tako dobro, da je poleg pokojnine tja znosil še pernico in odejo in na koncu obleko, ki jo je šparal za pogreb. Pomaga pa tudi, če pred žurko pojeste konzervo sardin in potem do zadnje kaplje popijete olje, v katerem so se pacale - med zadnjimi boste, ki bodo padli pod mizo.

Opomba: V letih po drugi vojni, ko je bila mast na karte in je je bilo zelo malo, smo samo zaradi nje pri nas redili svinjo, čeprav to ni bila naša navada. Če si imel svinjo, si dobil gospodinjsko pomočnico, ki smo jo nujno potrebovali, ker sta bila starša, učitelja, dopoldan in popoldan v šoli. In kaj ima svinja opraviti z gospodinjsko pomočnico, ki smo ji tistikrat vsi rekli služkinja in ni bila nobena užaljena? Dekleta so bila s kmetov in vsaka je najprej vprašala, ko je prišla na oglede, če se bo kuhalo na svinjski masti ali pa na novotariji, ki se ji reče jedilno olje. Če ni masti, ne bi nič. In potem smo redili svinjo in imeli z njo baje nekaj veselja, zlasti še kmetje v Dravski dolini, ko so zvedeli, da ji učiteljica ponoči s svečo sveti, da se lažje goni. To seveda ni bilo res, mati je samo mislila, da je svinja hudo bolna, in ker v kleti ni bilo elektrike, je nekaj noči preživela s svečo ob vzglavju erotično razburjene svinje.