Urškina podnevi

Sicer pa mislim, da je treba Kartagino podreti! Ups, pardon, ne Kartagine, Novo Gorico. Kakorkoli obračaš, je namreč mesto, v katerem živim, ostanek prejšnjega režima: nastalo je leta 1947, iz čistega "inata", da bi grdi, zlobni komunisti dali ubogim, nič krivim in napačno razumljenim kapitalističnim imperialistom nazorno vedeti, kam naj si vtaknejo cono A; in ker so gradili iz inata, ne pa po pameti, se nihče ni vprašal, zakaj se avstro-ogrska Gorica vsa dolga stoletja svojega obstoja kljub prostorski stiski znotraj starega mestnega jedra ni nikoli niti poskusila širiti na močvirje, ki so ga staroselci šteli primernega zgolj za judovsko pokopališče. Tako je na barju zrasel nekakšen urbanistični spaček z nezdravo mikroklimo, kamor bi bilo morda najpametneje prepeljati vse tiste rajnke iz Teznega (za katere se je sicer vedelo že dolgo, vendar jim je bilo treba nameniti bežen obisk prav sedaj, ko predvolilne projekcije desnim strankam obetajo fiasko), potem pa vseh petnajst tisoč zasuti z ruševinami opečnatih in betonskih pošasti, ki v Novi Gorici veljajo za arhitekturo. To je ena od možnih rešitev; druga je kajpada ta, da dediščino prejšnjega režima zgolj preimenujemo. Po zgledu Brnika bi tako lahko Nova Gorica postala Letališče Edvarda Rusjana - ideološko pa bi bilo še primerneje, ko bi jo krstili za Urškino.

Mentaliteta Novogoričanov mi ni na hipe prav čisto nič bolj všeč od zavoženega mestnega gabarita. V Ljubljani, recimo, so gostinci, trgovci, uradniki itd. nekako, kako bi dejali, demokratično osorni do vseh strank enako, tukajšnji živelj pa sicer prekipeva od prisrčnosti, toda kaj lahko se zgodi, da te preprosto spregleda in ti noče ponuditi svojih storitev, če te ne pozna že iz vrtca in če se tvoja videz ter vedenje razlikujeta od tega, kar bi po mnenju kakega komija ali kake točajke pritikalo Slovencu tvojega spola, let in stanu. Majhen kraj smo, kej se čje. Kot poklicna čudakinja sem se tako že večkrat znašla v vlogi prezrte neosebe in zato me kdaj pa kdaj popade škodoželjna misel, da bi svojim someščanom iz dna duše privoščila ščepec več tujcev. Trohico turizma, kakršnega nam obljubljata vlada in igralniški imperij Harrah's Entertainment.

Seveda imamo tujcev v obliki igralniških gostov v Novi Gorici že zdaj na pretek, navsezadnje nam rešujejo občinski proračun, ampak povprečen meščan jih praviloma komaj opazi, saj je ob uri, ko italijanski hazarderji prilezejo iz svojih avtov in riskirajo tisti korak ali dva do neokusnega vhoda v kazino, že varno zabarikadiran v krogu svoje družine in svojih prijateljev (tistih iz vrtca), za zapahnjenimi domačimi vrati, pred katera takoj po vrnitvi iz službe za vsak primer najbrž potisne še kako omaro. Na kratko povedano, delimo se na dopoldanske in popoldanske otroke. Če pa naj verjamemo vladi in nekdanji županji Las Vegasa, bo novi megaigralniški kompleks, ki bo več pozornosti namenjal klasičnemu turizmu kot igram na srečo (?), to postavil na glavo. Tujci, do katerih smo že a priori nezaupljivi, se bodo tudi čez dan sprehajali po mestnih ulicah (ja, celo po obeh!) in baje naj bi ob belem dnevu posedali v prijetno intimnih, tihih novogoriških kavarnah (ki sicer ne obstajajo), okušali pršut in teran v avtentičnih domačih oštarijah (ki jih v ožjih mestnih središčih Nove Gorice, Šempetra in Solkana skupaj ni niti za vzorec), se udeleževali kulturnih dogodkov (ki jih prav tako ni) ter morda pomotoma celo zašli na avtobusno postajo, ki jo upravlja podjetje Avrigo in ki ji manjkajo le še starec v gugalniku (tak z dvocevko v naročju), speč pes ter par tistih v vetru prevračajočih se puščavskih grmičkov, pa bi lahko na njej snemali Točno opoldne.

What's wrong with this picture? Nič razen tega, da bi bilo tako zdravilo za novogoriško zaplankanost in strah pred drugačnostjo še pogubnejše od same bolezni. Ustrelite me, ampak petnajst let bivanja v enem od cenejših ljubljanskih hotelov me je utrdilo v prepričanju, da je turizem ena od najhujših oblik onesnaževanja okolja. Pač nismo več v Goethejevi dobi. Sodobni turist, drugače od Goetheja, med grškimi ruševinami ne prebira Iliade, ne piše pesmi in ne polni skicirke z risbami antičnih kipov, temveč kvečjemu na Periklejeve stebre namala pravopisno oporečen grafit: U SHOULD ALL BE DEATH ali po posebej neslavnem porazu svojega nogometnega moštva za sabo pusti nekaj ruševin več. In v najboljšem primeru je nadležno hrupen. Minili so časi, ko so potovali le premožni eruditi, in čeprav bogataši niso nujno nič bolj uglajeni od revežev, se v praksi redno pokaže, da se nizkoproračunski ter posledično manj izobražen turist vede vse prej kot omikano - zlasti zaradi sladke zavesti, da ga v tujem okolju nihče ne pozna in da zato sosedje nikoli ne bodo izvedeli za tisto štosno epizodo o metanju pohištva skozi hotelsko okno, skozi katerega je nazadnje skoraj zletel še receptor ...

Obiskovalci igralnic Harrahovega imperija resda niso nizkoproračunski, toda če smemo presojati po fasadah že delujočih kazinov v Novi Gorici, se takle tipičen Doc Holliday tudi s posebej izbranim okusom ne more pohvaliti ... Nova Gorica v tem trenutku kratko malo še ni dovolj zrela za dodatne tisoče takih turistov. Čez dan jim ne more ponuditi ničesar, ne kavarn, ne gostiln, ne kulture, ne Avriga, ki je čisto nasprotje kulture; v tukajšnjih kioskih niti revij v katerem od jezikov ljubljene EU ni mogoče kupiti (tak kiosk je njega dni stal na avtobusni postaji, pa ga je Avrigo zaprl), torej tujcem, če bodo v Harrahovih "kapacitetah" ne le kockali, temveč tudi živeli, za zabavo res ne bo ostalo drugega kot vandalizem. (V redu, najbrž si bodo pršut, teran in tisk lahko omislili v hotelskem lobiju, ampak celo v tem primeru lokalna skupnost - ta izraz je te dni na Primorskem še zlasti priljubljen - od tega ne bo imela nič: žepe si bo polnil le Harrah.) Kar pa se miselnosti domačinov tiče, bomo, če nas količkaj poznam, po vdoru Harrahovih legij postali zgolj še večji ksenofobi in še bolj alergični na sleherno drugačnost - kot sem, priznam, po dolgih letih neposrednih stikov s turisti spričo čiste prezasičenosti postala tudi sama.

Turizem ne rešuje ničesar. Turizem in igralništvo sta nekaj, s čimer se kaže ubadati šele po tem, ko lokalna skupnost ob podpori države že preizkusi vse druge možne oblike prostitucije. Pred turizmom morajo priti vlaganja v industrijo, v kmetijstvo, temu tule na Primorskem vlada sistematično meče polena pod noge, v prometno infrastrukturo (sem slučajno že omenila žalostno stanje naše avtobusne postaje?), v kulturo ... oh, o tem raje ne bi ... in morda še v kaj, kar Nova Gorica potrebuje dosti bolj od igralnic. Me zelo veseli, da bo vlada septembra baje blagovolila pobarati našega župana, kaj si misli o vsem tem, če pa bo temu sledil referendum o megaigralnici, sem prepričana, da se bodo Novogoričani, ki kljub svojim napakicam niso slabi ljudje, znali modro odločiti. Ostaja samo še vprašanje, ali je modro, da vlada postavlja Primorce pred dileme, ki jo na naslednjih volitvah utegnejo stati kar nekaj glasov.